S štiridesetimi leti sem postal utrujen. Sedel sem na obrežni skali in s tisto roko, ki mi za silo še ni drhtela, poskušal prostodušno in z oblastnim občutkom potlačenih zamer in besa potrgati enolično kuliso neba, ki se je na obzorju vedno bolj kriče razlivala v nič hudega sluteče morje, ki mi je z mehurčastimi prsti objemalo razhojena stopala.
Seveda sem vedel, da kulisa ni bila ustvarjena zato, da bi jo kdorkoli spraskal, onečedil, potuhnjeno zložil in spravil v svoj žep. Ne. Tu je bila zaradi občudovanja. Pomembno je vrvela ob roju dotikov, salvi neutrudnih besed, ki so se vanjo stekale z vseh strani. Pa sem jo kljub temu večkrat poskušal sneti. In bil pri tem ob sapo.
Precej dolgo sem želel ustaviti čas, toda čas je ustavljal mene. V iskanju tistega majhnega kotička, v katerem se lahko uglasiš s tišino in ga lahko raztegneš v distanco, sem dobival vedno težje noge in ni mi preostalo drugega, kot da sem zasužnjil delček obale in se vehementno razkrečil, da sem lahko užil vse te barve, ki so v tisoč in eni noči poplesavale pred menoj. Bil sem uročen. Kača in krotilec.
Sprva je bilo prijetno. Pristopili so znanci, v rokah držali nekaj svojih slik, iz ust so jim v okusnih odmerkih mezele medene šale, na ustnicah so v zaupnem šepetu trepetale pomembne novice, ki so nam vsem popestrile bolščanje v kuliso. Bilo je zabavno. Kot v naivno živahnem klubu, katerega leseni opaži še vedno dehtijo po svežih premazih, ki ti ne zapacajo nosnic, so se odvijale igre, ena slajša od druge. Prihajajoči časi se še nikoli niso zdeli tako blizu.
Pa vendar je kmalu postalo utesnjeno. Prihajali so novi in novi, vsi so slišali za to mikavno kuliso. Vsak si je izboril svoj prostor ob obali in hitro nas je zajel oblak pare, ki je udušil željo po navihanosti, razigranosti, družabništvu. Vsak je vedel, kaj je prav. In vsak je želel pripadati. Toda izbira je bila borna, zgrabil si lahko samo še za ta ali oni konec vedno bolj razcefrane vrvi ter jo v tej še edini preostali igri poskušal zvleči k sebi. Pa ni in ni šlo. Vrv je bila stalno na mestu. Spraševal sem se, kaj je tako fascinantnega na tem, medtem ko me je vrv rezala v dlani.
Svojih misli nisem več razločeval od misli drugih. Mojo nekdaj neomajno pozornost za podrobnosti in nianse so nemarno prekinjali v bleščeče črne frake skriti mladci s čudno zavitimi nosovi in vpadljivimi, v tri vozle okrancljanimi kravatami, da so njihovi obrazi dajali videz zariplosti. Vedno so znali presenetiti – kot mrzla kaplja za vrat ali sikajoča mnenja, razpotegnjena v pokroviteljski nasmešek. Svoje besede, ki so mi pogosto zvenele tuje, kot bi jih napeto poslušal pod površjem, so kot ploske kamne navdušeno in poznavalsko zalučali v morje, da so se ti v neskončnih ponovitvah v žabjih poskokih bližali horizontu. Hip za tem, ko so to storili, so roke sklenili na svojih mršavih trebuhih in krohotaje prikimavali v mojo smer. Vsakič sem odkimal, toda vedno manj izrazito.
Seveda sem želel pripadati, toda v vsej tej dvoglasni kakofoniji nisem več vedel, komu. Sebe nisem več videl, poznal pa sem vse druge obraze in vsi smo si mahali, vsi smo se trepljali po ramenih in od slepeče intenzivnosti kulise usločenih hrbtih. Zobe je treba stisniti, so nas učili nekoč, ko ni bila samo obala, obala, obala. In čeprav me je pod stegnom žulil in mrcvaril posebej oster kamen, čeprav mi je v ušesih rezko brnelo, sem se s komolci naslonil na nabrežje in se prepustil kulisi, ki je ves čas spreminjala barve, čeprav je bila modra. Počutil sem se starega.
Avtor: Damjan Zorc, diplomiran anglist in prevajalec. V svoji karieri je prevedel kakšnih 500 filmov in neznano število besed. Zadnja leta prevaja za Google. Je strasten bralec in navdušen gledalec. Vedno več tudi piše, snema oddaje in filme. In ne, ne dela na Valu 202. To je njegova Facebook stran, na Twitterju pa ga najdete pod @SikkPuppi.
Avtorica slik: Urška Kozak, leta 2005 je diplomirala iz slikarstva na ljubljanski ALU. Udeleževala se je številnih slikarskih dogodkov, slikala in razstavljala in prejela je tudi mnoge nagrade in priznanja za svoje slike, med drugim tudi v tujini. Njena strast je v zadnjem času ilustracija. Ilustrirala je med drugim pesniško zbirko Než’na poezija avtorja Kobrowskega, ki je izšla letos in otroško slikanico Neža in razmetane sanje, ki je izšla lansko leto in je zanjo letos prejela priznanje za eno najboljših ilustracij na mednarodnem festivalu ilustracije Bookillfest v Novem Sadu.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.