Problemov naše družbe bi težko prešteli na prste roke in/ali noge, mislim pa, da v glavnem problem ni, da grešimo, temveč da grehe prikrivamo, se jih sramujemo in posledično prej ali slej ponovimo. Predvsem pa, da jih ne prepoznamo. Mislim, da se v času korona krize, ko se soočamo s številnimi zdravstvenimi problemi, veliko premalo govori o psiholoških posledicah te krize, ki jih nihče ne zna oceniti.
Psihološke težave pogosto izvirajo iz ran iz otroštva, s katerimi se zavestno ali podzavestno ne znamo ali ne želimo soočiti. Ker bolijo.
S tem, ko smo (bili) omejeni na stanovanja in občine, ko je bilo socialnih stikov vse manj, so te rane začele prihajati vse bolj na površje. Vsaj pri meni. In ko pridejo na površje, je od naše sposobnosti, kako jih prepoznati ter celiti, odvisno, kakšne bodo na koncu posledice.
Sam sem rabil kar nekaj let, da sem prišel do zavedanja, od kod izvirajo moje rane. Kateri deli otroštva so pustili globoke posledice. Ne mislim, da sem imel slabo otroštvo, temveč da v njem nisem dobil tistega, kar sem najbolj potreboval; čustveno oporo. Nihče me ni naučil prepoznavanja in izražanja čustev, nisem imel veliko priložnosti samoizpolnitve, pogosto pa sem bil mediator in neke vrste nadomestni partner. V materialnem smislu sem imel vse, v čustvenem pa je nastala luknja, ki sem jo z eno ali drugo stvarjo polnil in praznil skozi odraščanje. Vse, dokler se nisem zavedal, da rano sploh imam, se z njo soočil in poiskal profesionalno pomoč.
Da se izognemo (pričakovanim) bolečinam soočenja čustvene prizadetosti (iz otroštva ali kasneje), se pogosto obrnemo k drugim izvodom, kamor to bolečino preusmerimo. (Pre)pogosto so to razne odvisnosti od alkohola, drog, spolnosti in/ali iger na srečo. Noben odvisnik si ne želi biti odvisnik. Najpogostejši začetek oz. razlog je mediacija čustev ali način, s katerim se prikrije realnost našega sveta. In če je »podlaga« že pripravljena, nas osamljenost in stres, h katerim izredne razmere zaradi Covid-19 definitivno prispevajo, lahko potisneta še globje v brezno obupa, sramu in krivde, ki odvisnost samo še poslabšajo. Pri tem pa ljudje, ki so ob nas (partner/ka, mož/žena, otroci), pogosto trpijo še bolj.
Moje vedenje ni pripeljalo le do izgube zaupanja ljubljene osebe, temveč predvsem do veliko bolečin na njeni strani. Občutek izdanosti zada globoko rano in poti nazaj do pridobitve zaupanja ni več. Izguba ljubljene osebe pa lahko človeka potisne še globlje v brezno. In cikel se nadaljuje.
Če povzamem misel, veliko ljudi se ne zna ali ne želi soočiti z bolečino, bodisi čustveno ali fizično. Ključno pri tem pa je, da si pravočasno poiščemo pomoč.
V tem smislu opažam, da je v Sloveniji (v primerjavi s tujino) še vedno neka stigma, ko gre za iskanje pomoči pri psihoterapevtih. Menim, da je to tako, če ne celo bolj pomembno kot telesna aktivnost/trening. Če treniramo svoje mišice, izbiramo trenerje in fizioterapevte, zakaj ne tudi psihoterapevte?
V vsakem primeru mislim, da pri nas še vedno premalo govorimo o duševnem zdravju, zato je moj apel vsem, ki težko preživljate te čase, ki ste sami ali imate člana družine ali prijatelja, ki se bojuje z depresijo ali odvisnostjo, da poiščete pomoč. Če vam je izpod časti, da bi se zaupali tujcu, vam za prvi korak res močno priporočam knjigo Po tihem zapeljani, Kennetha M. Adamsa. Prijatelji nam lahko dajo kakšen dober in koristen nasvet, dober psihoterapevt pa nam bo pomagal prepoznati določene vzorce in nas usmeriti v pravo smer, še preden posledice postanejo prehude. Meni pomaga.
Opomba: Na avtorjevo željo tekst objavljamo anonimno.