Za Dan upora se gre na uporniški otok. In smo šli na Korziko. Korzika je uporniška, ker ima grb – glavo Mavra, simbol upora, ker se Franciji pasivno upira tako, da na krajevnih tablah črtajo francoska imena in ker ima Korzika svoj jezik. In ker je Korzika preprosto čudovita.
V Ajacciu smo najeli majhen avto, ker smo, kljub zloveščosti leta v Ajaccio, tja leteli. Po ozkih in vijugastih cestah smo z malim avtom opravili Tour de Corsica.
Po prihodu v cilj je ocena takšna: Korzika je očarljiva na zahodni obali in dolgočasna na vzhodni. Prekrasna na levi in malo manj na desni. So bolj italijanski kot francoski, zares pa politično pod površjem močno vre želja po neodvisnosti, decembra so za prefekta izvolili predstavnika stranke, ki se zavzema za nedovisnost otoka. Pizze ponujajo na vsakem koraku, ko želiš plačati s kreditno kartico, se jim terminali radi kvarijo in je dobro imeti bankovce v denarnici. 🙂 Pa balinajo tudi zelo radi.
Ajaccio je prijazno mestece z izvrstnimi restavracijami, muzejem lepih umetnosti in kakopak rojstno hišo Napoleona Bonaparteja. Mi starega pohištva nismo šli gledati, smo pa šli okušati hrano in bili navdušeni nad hranilno korziško juho. Ampak lepo po vrsti. V smeri urnega kazalca 🙂 .
DAN 1
Od Ajaccia ob zahodni obali po njihovi jadranski magistrali do Calvija. Gre za slikovito pot s sijajnimi razgledi in bolje, da se vnaprej dogovorite, kdo bo vozil. Ker tisti bo potegnil takratko. Cesta je silno ovinkasta, voziš med 30-50 km/h, v tretji prestavi in zaradi ovinkov ne moreš zijati naokoli. Na poti srečaš tako kolesarje, motoriste, koze, krave in jezne domačine, ker jim gre ves ta promet na živce. Ceste pelje tudi čez Les Calanche, ki je pod Unescovo zaščito. Leta 2013 je bila tudi prizorišče ene od etap Tour de France.
Ustavili smo se v Portu, kjer so tisti, ki so bili bolje zorganizirani, šli na 1.5 urni ali 4 urni izlet z ladjico na ogled modrih in drugih špilj. Nas ni bilo v tej skupini, ker smo se prepozno prikazali v Portu. Priporočamo rezervacijo vnaprej. Razočarani smo se vrgli v hrano. Glede na to, da je bil otok dolgo, dolgo, dolgo let pod nadvlado Italijanov, natančneje prebivalcev Genove, ti ni nerodno naročiti pizzo, ker pizza tu ni hitra hrana, ampak Hrana.
DAN 2
Calvi, rojstno mesto Krištofa Kolumba. Ha, ste mislili, da je bil Španec, a ne. Nup. Bojda je bil rojen v Calviju – vaščani so mu tako tam postavili spomenik, kaj drugega nanj ne spominja.
Calvi je mestece, v katerega na kavo prihajajo tudi bogatuleži z ogromnimi ladjami iz Azurne obale. Mestece je zraslo v dveh nivojih, najprej je bila trdnjava na skali, spodaj pa se je razvilo pristanišče. Calvi je a must stop.
Odpeljali smo se dalje proti Patrimoniu. Vasička je nekakšna Medana Korzike, znamenita po svojih vinih in vinogradih, ki jih greje sonce in hladi morski veter. Malodane v vsaki hiši ponujajo degustacije in eto. Nekaj tega smo degustirali. Bela zelo fajn, rdeča zelo sladka, imajo muškat in imajo en roze, ki pa je naslednji dan pustil posledice.
DAN 3
Ob zajtrku nam korziški gostitelj pove, da se korziščino zdaj učijo v šolah, ko je sam hodil v šolo, ur korziškega jezika ni bilo v učnem programu. Jezik je mešanica med italijanščino in francoščino ter ohranja svojo živost, ker ga slišiš vsepovsod. Ko smo malo potipali še o drugih vidikih korziške identitete, nam hipoma potegne list papirja iz mize z zgodbo v angleščini o kratki korziški neodvisnosti in njihovem heroju – Pasqualu Paoliju, ki je Korziko leta 1755 zapeljal na pot neodvisnosti. Ta je trajala do 1769, ko so otok zavzeli Francozi.
Paoli je bil čisto pred svojim časom – prehitel je tako ameriško kot francosko revolucijo in spisal ustavo, v kateri je razmejil veje oblasti in ženskam podelil volino pravico. Leta 1750! Za primerjavo, v Švici so ženske volilno pravico dobile leta 1971. V kraju Corte je ustanovil univerzo. Na papirju je pisalo, da se vsega tega korziški otroci ne učijo v šolah.
Po skoku v zgodovino sledi obvoz korziškega rta. Cap Corse je bil narejen za vse, ki iščejo lepoto in samoto. In črede ovac ali koz. Tja menda rad hodi eden vrhunskih francosko-slovenskih fotografov, Klavdij Sluban, ki tam organizira fotografske delavnice. Barve, narava, pozabljene in zapuščene vasi so raj za iskalce lepih motivov … in miru.
