V Društvu mladih raziskovalcev Slovenije smo že 7. leto zapored organizirali podelitev priznanja najboljšemu mentorju doktorskim študentom – Mentor leta 2015. Namen dogodka je promocija dobrih mentorjev, saj je mentorstvo bistvenega pomena za razvoj doktorskega študenta v uspešnega raziskovalca. Letos je priznanje prejela mentorica prof. dr. Barbara Simončič z Naravoslovnotehniške fakultete, ki se ukvarja s tekstilno kemijo, predvsem z razvojem novih naprednih vlaknotvornih in drugih polimernih materialov ter s postopki njihove izdelave ob hkratnem upoštevanju načel trajnostnega razvoja. Prosili smo jo, da za DMRS in portal Meta Znanost odgovori na šest vprašanj o mentorstvu.
Kaj je po vašem bistveno za dobro mentorstvo doktorskemu študentu_ki?
Bistveno za dobro mentorstvo je, da se zavedaš, da je to pomemben projekt vzgoje in usposabljanja mladih raziskovalcev na poti k njihovi samostojnosti in se nanj odgovorno pripraviš. Na tem projektu morata tako doktorand kot mentor opraviti svoje delo resno in enakovredno doprinesti k njegovemu uspehu. Zato je zame izrednega pomena, da takoj na začetku usposabljanja s svojim doktorskim študentom vzpostavim pristen prijateljski odnos in se z njim pogovorim o načinu dela in najinega sodelovanja. Tako mladi raziskovalec ve, kaj od njega pričakujem, prav tako pa tudi ve, kaj mu lahko nudim tekom njegovega študija.
Zase lahko rečem, da sem kot mentorica zelo zahtevna. Od svojih doktorskih študentov pričakujem trdo delo, vztrajnost, samostojnost in seveda dobre rezultate.
Da pa svoja pričakovanja lahko upravičim, doktorande pri delu vseskozi spremljam in usmerjam. Veselim se njihovih rezultatov, ki jih skupaj pregledamo, analiziramo ter se dogovorimo o nadaljnjih raziskovalnih korakih. Tekom razgovora poskušam v njih vzbuditi raziskovalno razmišljanje in kreativnosti. Z lastnim delom, pristopom in mišljenjem jim želim približati raziskovalno delo do te mere, da ga vzljubijo. Mentor si mora vedno vzeti dovolj časa za svoje mlade raziskovalce. To ne sme biti obveza, temveč veselje.
Katere veščine mora v času študija osvojiti doktorski študent_ka?
V času študija mora doktorski študent osvojiti vse faze raziskovalnega dela. Naučiti se mora samostojno izvesti raziskavo in sicer od opredelitve raziskovalnega problema, namena in ciljev dela do rešitve raziskovalnega problema. Prav tako mora osvojiti pravila za pisno in ustno predstavitev rezultatov svojega dela. Pri tem je ključnega pomena dvig osebne rasti raziskovalca v smislu samostojnega raziskovalnega razmišljanja, natančnosti, vztrajnosti, potrpežljivosti in strokovnosti pri delu, dojemanja pomena interdisciplinarnosti raziskav, timskega dela ter spoštovanja vseh sodelavcev. Izjemnega pomena je tudi upoštevanje etičnega kodeksa raziskovalca.
Bi lahko mentorstvo mlademu doktorskemu študentu_ki opisali kot poslanstvo?
Ja, dober mentor je lahko le tisti, ki to delo čuti kot svoje poslanstvo. Tudi sama sem bila mlada raziskovalka oz. takrat ”nova” raziskovalka projekta ”2000 novih raziskovalcev”, ki ga je leta 1986 pričela financirati Raziskovalna skupnost Slovenije. Čeprav je od tega minilo več kot 25 let, pa še vedno dobro vem, kaj sem kot doktorska študentka na začetku svoje raziskovalne kariere pričakovala od mentorja. Prof. dr. Jože Špan, priznani znanstvenik na področju fizikalne kemije in teorije plemenitenja tekstilij, je bil vzoren mentor in jaz si močno prizadevam, da bi njegovo poslanstvo tudi nadaljevala.
“Moji mentorici sem neskončno hvaležna, ker mi je odprla vrata čudovitega raziskovalnega sveta in me s stalnim dajanjem vetra v hrbet naučila kako samozavestno in pogumno plavati v tem svetu. Zame je to neprecenljivo!” Jelena Vasiljević
Celoten intervju je dostopen na strani Meta Znanost.