Avtorica: Manca G. Renko, mlada raziskovalka na Inštitutu za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Univerze na Primorskem in odgovorna urednica spletnega portala AirBeletrina.
Matej Bogataj, človek, čigar poklic je branje, rad reče, da mu je misel na poletno branje mamljiva približno toliko, kolikor je ginekologu mamljiva ponudba umazane cigančice, da mu za denar pokaže mednožje. Pri meni še zdaleč ni tako hudo, čeprav priznam, da si popolni dopust predstavljam kot absolutni odklop – knjige, ki jih berem, pa so skoraj vedno povezane z delom. Knjigo bi iz užitka prijela v roke najprej po enem tednu čistega miru; po enem tednu brez računalnika, radia, televizije, velike družbe, mestnega vrveža, telefona, avtomobila ter dnevnih novic. Po enem tednu, ko bi samo plavala, dihala morski zrak, gledala morsko gladino, jedla in spala.
Ne glede na to, vsako poletje dobim več prošenj za priporočila počitniškega branja. Nikoli še nisem poslala dveh istih seznamov – vsak dobi svojega. Ker niso vse knjige za vse ljudi. Spodaj je nekaj predlogov za različne bralske profile. Ljubiteljem kriminalk in znanstvene fantastike se že v naprej opravičujem – za vas res nimam ničesar. Seznam gre po abecednem vrstnem redu avtorjev, vse knjige pa so (vsaj v slovenščini) precej nove.
Julian Barnes: Smisel konca (Prevedla Valerija Cokan, Mladinska knjiga 2012)
»Seveda smo bili pretenciozni – za kaj drugega pa je mladost?«
Barnesov z Man Bookerjem odlikovani roman je bržkone eno najbolj obrtniško dovršenih literarnih del zadnjega časa. Ima vse: zgodbo, ki vleče do konca, temačno skrivnostnost, nesrečo, najstniške dovtipe, spomin na šolske klopi in ščepec življenjskih modrosti. Roman je primeren tudi za nezahtevne in priložnostne bralce, ki pa ne marajo slabe literature. Roman, ki ga po branju lahko ponudite tudi svojim otrokom v poznih najstniških letih.
Thomas Bernhard: Moje nagrade (Prevod: Ana Monika Pirc, Urška Brodar, Alenka Morel. Študentska založba (Knjižna zbirka Beletrina, Ljubljana 2013)
»Imamo ničvredno vlado, ki ne izbira sredstev, da opozori nase, in stori vse, samo da bi ostala na oblasti, tudi če bom državo spravil na kant, bom od te države vsekakor vzel 25.000 šilingov.«
Lahko ga ljubite ali sovražite, ravnodušni do prvega med avstrijskimi nergači ne boste. Moje nagrade so tisto Bernhardovo delo, v katerem je najbolj človeški ter na trenutke celo napolnjen z milino. Če vam bodo Moje nagrade všeč, potem boste prebrali njegov opus (nadaljujte z Wittgensteinovim nečakom!). Če vam ne bodo, mi je žal za vas. Naj ob tej priložnosti vnovič povem, da je Thomas Bernhard eden mojih najljubših avtorjev. Sploh. Branje za zahtevne bralce. (Podoben koncept in povsem drugačno izpeljavo ima še sveža zbirka esejev Uroša Zupana: Opičje žleze, telefoni in nesmrtnost (LUD Literatura 2013). Za mehkejše branje in tiste, ki ste se odločili, da si boste med poletjem privoščili letošnje delo slovenskega pisca. Ne boste razočarani.)
Jonathan Franzen: Območje nelagodja (Prevedla Polona Glavan, Študentska založba, žepna Beletrina, 2010)
»To so odlični časi, če si ameriški generalni direktor, a težki časi, če si njegov najslabše plačani delavec. Odlični časi, če si veletrgovina Wal-Mart, težki časi, če si Wal-Martu napoti, odlični časi, če si dejaven ekstremist, težki časi, če si zmeren nasprotnik. Prekrasni, če dobiš naročilo za oboroževanje, ušivi, če si rezervist, fantastični, če imaš profesuro na Princetonu, pasji, če si pomožni profesor na Queens Collegu, izjemni, če upravljaš pokojninski sklad, bedni, če si od njega odvisen, boljši kot kdajkoli, če knjige dobro prodajaš, težji kot kadarkoli, če si nekje v povprečju, fenomenalni, le zmagaš v turnirju v pokru, usrani, če si zasvojen z video pokrom.«
Območje nelagodja je kratko, zabavno in izjemno berljivo delo Jonathana Franzna, avtorja velikega ameriškega romana sodobnega časa. Verjetno ste se že ubadali z mislijo, da bi v roke vzeli Svobodo ali Popravke, pa vas je prav lahko mogoče odvrnila njuna debelina. Ko boste v nekaj urah na plaži pogoltnili Območje nelagodja, boste komaj čakali, da se vrnete z dopusta in v roke vzamete dela, s katerimi je resnično zaslovel. Sicer pa je Območje nelagodja pripoved o nelagodju odraščanja, začinjena pronicljivim opazovanjem ameriške družbe. Še ena dobra stvar? Knjiga stane 3 evre, kupite, preberite in podarite naprej. Za vse tipe bralcev.
Maja Haderlap: Angel pozabe (Prevedel Štefan Vevar, Litera 2012)
»Med domnevno in dejansko zgodovino Avstrije obstaja nikogaršnja zemlja, na kateri se človek zlahka izgubi.«
To je eden najboljših slovenskih romanov vseh časov. Čeprav je bil napisan v nemščini. Roman, ki ga bodo vaši otroci ali vnuki, vsaj upam, brali kot obvezno gimnazijsko čtivo. Delo, ki se je že takoj ob izidu začelo spreminjati v klasiko. Dokaz, da umetnost lahko premika meje, ki jih politika ne more. Preberite ga. Vsi.
Amin Maalouf: Izvori (Prevedla Suzana Koncut, *cf 2011)
»Pred komaj sto leti so si libanonski kristjani brez omahovanja rekli sirski, Sirci so iskali kralja okrog Meke, judje iz Svete dežele so se razglašali za Palestince … in Botros, moj ded, je hotel biti otomanski državljan. Niti ena država sedanjega Bližnjega vzhoda še ni obstajala, niti imena za to področje si še niso izmislili – ponavadi se je govorilo Azijska Turčija. Odtlej je veliko ljudi umrlo za domnevo večne domovine. Še veliko drugih bo umrlo jutri.«
Amin Maalouf, francoski pisatelj libanonskega porekla in član francoske akademije je eden od najboljših popisovalcev Orienta našega časa. V njegovih romanih (Samarkand, Taniosova pečina, Leon Afričan …) lahko spoznavamo nekoliko romantično podobo življenja na Orientu, ki pa niti za hip ne izgubi pristnosti. Romani, prav tako odlično branje, so napeti, berljivi ter poučni. Izvori, njegovo stvarno delo, pa je nekoliko zahtevnejše branje, v katerem odstre romantično orientalsko tančico ter nam prikaže, kaj je Vzhod pomenil zanj. Kaj se zgodi, ko v domovini, ki jo ljubiš, izbruhne vojna. Kaj se zgodi, ko domovina ne more več nuditi doma. Izvori so biografija Maaloufove rodbine, napisana v čudovitem jeziku in polna podatkov, ki vam bodo zaplesali pred očmi ob vsaki naslednji vojni na Vzhodu. Branje za tiste, ki imajo podatke raje omehčane z osebnimi zgodbami in osebne zgodbe podkrepljene s podatki. Če vam bo všeč, sezite še po Križarskih vojnah v očeh Arabcev.
George Orwell: Pot v Wigan (Prevedla Tina Mahkota, Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, 2013)
»Človek včasih dobi vtis, da že sami besedi »socializem« in »komunizem« z magnetno privlačnostjo vabita k sebi slehernega pivca sadnih sokov, nudista, moškega v sandalih, spolnega obsedenca, kvekerja, šušmarskega »naravnega zdravilca«, pacifista in sleherno feministko v Angliji.«
Pot v Wigan je verjetno ena najbolj vročih in aktualnih knjig, ki so v slovenščini izšle v zadnjem času. Obvezno čtivo za vse, ki kritizirate socializem. Obvezno čtivo za vse, ki se razglašate za socialiste. George Orwell izida knjige ni dočakal v Angliji, temveč je bil ob njenem prihodu iz tiskarne že v strelskih jarkih v Kataloniji, kjer se je boril proti fašizmu. Berite Pot v Wigan. In za božjo voljo – nehajte že s citiranjem 1984, to zna vsak gimnazijec.
W. G. Sebald: Austerlitz (Prevedel Štefan Vevar, Študentska založba, knjižna zbirka Beletrina, 2005)
»Čas, tako je rekel Austerlitz v greenwiški zvezdarni, je med vsemi našimi iznajdbami najbolj umetna in v vsej svoji vezanosti na planet, ki se vrti okoli lastne osi – nič manj samovoljna, kakor bi bila kalkulacija, ki bi izhajala iz rasti dreves …«
V slovenščini lahko preberete le dve Sebaldovi deli: Izseljene in Austerlitz. Bistveno več jih ta avtor, najverjetneje eno zadnjih velikih literarnih odkritji dvajsetega stoletja, tudi ni napisal. Branje teh del je, kakor bi se potopili v gluho tišino nesreče in hrepenenja. Za najzahtevnejše bralce, ki dogajanja ne iščejo v knjigah, ampak ga nosijo v sebi. Mešanica spominjanja Vladimira Nabokova ter moralne strasti Prima Levija.
Stefan Zweig: Zvezdni trenutki človeštva (Prevedel Stanko Jarc, Mohorjeva založba Celovec, 2004)
»Če se v človeštvu pojavi kak genij, ta preživi čase; če se v zgodovini primeri kak zvezdni trenutek, ta odločilno vpliva na nekaj desetletij in celo stoletij. Kakor se v konici strelovoda zbere elektrika vsega ozračja, se tam v najmanjšem delčku časa nakopiči neizmerna obilica dogodkov. Kar sicer poteka zlagoma drugo za drugim in drugo poleg drugega, se tu stlači v en sam trenutek, ki vse določi in o vsem odloča: en sam Ja, en sam Ne, en sam Prezgodaj ali Prepozno naredi ta trenutek nepreklicen za stotine rodov …«
Zweigovi Zvezdni trenutki človeštva so knjiga, ki bo v vas spet zbudila zanimanje za zgodovino in vas bo spodbudila k vnovičnem razmisleku o tem, kdo so bili ljudje, ki so za vedno spremenili podobo človeštva ter človeško vedenje. Stefan Zweig, eden najboljših kronistov preteklega stoletja, pripoveduje zgodbe štirinajstih mož – od Cicera preko Kolumba do Lenina – ki so vplivali na naša življenja. Primerno za ljubitelje stvarne literature ter za tiste, ki uživajo v kakovostni klasični literarni besedi. Za napeto kratko branje pa sezite še po Zweigovi Noveli o šahu, ki jo boste prebrali v enem dahu, če bi radi prebrali še več zgodovinskih miniatur, pa ne spreglejte Graditeljev sveta. Zdaj mi je malo žal, da sem že na začetku napisala, da je Bernhard moj najljubši. Morda bi še enkrat razmislila. Lahko bi bil tudi Zweig.
Poletje 2013, kaj beremo in priporočamo: Manica J. Ambrožič, Lenart J. Kučić, Darja Matjašec.