Vsake toliko se kot neupravičeno razmetavanje davkoplačevalskega denarja omenja plačevanje gorskega reševanja za tiste, ki se v gore odpravijo nepripravljeni. Na alpinizem se ne spoznam, a dobro vem, kako to poteka v morskem svetu, kjer je temelj vsega solidarnost.
Tisočletja je bila varnost na morju prepuščena vsakem posamezniku in šele po tragediji Titanika, ko je več kot 1500 ljudi izgubilo življenje, so se začeli prvi formalni pogovori o varnosti na morju. Stotine ljudi je namreč takrat utonilo, ker kapitan SS Californian, ladje, ki je bil najbliže Titaniku in s katere so celo videli signalne rakete, ni pravilno reagiral. Titanik sam pa ni bil opremljen z zadostnim številom reševalnih čolnov, pa tudi posadka ni bila pripravljena na takšno nesrečo.
SLIKA: Naslovnica časnika New York American po tragediji Titanica (vir: New York American via Wikimedia).
Pogovori so bili formalizirani z Mednarodno konvencijo o varstvu človeškega življenja na morju, po kateri je med drugim dolžnost vsakega kapitana, da s svojo ladjo priskoči na pomoč tistim v nesreči. Ne glede na možnost, da ima recimo sam zaradi tega finančne izgube.
Po drugi svetovni vojni se je pod pokroviteljstvom ameriške obalne straže začel program Atlantic Merchant Vessel Emergency Reporting (AMVER), v katerega so se vključevala transportna podjetja, ki so sporočala pozicije svojih bark AMVER centru, ki bi v primeru nesreče s sodelovanjem obalnih straž te barke lahko napotil na mesto nesreče. Zaradi tega je bilo rešenih že na tisoče življenj.
Trgovske ladje, ki imajo zato lahko čisto finančne izgube, pridejo na pomoč brezplačno in ne terjajo plačila od ponesrečenca.
Tudi, če se je po njihovem tam znašel zaradi nespametnega početja. Velja gentlemanski dogovor med vsemi vpletenimi, da se tega ne dela in da se v ta “trg” ne vplete denarja. Tak dogovor velja tudi med državami samimi, kljub temu, da Slovenija pokriva le nekaj pljunkov morja, Avstralija pa skoraj 53 milijonov kvadratnih kilometrov, kar je 10 % celotne Zemlje. Pred leti so Avstralci porabili 5 milijonov evrov, da so rešili dva jadralca sredi Indijskega oceana, ki sta vsak zase sodelovala na Vendee Globe, solo regati okoli sveta. Eden izmed dveh, Britanec, je preživel štiri dni ujet v trupu prevrnjene barke, z eno samo tablico čokolade, preden so ga Avstralci rešili na državne stroške.
Pred šestimi leti so prav tako Avstralci in Francozi v Indijskem oceanu reševali šestnajstletno dekle, Američanko Abby Sunderland, ki je po nesrečnem naključno (in ne zaradi neznanja) doživela lom jambora. Nekatere ocene reševanja segajo preko milijona ameriških dolarjev. Abby, njena družina ali sponzorji niso plačali niti centa.
Številke, ki se pojavljajo v medijih, so gromozanske z razlogom. Izzovejo več gneva pri ljudeh, ki bentijo nad trošenjem davkoplačevalskega denarja.
Cifre so napihnjene, ker vključujejo vse živo in mrtvo. Od plače reševalcev, ki bi jo dobili tako in tako kot do amortizacije opreme, ki bi se prav tako odpisala v vsakem primeru, ter do goriva, ki bi se prav tako skoraj v vsakem primeru porabil. Če ne z dejanskim reševanje, pa z vajo, saj imajo tako helikopterji kot barke predpisano število ur, ki jih morajo opraviti vsak mesec.
Obalne straže ne rešujejo samo zasebnikov, ampak tudi velike križarke podjetij, registriranih v davčnih oazah, ki plujejo pod liberijskimi, panamskimi in bahamskimi zastavami. Samo ameriška obalna straža je v petih letih 90x reševala križarke podjetja Carnival (takrat registriranega v Panami). Najbolj odmevna reševanja so bila ocenjena na nekaj milijonov. Do leta 2013 Carnival ni za reševanja plačal niti centa. Nato je pravnuk naftnega magnata John D. Rockefellerja, senator iz Zahodne Virginije, Jay Rockefeller, začel nabirati politične točke in prisilil Carnival v prostovoljno donacijo 4,2 milijona $ v ameriški proračun. Navkljub dejstvu, da ne obalna straža in ne mornarica nista zahtevali denarja. Na srečo je bil ta dogodek enkratne narave in Rockefellerjevemu zgledu niso sledili drugi, a je nevaren precedenčni primer za hujskaške politike.
Preveč enostavno in mamljivo je razlagati, kako poštena Joe iz Arkansasa ali Janez iz Dupleka plačujeta za reševanje podjetja, ki služi milijone in ne plačuje davkov v tisti državi.
Tudi nekateri ameriški pomorski pravniki navijajo, da bi zaračunavanje reševanja podjetjem postala stalna praksa, saj bi lahko pristavili mošnjičke pri milijonskih poravnavah. Šlo bi v obe smeri. Tudi podjetja bi potem lahko od držav zahtevala povračilo stroškov za reševanje zasebnih pomorcev in beguncev v območju, ki je pod teritoriju obalne straže tiste države. Teh tovorne ladje in križarke rešijo vsako leto v tisočih. Brezplačno, stroške pa pokrijejo iz svojega žepa. V zakonih je že zapisano, kaj mora imeti križarka, da lahko pristaja v izbranih državah. Če teh varnostnih zahtev ne izpolnjuje, naj se jo kaznuje, ne pa zaračunava reševanje.
SLIKA: “Nasedla” Costa Concordia, 12. februar 2012 (foto: Horacio Arevalo via Wikimedia).
Rad imam (pameten) kapitalizem, a sem prepričan, da na nekatera področja enostavno ne smemo vplesti denarja. Tako mislim tudi za gorsko reševanje. Konkretnih številk ne poznam, ampak dvomim, da bi bile takšne, da si tega ne moremo privoščiti. Veliko pametneje bi bilo vlagati v preventivo in sploh preprečiti takšne nesreči (ki se jih v celoti seveda ne da). Če podležemo tej nebrzdani mantri prostega trga, bi bil to še en korak bliže dominaciji denarja kot sredstva za vse.