Lučke – da mlajšim generacijam povedo, kaj je prav in kaj ne

Avtorica: Barbara Kužnik, novinarka, sociologinja, mama, nastala v Trbovljah in odraščala v onesnaženem, a kreativnem družinskem okolju med odrom in mikrofonom. Deset let je razloge za razlage iskala z Valom202, potem je prišel Berlin, razplod, razcvet in preporod. Kritična opazovalka sveta, popisovalka dogodkov, ljudi, razmerij in zadnjih pet let neutrudna bralka pravljic. Z družino živi v Bruslju, doma govori v slovenščini, sanja v nemščini, na razpise se prijavlja v angleščini, na ulici pa se rada naredi francoza. 

V Bruslju nas je po dolgem času ponovno obiskala soseda. Starejša gospa z vedno popolno urejenimi dolgimi nohti, zdaj ne več tako sveže barvanimi lasmi in kožo štiridesetletnice, je kljub relativno hladnemu vremenu na naša vrtna vrata trkala v sami pižami. Prepričana je bila, da živi v našem stanovanju, nemara celo z nami. Zdaj je ne prepričujemo več, da ni tako, samo pospremimo jo en vhod stran, kjer sicer živi s svojim možem. Sosedje smo se Madame C. navadili, pogosto se zgodi, da trka na tuja vrata in okna, saj redno pozablja, kje živi. Njenemu možu, enemu redkih še živih britanskih pilotov iz druge svetovne vojne, je vedno sila nerodno, a zaveda se, da čas ni več na njuni strani. Čeprav je verjetno nekoč bil. Gospod in gospa sta svetovljana, prepotovala sta cel svet, o zgodbah in avanturah, ki sta jih doživela, bi človek lahko pisal romane. A jesen življenja preživljata v mirni bruseljski četrti in finančno sta, bi rekla, dobro preskrbljena. Kljub demenci in Alzheimerjevi bolezni gospa Vivian še vedno govori tekoče pet jezikov, a večerov, ko bi svojim vnukom lahko pripovedovala pravljice o tisoč in eni preživeti noči na poti okoli sveta, že dolgo ni več. Ne zaradi bolezni, pač pa zato, ker so se otroci razgubili po svetu.

Soseda nista edina, ki čakata, da bo v jeseni življenja končno zapadel še zadnji sneg. Bogati Belgijci, ki sicer dočakajo visoko starost, zadnjo četrtino življenja običajno preživijo v rezidenčnih domovih, obkroženi s sebi enakimi, lepotilnimi saloni, frizerji in zdravniškimi ordinacijami, z dobro založenim bančnim računom in potomci, ki preračunljivo upajo na kakšen dedni delež. Tisti manj premožni morajo biti bolj iznajdljivi ali pa jih čaka še bolj žalostna usoda – da preprosto postanejo stojala za prah. Kakšna škoda. Koliko zgodb in izkušenj, koliko nasvetov in sanj, koliko neprecenljivega izgubljenega potenciala za prihodnje generacije.

Evropa se stara, a če je starost včasih pomenila modrost in so v času plemenskih starešin izkušnje in znanja prejšnjih generacij znali ceniti, starejše danes tlačimo v debate o pokojninskem sistemu in jih obravnavamo kot finančno breme, ki ga povzročajo delavno aktivni populaciji. Silver generation, kot imenujejo generacijo baby booma iz petdesetih let, se bo v prihodnjih letih začela upokojevati, kar pomeni velik izziv za celotno prebivalstvo. Namesto razmišljanj o demografski bombi in njenih posledicah bi bilo nemara smiselno slediti idejam, ki v ponovni vključitvi te generacije v vse plasti življenja vidijo nove izzive, kar imenujejo Silver generation-Golden opportunities. Srebrna generacija upokojencev naj bi revolucionirala pojem besede „star“, njihov odnos do sveta je namreč v marsičem drugačen od tistega, ki so ga imeli njihovi starši. Med drugim naj bi prav ta generacija močnih potrošnikov in trend-setterjev dokončno zavrgla definicijo neuporabne in neaktivne generacije upokojencev.

Napovedi, da bo prihodnost v znamenju tako imenovanega srebrnega gospodarstva, bi morali obravnavati bolj resno. Da bo v prihodnosti treba narediti reformo trga dela, se zavedajo vsi, a na prihajajoče spremembe v resnici še nismo pripravljeni. Delovno aktivne, ki se bodo v prihodnjih letih upokojili, bi bilo že danes potrebno pripraviti, jim osvežiti software in vzpodbuditi, da v prihodnosti svojo programsko opremo redno dopolnjujejo.  Za začetek pa ne bi bilo slabo, da bi se vsi skupaj znebili predsodkov in negativnega odnosa do staranja.

