Kot celota je ženska

Manca Dolinar
Manca Dolinar (foto: osebni arhiv)
Manca Dolinar
Manca Dolinar (foto: osebni arhiv)

Avtorica: Manca Dolinar, dijakinja gimnazije Vič

»Res so mi svete. Le moči mi manjka, da bi se upirala države sili«

Del Antigone je upornice, del je poosebljene trme in vztrajnosti, kot celota pa je ženska. Preden se je z dejanji v imenu višjih zakonov legitimnosti začela boriti za obče človeško dobro, je šla k sestri Ismeni. Ni je prosila, le vprašala jo je, če ji je pripravljena pomagati zagrebsti brata Polinejka, čeprav je to oblast prepovedala. Pred sestro je bila Antigona celota. Njena najbolj ženstvena plat je težila k želji po neki vsaj moralni, če že ne fizični podpori.

Vsaka od nas je taka. Ko vidi problem, ki je največkrat precej, precej manjši, kot je Antigonin, se ga ne želi lotiti sama. Vsaj sprva bo nekje iskala podporo. Zgodi se tudi, da nam ravno takrat najbližji obrnejo hrbet. Takrat se smilimo same sebi, ali pa tudi ne, v vsakem primeru pa gremo naprej. Znamo pa biti tudi Ismene. Pravzaprav je nekaj »ismenastega« že v naši naravi. Reševanja problemov se ustrašimo sploh, če se pojavi možnost tveganja, pri katerem bi lahko izgubile zaupanje, veselje, srečo, morda mladost… O izgubi življenja dandanes praktično ne moremo govoriti, Antigoni pa grozi ravno to. Kljub temu, da so se naše prednice hrabro borile za svobodo in pravice žensk, nam je ta svoboda še vedno tuja in, »da nismo ustvarjene za boj z možmi« nam je še kako dobro znano. Tako dobro, da že ni več dobro, ampak včasih celo še kako slabo.

Antigona ima (privzgojen) velik čut za spoštovanje kulture in običajev, ki temeljijo na čaščenju božanstev. Za kulturo je bila pripravljena tvegati srečo, veselje, mladost, skratka življenje. Za mnenje drugih o tem, kaj si mislijo, ker nobena od sester ni pokopala brata, ni slišala. Kljub vsemu pa reče: »Vsi vidijo, le usta si mašijo.« in zato ne povedo na glas svojega mnenja. Vse je strah, tako kot Ismene. Strah vpliva (pre)močne tiranske oblasti.

Antigona in Ismena v enem predstavljata razkol znotraj slovenskega naroda. Hkrati ve, kaj je prav in kaj ni. Kulturo in običaje postavlja nekam na stran, ker se na videz res zdijo nepomembni. Razlog je nek strah, strah pred kdove čim. Pravzaprav pa je kultura edina zaslužna za obstoj Slovencev. Če propade kultura, propademo tudi mi. Razmere v državi so sicer izredne v najbolj žalostnem smislu, a naj vsak sam pri sebi ve, da bo njega samega, kot tudi sam narod, ohranila kultura.

Antigonin stric Kreon je edini, ki ima oblast. Ne Antigona, ne Ismena, ne kdorkoli drug je ni imel, on pa jo je zlorabil. Na zvit način je postal kralj, potem pa je s prepovedjo pokopati Polinejka še poglobil prepad sovraštva med z njim rodnimi po krvi. S tem si je pridobil le strah in trepet vsega živega in ne živega v kraljestvu… Le Antigona se ni ustrašila. V vsej svoji hrabrosti pa ni ostala nedolžna. Zemlji je ukradla življenje. Njeno lastno.

Nihče od nas ne more reči, da ni ničesar zagrešil. Že, če pogledamo v svoj tridnevni preteklik, lahko takoj spoznamo, kako krivi smo. Na svetu nismo zato, da bi pogrevali stare napake, pač pa zato, da napake popravimo. Dokler nič ne spremenimo, bo vse ostalo isto. Če Antigona ne bi ravnala tako kot je, bi nad pravico prevladala krivica, Zato nepošteno naredimo pošteno, krivično naredimo pravično in žalostno naredimo veselo. Tako bomo dokončali, kar je začela Antigona.

 

Preberite tudi:

Antigona je junakinja davno minulega časa (Judita Zidar)

Problem je v pomanjkanju moralnih vrednot (Jakob Barbo)

 

 

Več od Metina lista

Ena največjih gledaliških zvezd, kar jih je kdaj lomilo SLO in tuje odrske deske

Ko igralec prejme Borštnikov prstan, ve, kaj to pomeni zanj. Ostali vemo,...
Beri dalje