Nobenega knockouta, čeprav se dobro sliši, in na zadnjem soočenju nihče ni nikogar zares preglasil. Absolutnega zmagovalca ni, prve ankete pa kažejo, da so vprašani bolje ocenili Obamo. Na nek način pričakovano glede na to, da Romney, ki je govoril precej na počez, nima prav veliko izkušenj z zunanjo politiko, če ne štejemo, kot je zapisal eden od ameriških komentatorjev, “izkušenj z odpiranjem računov na Kajmanskih otokih”. Strategijo je izzivalec, ki je predsedniku tehnično gledano sicer korektno pariral, omejil na “ne mene napadati, ker stvari ne delujejo”, iz zunanje politike pa je razpravo pogosto preusmerjal na gospodarstvo, službe, krizo, kjer je po anketah sodeč v prednosti. Dejanskih rešitev na zunanjepolitične izzive, s katerimi se soočajo ZDA, ni ponudil prav veliko, Obami pa ves čas očital kompromisarstvo, neodločnost, popustljivost – to je stara, a zelo učinkovita taktika republikancev, čigar stranko, ki naj bi poosebljala moč, se pogosto opisuje kot “daddy party”, medtem ko je demokratska stranka, ki naj bi projicirala toplino, t.i. “mommy party”.
Vsaj dvakrat med zadnjim soočenjem se mi je zdelo, da sta en drugemu precej učinkovito vzela sapo. Romney na začetku Obami, ko mu je ta očital, da Rusijo, kljub koncu hladne vojne, še vedno vidi kot glavno sovražnico ZDA, Romney mu je pod nos vrgel klepet z Medvedjevim na Jedrskem vrhu marca v Seulu, v katerem je Obama, nevede, da so mikrofoni prižgani, ruskemu premieru dejal: “To so moje zadnje volitve. Potem bom lahko bolj fleksibilen”. Predsednik pa je najverjetneje poskrbel za izjavo, ki bo najbolj odmevala po zadnjem soočenju. Na očitke o kastraciji mornarice, ki da je manjša kot kdajkoli po letu 1916, je izzivalca podučil o naravi moderne vojske: “Imamo tudi manj konjev in bajonetov. Imamo letalonosilke, na katerih lahko letala pristajajo, imamo ladje, ki gredo lahko pod vodo, jedrske podmornice. Analiziranje vojaških zmožnosti ni igra Potapljanje ladjic.”
Kandidata sta med soočenjem na Floridi veliko govorila o mogočnosti in namembnosti ameriške vojske, čigar proračun je večji od seštevka proračunov naslednjih desetih držav na spisku. So pa tokratne volitve v vojaškem pogledu zelo posebne v tem, da prvič po letu 1932 noben kandidat obeh največjih strank ni služil v vojski. Romney se je služenju izognil tako, da je šel za mormonskega misijonarja, Obama pa je dal prednost študiju. Zato za razliko od vseh prejšnjih volitev ne vidimo veliko primerjav, kdo je kje več ranjencev rešil in več sovražnikov pobil.
Še beseda o tem, zakaj na soočenjih ne sodelujejo neodvisni predsedniški kandidati/ke ali izbrani predstavniki drugih strank. Odgovor je: “equal-time rule”. To pravilo sicer pravi, da morajo ameriške radijske in TV postaje vsem kvalificiranim kandidatom ponuditi enake možnosti, podobno kot velja v primeru soočenj na slovenski nacionalni televiziji, a obstajajo štiri izjeme, ko jim tega pravila ni treba upoštevati: dokumentarci, intervjuji, poročila in dogodek v živo. Soočenja uvrščajo v kategorijo novičarskih dogodkov v živo in ker večinski sistem favorizira najmočnejša kandidata, ostali praviloma ostanejo pred vrati. Ross Perot je denimo odlično nastopal na soočenjih leta 1992, pred njimi je beležil 7% podporo, volitve je končal z 19%, a so ga ravno zato republikanci in demokrati z lobiranjem pri Commission on Presidential Debates izločili iz soočenj štiri leta kasneje. Preveč nevaren je bil.
Zadnje soočenje najverjetneje ne bo spremenilo veliko, ker nihče ni storil usodne napake, nikomur ni uspel veliki met, zunanja politika pa za povprečnega Američana tudi ni tako pomembna kot gospodarstvo. Bi si upala staviti, da se z gledanostjo tudi ne bodo ravno hvalili. V obeh prejšnjih debatah je stran, ki je izgubila, del krivde valila na domnevno nekorektnega voditelja/co, tokrat bo verjetno mir s tem. Če potegnemo črto, slaba dva tedna pred volitvami je stanje (očiščeno retorike naši/vaši) naslednje: Obama za zdaj večinoma vodi v različnih anketah, opravljenih v državah, ki veljajo za t.i. “swing states”, torej tistih 8-9, ki bodo dejansko odločile, kdo bo predsednik naslednja štiri leta. Od treh soočenj je bil boljši v dveh, verjetno bi se s tem strinjala oba tabora, je pa Romney naredil toliko boljši vtis v prvem, ki je tudi najbolj gledano ponavadi, da suma sumarum večje razlike v tem pogledu ne bo.
Predčasne volitve sicer že potekajo, roki za oddajo glasov so različni od zvezne države do zvezne države. V 32-ih zveznih državah in Okrožju Kolumbija je možno predčasno glasovanje, ne da bi volivec moral navesti razlog za predčasno oddajo glasu, medtem ko je treba v preostalih 18-ih zveznih državah imeti veljaven izgovor, zakaj se volitev ne moreš osebno udeležiti na dan glasovanja (torek po prvem ponedeljku v novembru). Za predčasno glasovanje imajo Američani več izrazov, med temi so “early in-person”, “in-person absentee”, “one-stop” ali “advance”. Razlogi za predčasno glasovanje, kjer jih je pač treba navesti, so različni od zvezne države do zvezne države. Tu je nekaj primerov: bolezen, invalidnost, dopust, narava dela ali šolanja, če si starejši od 65 let (ponekod 75 let), če ti udeležbo na volitvah ne dopušča vera, če si v vojski, noseče ženske v tretjem tromesečju, če si volilni delavec, če si pridržan v zaporu… Vzporedne ankete, doslej opravljene na predčasnih volitvah, pa kažejo, da jih prepričljivo dobiva Obama.
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.