Evropska unija to sicer že poskuša in nenehno išče načine, kako starejšo populacijo upokojencev vključiti v aktivno življenje, kako tudi generaciji nad petdeset omogočiti, da bo še vedno konkurenčna na trgu dela. Podpira in spodbuja programe medgeneracijskega sodelovanja, ki da gradijo odnose na pozitiven način tako, da stari ljudje mladim posredujejo obvezo aktivnega državljanstva in aktivnega staranja. Mladi pa jih, denimo, naučijo uporabe novih tehnologij, računalnika, socialnih omrežij in podobno.

Vse to je nujno potrebno, a žal v praksi pogosto deluje tako, da vnučki starim staršem uredijo profil na Facebooku, otroci kupijo pametne telefone in to je to. A ta generacija  potrebuje drugačen feedback. Starejši imajo zgodbe, imajo ideje, imajo domišljijo, imajo željo in čas, da nam to povejo. Ne potrebujejo lajkov na socialnih omrežjih. Potrebujejo sogovornike ali vsaj poslušalce. In mi potrebujemo njih. Oni so bistven del naše kulturne dediščine, skrivajo subtilne utrinke in izkušnje preteklosti, ki so narejene iz takšne snovi kot sanje, in se zato lahko zelo hitro razblinijo v prah, če jih ne ujamemo še pravi čas.

Izkušnje lahko prenašamo na drugo generacijo na tisoč in en način. Lahko jih izdelujemo, rišemo, pišemo. Ali se z njimi igramo. In za to možnost so se odločile zdaj že upokojene vzgojiteljice iz Trbovelj. Vsaka izmed njih je poglavje zase, a skupaj so en krasen cvet, en najbolj nenavaden sekstet, kar jih je. Kot vzgojiteljice so spremljale na stotine trboveljskih otrok. Fascinantno je, kako tudi danes še vedno za vsakega izmed njih vedo, čigav je bil in kakšne je ušpičil. Že več kot petdeset let igrajo lutke, za mlado in staro, večino tega časa so morda za svoj medgeneracijski angažma dobile le kakšno pohvalo, priznanje ali šopek rož.

A na svoj način so povedale toliko zgodb, toliko prigod in večnih resnic, kot jih je uspelo redko komu. V minulem letu je imela lutkovna skupina 27 gostovanj, naštudiranih pa imajo štirinajst predstav. Še vedno pritegnejo pozornost najmlajših in še vedno na nek način vzgajajo tudi njihove starše. In to še ni vse. Lučke so nazoren primer, kako srebrna generacija dejansko deluje. Lani so denimo gostovale na TEDx dogodku v Trbovljah, svoj profil imajo na Facebooku, vsaj polovica izmed njih uporablja socialna omrežja, internet in pametne telefone. Že davno so začele živeti trajnostno. Ne samo, da se od nekdaj navdušujejo nad doma pridelano hrano, tudi svoje lutke izdelujejo same, delavnice izdelovanja lutk pa organizirajo tudi drugje po Sloveniji.

Letošnji dobitnik prestižne nagrade Evropejec leta 2014 je Thomas Minder, triinpetdesetletni švicarski poslovnež in neodvisni politik, ki je dobil to priznanje za pogumno in uspešno kampanjo za spreminjanje pravil v vodenju korporacij. Predstavljam si, da bi na vprašanje, kdo ali kaj ga je kot otroka najbolj zaznamovalo, odgovoril, da njegova babica, ker je imela izjemen občutek za to, kaj je prav in kaj ne.

Ta petek (op. 7. februar 2014), ko se bodo, upam, debate o naših in njihovih kulturnikih na državnem nivoju izgubile v sloju novozapadlega snega, bodo v Trbovljah Lučke nagrajene z najvišjim občinskim priznanjem za delovanje v kulturi. V njihovi preprosti skromnosti jim bo verjetno nekoliko nerodno, ker je nagrada tudi finančna, in ker so navajene denar obračati smotrno, si bodo zanj nemara kupile material za izdelavo novih lutk ali nov scenski oder. Bolj kot denar pa zanje štejejo ljudje, skupino občudovalcev so si pač v vseh teh letih ustvarile.

Petindvajset jih bo še posebej ponosnih, toliko imajo namreč skupaj otrok in vnukov. Med njimi sem tudi jaz, drugi otrok najstarejše izmed njih. In bolj kot to, da smo otroci Lučk hvaležni, da smo imeli privilegij odraščati v kreativnem in domišljije polnem okolju, je pomembno to, da one v jeseni življenja z isto vnemo kot pred pol stoletja delajo tisto, kar najbolje znajo. Da mlajšim generacijam povedo, kaj je prav in kaj ne. To so prave Lučke – zame Evropejke leta!

Zapisi Barbare Kužnik:

Evropa postaja svet Čefurjev in s tem se bo morala naučiti živeti