Najprej smo se ustavile v Nonzi – vasici na ovinku, s krasnimi strehami iz skrila in starim stolpom ter enim najboljše lociranih lokalov na peščini, ki je kar klical po posedanju.
A nas je pot gnala naprej proti Centuriju – ribiški vasički povsem na severu. Ribiči iz Centurija imajo edini dovoljenje za lov jastogov in tam si velja privoščiti jastoga. V vasički je nekaj imenitnih gostišč in ribe so najbolj sveže, kar si jih lahko na otoku privoščite. Za pot do krožnika so iz čolna rabile le nekaj metrov.
DAN 4
Ogled Bastie – pogosto prva postojanka za vse, ki na otok prihajajo z avtom oz. trajektom iz Livorna. Ne preveč čedno pristaniško mestece je bolj pozabljive sorte in se ponaša z najvišjo stopnjo nezaposlenosti na otoku.
Od Bastie smo šli v notranjost, v Corte, kjer je tista univerza, ki jo je ustanovil Paoli in kjer je bila nekdanja prestolnica v času kroziške samostojnosti. Mestece je sijajno izhodišče za planinarjenje in po mestu vidiš res precej ljudi z ogromnimi nahrbtniki.
Mi smo nadaljevali v sotesko reke Restonica, ki nas je naravnost očarala. Prekrasna reka, ki seka dolino, mora biti poleti blagoslov za vse, ki jih zdela vroče korziško sonce. Tam najdeš tudi lične kampinge in gostišča z zanimivo ponudbo, kot so špageti z mesom divjega prašiča.
Od Cort pa spet nazaj na vzhodno obalo. Vmes lahko občudujete staro železnico, ki jo je pomagal graditi sloviti ata Eifflovega stolpa, Gustave Eiffel.
Po za korziške razmere dokaj hitri vožnji ob vzhodni obali smo se parkirali v Portu Vecchiu. Mestece je bilo tisti večer ljubko nalito, ker so ravno končali z dirko malih avtomobilčkov po mestnih ulicah in so udeleženci plesali pred in v lokalih.
DAN 5
Naslednji dan smo se odpeljale v Sartene – zanimivo vasičko z ozkimi ulicami, ki leži med Bonifaciom in Ajacciom in je znana tudi po tem, da je v njej svoje dni živela vendetta. Hiše spominjajo bolj na trde bretonske hiše in manj na tople mediteranske.
Nato smo šli še v globjo zgodovino. Nedaleč od Sarten so leta 1946 našli 8000 let stare menhirje, po naše monolite. Prekrasna umetnost, nekateri pravijo, da je šlo za nagrobne spomenike, drugi za falične simbole, ker so želeli zemljo napraviti bolj rodovitno, tretji spet … skratka, po 8000 letih skrivnost monolitov iz Filitose ni povsem odkrita. Tudi ne, ali so jih napravili prvi begunci iz Afrike ali kako so ti prazgodovinski ljudje prišli na otok? Ker trajektov takrat še ni bilo.
DAN 6
Bonifacio. Prekrasni Bonifacio. Od lepote in nenavadnosti mesta ti vzame besede. Bonifacio je mesto, ki ga res, res ne smete zamuditi. Zgrajeno na skali, s stopnicami, ki vodijo do vode, večkrat opustošeno zaradi nalezljivih bolezni, je prestalo vse tegobe in napade in svojo lepoto ponuja na ogled turistom.
V mestu je kar nekaj imenitnih gostiln, ki pa se nemarno pozno odpirajo – od 19. ure dalje. To nemarno navado imajo tako ali tako Francozi tudi v notranjosti države, na kar se je treba pripravit. Sploh, če imate v družbi ljudi, ki imajo to navado, da so lačni tudi precej sitni.
DAN 7
Zadnji dan smo se v Ajacciu ustavile v vasički, kjer smo prespale prvi dan. Gospa, pri kateri smo se namestile prvi dan, pove, da sta njena prva soseda Slovenca – Peter in Janko Pukšič. Peter Pukšič je eden tistih mladih fantov, ki so na otok prišli takorekoč brez vsega in s svojo pridnostjo uspeli. Peter je iz nič ustvaril impresivno premoženje in bil tisti Slovenec, ki je pomagal tako s prevajanjem kot vsem ostalim v času letalske nesreče leta 1981 na gori St. Pietro.
Peter ni pomagal le v prvih dneh po nesreči, ki je pretresla Slovenijo in Korziko, ampak še leta potem. Kolikokrat je z družinami odšel na nesrečno goro in podoživljal njihovo žalost, nam pripoveduje. Novinarki POP TV Jani Kobal, ki je 2007 pripravila imenitno dokumentarno oddajo o nesreči, je povedal, da bi bilo dobro goro očistiti. Jana je potem skupaj s še nekaterimi zbobnala MORS in Upravo za zaščito in reševanje, da so leta 2008 goro tudi počistili. Peter Pukšič govori tako prleško kot korziško in je eden tistih CAN DO Slovencev, ki pozna vse, ki jih velja poznati na otoku. Po prijetnem druženju z njim smo oddali avto in se na letališče v Ajacciu vkrcali na letalo. Pridemo nazaj, draga Korzika!
Metina lista na poti
Poglejte še: