Kreiranje politične arhitekture v Sloveniji

arhitektura

Da bi se izognila kritiki o subjektivnosti pri pričujočem zapisu, vnaprej naznanjam, da je tole povsem subjektiven pogled na nastajanje institucionalnih mehanizmov za enakost spolov v Sloveniji v 90. letih prejšnjega stoletja. S tem zapisom si tudi ne želim pripisovati nobenih zaslug , veliko pa jih imajo v njem z imeni in priimki navedene kolegice (pa še kakšna, ki zaradi narave zapisa, žal, ni navedena) in ob njih še en pomemben moški, prav tako imenovan v tem zapisu.

Že v drugi polovici 80. let sem bila kot aktivna članica ZSMS in feministične skupine Ženske za politiko in zatem v začetku 90. let kot aktivna članica LDS močno osebno in tudi povsem profesionalno (študijsko) zainteresirana za to, da v Sloveniji nekaj bolj konkretnega naredimo za enakost žensk in moških tudi na institucionalni ravni, saj nam je bilo jasno, pri tem nisem bila edina, da prihajajo časi, ki ženskam nikakor ne bodo naklonjeni – in nismo se motile. Kot članica takratne ZSMS (za tiste, ki jim spomin ne seže tako daleč: to je bila mladinska organizacija), sem na kongresu leta 1989 v Portorožu podprla predlog, ki sta ga predstavili Vlasta Jalušič in Ingrid Bakše za ustanovitev ministrstva za ženske, katerega naloga bi bila skrbeti za to, da se položaj žensk v družbi ne poslabša in za razširitev njihovih pravic na nekatera nova področja. Takratni predlog je bil čisto presenečenje in je izzval osuplost pri mnogih delegatkah in delegatih, a je bil vendarle sprejet. Prvi korak k izvedbi tega »projekta« je bila ustanovitev Komisije za žensko politiko leta 1991, ki jo je vodila Metka Mencin. Drugi korak pa je sledil leto dni kasneje in sicer ustanovitev vladnega Urada za žensko politiko, katerega prva direktorica je bila Vika Potočnik, pri začetnem delovanju katerega sem sama tvorno sodelovala.

Pa vse skupaj ni bilo tako lahko. Ko sem malo pobrskala po zapisih v medijih, po knjigi “Kako smo hodile v feministično gimnazijo” in po lastnem, priznam, luknjičavem spominu, je prišla na dan vrsta drobcev spominov na tiste dni.

Spomnim se ironičnih opazk, ciničnih bravur, začudenih pogledov – ne le moških, ampak tudi žensk, zakaj to sploh potrebujemo, a nismo zdaj svobodne in enakopravne, kaj sploh še hočemo.

Spomnim se tudi prepotrebnih podpor nekaterih pomembnih članov predsedstva stranke in ključnih mož (ne bom jih imenovala, da zaradi luknjičavega spomina kakšnega pomembnega ne izpustim). Zagotovo pa je na uspeh predloga za ustanovitev Komisije in Urada poleg tega vplivalo vsaj še nekaj ključnih dejavnikov: to, da je bila zraven Vika Potočnik, takrat že močna in uveljavljena političarka (prej poslanka v zvezni skupščini); da je za predlogom stala skupina vztrajnih članic LDS (in kakšen član), ki je argumentirano nastopila s predlogom in ga podkrepila s primeri iz drugih evropskih držav; da je bil predsednik vlade dr. Janez Drnovšek dovolj pragmatičen politik, ki je bil naklonjen inovacijam in se je nanje odzival v zanj značilnem stilu, rekoč »Če je smiselno, in v to ste me prepričale, ga bomo pa ustanovili.” Urad za žensko politiko, seveda. Takrat še ni bilo tako močnega zavedanja, kako pomemben korak je bil s tem narejen na področju uveljavljanja enakosti žensk in moških.

Urad, ki je bil ustanovljen junija 1992, je bil kot samostojna strokovna služba vlade vezan neposredno na kabinet predsednika vlade in je imel kot tak svoj proračun, opredeljeno področje delovanja, določene pristojnosti in je bil tako rekoč »neodvisno politično telo«, če je kaj takega sploh mogoče.

Tudi njegove naloge, opredeljene v ustanovitvenem aktu, so bile dobro premišljene: spremljanje položaja žensk in uresničevanje njihovih, z ustavo, zakoni in mednarodnimi konvencijami zagotovljenih pravic, obravnavanje predpisov, aktov in ukrepov, ki jih sprejemajo vlada in resorna ministrstva z vidika položaja žensk; sodelovanje pri pripravi predpisov, drugih aktov in ukrepov, ki jih pripravljajo ministrstva; dajanje pobud in predlogov za ukrepanje vlade in ministrstev z njihovega delovnega področja; pripravljanje analiz, poročil in drugih gradiv; obravnavanje pobud ženskih organizacij, skupin in gibanj. To je pomenilo, da so bile naloge urada vezane na ključne elemente, ki jih morajo institucionalni mehanizmi vsebovati in ki se jih danes šteje kot pomembne indikatorje njihove uspešnosti. Ti so med drugim zbiranje podatkov, analize in raziskovanje kot eden ključnih elementov za spremljanje dogajanja v zvezi z enakostjo spolov; spremljanje (monitoring); ocenjevanje politik na posameznih področjih; integracija načela enakosti spolov v vse politike; in, zelo pomembno, sodelovanje civilne družbe.

Gledano retroaktivno je imela Slovenija takrat eno boljših institucionalnih ureditev na tem področju v Evropi. Seveda smo se pri tem zgledovali po državah, kot so Avstrija (tudi obiskali smo takrat vodilno osebo na Dunaju na tem področju Johanno Dohnal), nordijske države in nekatere druge. Naj poudarim, da je Slovenija že leta 1991 ustanovila parlamentarno komisijo in leto zatem še vladni Urad za žensko politiko, medtem ko so na mednarodni ravni izgradnjo institucionalnih mehanizmov med najpomembnejše naloge za delovanje na področju enakosti spolov šele štiri leta kasneje vključila Pekinška Izhodišča za ukrepanje, ki so določila prioritetna področja delovanja. Omenjena izhodišča so temeljila na prepričanju, da naj bi nacionalni institucionalni mehanizmi pomembno vplivali na enakost spolov na vseh področjih delovanja, ki jih ti opredeljujejo.

Seveda so bili takrat drugačni časi, seveda je bilo veliko optimizma, seveda se je pospešeno gradilo in dograjevalo institucije sistema, seveda smo se začeli odpirati v svet, a hkrati so bili to tudi težki časi (izguba prejšnjega velikega jugoslovanskega trga, majhnost, vzpon tradicionalizma ipd.). Pa vendarle smo zmogli toliko »moči«, da se je postavilo tudi ta pomemben gradnik v celotni politični arhitekturi.

Kje pa smo danes? Kako učinkovite institucionalne mehanizme premoremo skoraj dve in pol desetletji kasneje? Kaj je bilo dobro narejeno in bi kazalo ohraniti ter kaj moramo spremeniti, dograditi? Kakšni so na to pogledi tistih „od znotraj“ in kakšni tistih „od zunaj“? In predvsem, ali bomo zmogli toliko poguma in moči za pomemben korak naprej za aktiviranje vseh potencialov pri zagotavljanju enakosti žensk in moških, pa tudi tistih, ki si ne želijo biti kategorizirani v nobenega od obeh, in ne zgolj za preprečevanje različnih diskriminatornih praks na tem področju? Na ta in mnoga druga vprašanja bomo iskali odgovore na strokovnem posvetu, ki ga ob 50. obletnici Slovenskega sociološkega društva pripravljamo v četrtek, 5. marca, ob 13. uri v ljubljanskem Mestnem muzeju.

 

prof. dr. Milica Antić gaber
Prof. dr. Milica Antić Gaber (foto via Univerza v Ljubljani)

Avtorica: prof. dr. Milica Antić Gaber, sociologinja in ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za ženske v politiki ter feministično politično teorijo.

 

Več od Metina lista

Prof. dr. Aleksandra Kanjuo Mrčela

PROF. DR. ALEKSANDRA KANJUO MRČELA – profesorica sociologije dela in ekonomske sociologije...
Beri dalje