Lahko noč in srečno!

Alma M. Sedlar (avtor fotografije Peter Irman, vir Delo)

V dvajsetih letih novinarske kariere sem imela nekajkrat težave z delodajalci. A vedno doslej je bilo zaradi pisanja. Članki so šli marsikomu v nos. Skoraj petnajst let je trajalo, da sem dobila prvo (in doslej edino) redno službo v novinarstvu, vse dotlej sem delala kot svobodnjakinja. Preživela sem že skoraj vse – od groženj s tem, da bo sorodnik zaradi mene izgubil službo na občini, do tega da so mi zaradi objavljenega članka o nepremičninskih nepravilnostih hoteli prepovedati delati, mi zablokirali dostop do računalnika, pomočnik urednice pa se me je hotel takrat tudi fizično lotiti.

A vse to je, pa naj je bilo kdaj še tako hudo, nekako sodilo zraven. K poklicu. Odkar smo “padli v Krater” pa sem prvič imela občutek, da je narobe že  samo to, da živim. Da gre (nekaterim) v nos že samo dejstvo, da (predvsem kot sindikalna zaupnica in kot zaposlena, ki ne molči) sploh obstajam.

Za tisto, kar se je dogajalo v zadnjem letu, ni niti imena; ni je oznake, s katero bi to dogajanje lahko uvrstila sploh v kakšno kategorijo. Najprej zgodba z Raščanom in propadom Dela Revij. Bilo je kot v Coni somraka. S kolegi iz obeh sindikatov (novinarskega in Pergama) smo hodili dobesedno od Poncija do Pilata – a povsod naletavali na zid. Kar je dalo slutiti, da v tedanjo zgodbo, menda povezano tudi s kreditiranjem brezplačnikov, niso vpleteni recimo samo “desni” ali samo “levi” – temveč zelo verjetno kar – vsi. Več sreče kot pameti smo imeli, da smo v tisti zgodbi zmagali. No, vsaj zdelo se je, da smo.

Najemnik blagovnih znamk družba Krater se je ob prevzemu lani avgusta zavezal, da bo prevzel večino revij in zaposlenih – in da bo ohranil večino revij. To se je tudi zgodilo – to pa je bilo, vsaj doslej, bolj ali manj tudi vse.  Od drugih zavez jih je bilo do danes bore malo izpolnjenih. Pravilnik o sistemizaciji s(m)o dobili šele minulo sredo, torej po prijavi na delovno inšpekcijo in dva dni preden so me odpustili – namesto da bi mi kot sindikalni zaupnici dali pravilnik o sistemizaciji v vpogled. Na izpolnitev večine zavez (med njimi je plačilo honorarjev zunanjim sodelavkam in sodelavcem za nazaj ter njihove pogodbe) kolegice in kolegi še čakajo. Kolektivna pogodba za poklicne novinarje ter visoko leteče zaveze kot so novinarska in uredniška avtonomija, so španska vas.

Seveda – le kdo bi v teh težkih časih sploh še pomilil na kaj tako nepredstavljivega kot je zahtevanje (temeljnih) pravic in/ali celo kakšnih ugodnosti? To, kar nam sistematično vcepljajo v glave iz dneva v dan, je: delajte veliko več za veliko manj. Molčite in ne delajte težav. Težki, okrutni časi so. Bodite veseli, da sploh imate službo.

Novinarje (potem pa še vse druge intelektualce) mora fantomski ultra kapitalizem, ki ima v rokah večino vzvodov dejanske moči, čimprej postaviti na trdna tla. Najlažje je to doseči s tem, da nas med sabo sprejo, vsakega posamezno pa čim bolj socialno ogrozijo in prestrašijo.

Najmočnejše in naglasnejše je na kolena treba spraviti ne le kot vzor (vsem) drugim, temveč predvsem, ker bodo psi čuvaji demokracije potem pač težko še prav glasno lajali.

Alma M. Sedlar – sindikalna zaupnica, odpuščena urednica Obrazov

 

Odpuščena urednica in salomonski mir v uredništvih (Ranka Ivelja – Dnevnik, 25. april 2012)

Odpuščena Sedlarjeva bo tožila družbo Salomon (Ni. Č., M. A. – Delo, 24. april 2012)

VIDEO: »V primeru Sedlarjeve gre za nevaren precedens«(Marko Kovačevič – Večer, 24. april 2012)

Pojasnilo družbe Salomon o prekinitvi delovnega razmerja z Almo M. Sedlar

 

Več od Metina lista

Katerih 5 knjig gre z mano na dopust?

Odgovarjajo člani/ce ožjega odbora Metine liste: Nataša Briški, Miško Kranjec, Miriam T....
Beri dalje

1 komentar

Komentiranje je zaprto.