“Sarajevo je do aprila ove, hiljadu devetsto devedeset i druge godine, bilo poznato u svijetu po tri stvari: po Olimpijadi, po sarajevskom atentatu i po ćevapima, kafićima, nju-primitivsu, fudbalu, Makarskoj, bureku i raji. Od aprila poznato je samo po jednom. Po ratu.”
(Prvi trije stavki iz romana Konačari, avtorja Nenada Veličkovića. Založba *cf, Gostači.)
Sarajevo te očara, potre, potolče, nasmeje. Sarajevo je mesto, ki nastavlja desno in levo lice že nekaj stoletij. A ohranja svoj inat, svoje male premetenosti, svojo humor, baščaršijo, burek in svojo bolečino. Pred časom smo se s kolegicami, s katerimi soustvarjamo projekt Meta Dekleta, dogovorile za službeno pot v Sarajevo in Tuzlo.
Za nekaj sestankov s sorodnimi organizacijami smo se dogovorile že v Sloveniji. Srečanja, ki so bila najbolj močna, pa so se zgodila tako, mimogrede in spotoma. Nataša in Maja sta mrežili z nekaterimi nevladnimi organizacijami, Tanja, avtorica the Rokovnika, ki je letos še zlasti lep, saj vsebuje prve stavke vseh velikih knjig, je v času vojne v BIH na svojem domu v Ljubljani vodila nekakšno malo zatočišče za hudo slavne Sarajevčane in tudi tiste manj slavne. Sproti se je dogovorila za srečanja z nekdaj pregnanimi, danes pa precej mogočnimi prijatelji iz Sarajeva. Tanja je Jeseničanka, ki je čutila s Sarajevom tiste dni in diha z državo še dolgo potem, ko so topovi na Igmanu utihnili. Bere in bere in upam, da enkrat objavi, kaj je treba prebrati, če želiš razumeti, za kaj je res šlo v BIH in regiji, ki je v vseh vojnah videla toliko krvi in čudaških pobijanj. Nekoč mi je nekdo dejal, ne vem, če drži, da je bilo na Balkanu največ krutosti.
Voznik taksija iz Dobrovoljačke ulice, ki nas je peljal do Tunela upanja, nam je razkril bojne linije in najintimnejše doživljanje vojne.
Včasih se tepeš po glavi, ker nimaš s sabo mikrofona, da bi snemal.
Vse štiri smo obnemele, ko se nam je ta, še ne 40-letnik, oče treh otrok, izpovedal v tistem taxiju. Kako se je tresel, potem, ko je ubil prvega človeka. Kako te je v bojnih akcijah najprej strah, potem pa po nekaj minutah otopiš, streljaš in se šele v varnem zavetju kasarne začneš tresti. Kako vojni veterani, kot je sam, nimajo varnih služb v številnih državnih upravah, ker so službe rezervirane za tiste, ki imajo veze in tiste, ki so se med vojno poskrili. Kako je med Hrvati in Bosanci med vojno prišlo do nesporazuma in so se med sabo malo streljali. Kako si je priboril prvo puško in razložil pravo resnico dogajanja na Dobrovoljački ulici, kjer naj bi bilo po srbskih interpretacijah mrtvih 42, naš takist, ki je bil poleg, pa pravi, da jih je bilo ubitih šest.
Član specialnih bosanskih enot je postal star vsega 17 let. Za odhod v vojsko je potreboval potrdilo staršev – kot da bi šel v šolo. Do tunela nas je odpeljal na dan, ko so tam ravno obeležili 20. obletnico padca granate, ki je pobila 10 čakajočih na prehod. Tunel je bil tedaj edina vez Sarajeva s svetom. Bil je upanje in pobeg v življenje. Prekrasen kratek film (A)torzija so o Tunelu upanja leta 2003 posneli slovenski ustvarjalci in zanj prejeli berlinskega zlatega medveda za kratki film.
Naš taksist je človek živih čustev in gneva. Ena od mater, ki je v Srebrenici izgubila sinova in moža in je z nami skupaj korakala v Sarajevu na pohodu ob začetku Ženskega suda, je bila človek otopelih čustev. Zdaj več ne živi, le životari. Stanuje v Sarajevu, živi za sina, ki je bil tistega 11. julija 1995 premlad za likvidacijo. Živi, ker mora živeti. Za spomine. Za sinova in moža, ki jih je po dolgotrajni identifikaciji pokopala ob 15-letnici Srebrenice. Za ženske, ki so izgubile sinove, soproge, brate, strice … se je čas tistega vročega julijskega dne, ko so ljudje izgubili občutek za svetost življenja, ustavil.
Zdaj nekatere hodijo na dogodke, kjer obeležujejo spomin na Srebrenico, druge pa so se umaknile v intimo svoje bolečine in samote. V Srebrenici večina ne živi več. Tam je dom mrtvih in dom živih spominov.
Če storilec spozna, da je storil greh, je žrtvi lažje prenesti svojo usodo.
Tistega julija 1995 se je Evropa pripravljala na počitnice. V sarajevskem muzeju, posvečenem Srebrenici, je na steni misel Edmunda Burka: “All that is necessary for the triuph of evil is that good men do nothing.” Nekdanji poljski premier Tadeusz Mazowiecki je zaradi brezbrižnosti ZN ob pokolu odstopil kot posebni odposlanec za človekove pravice. Bil je eden redkih. Ob ogledu pretresljivh fotografij Tarika Samaraha v muzeju o Srebrenici v Sarajevu človek obnemi in postane te sram, ker takrat nismo vpili na Čopovi. Vpili in jokali pod Prešernom. Tarik Samarah je leta skupaj z družinami žrtev hodil na kraj zločina in dokumentiral opustošenje na truplih, obrazih ljudi, dušah.
Sarajevo je mesto, skozi katerega vozi 130 let star tramvaj. Včasih se na lepem ustavi, ker “nema više struje”. Veliko prebivalcev se je kot tramvaj zataknilo v preteklosti, še več jih kolesari v prihodnost. Mesto, v katerem na nekaj sto metrih stojijo džamija, katoliška katedrala in pravoslavna cerkev, premore eno najmodernejših blagovnic v tem delu sveta – BBI. Krščanstvo in islam v tem mestu živita v času komercializacije in tekmovalnosti, v katerem se vsi ukvarjamo samo s potrošnjo dobrin. Pred 20-imi leti so na tem mestu druga v drugo butali nacionalizmi, danes na istem mestu butajo blagovne znamke.
Ko se sprehodiš mimo džamije, katedrale in pravoslavne cerkve vidiš množico slovenskih blagovnih znamk, ki so umirale počasi, ko se tega nihče ni več zavedal. In zdaj nekatere živijo samo še v Sarajevu na glavni ulici.
Na živahni glavni ulici je pokopališče slovenski mogočnosti, kjer najdeš Alpino, Planiko, Peko in Lisco. V novi veleblagovnici – zrasla je iz zalivskega denarja, ki želi kljubovati zahodu – najdeš v glavnem zahodne znamke. Po mestu je videti precej mladih Sarajevčank, ki so pokrite. Eni so nam rekli, da se mlade punce menda malo afnajo in je to zdaj modno, drugi so pojasnjevali, da ženske v Sarajevu rute nosijo drugače kot v Istanbulu. Ni to turški način, ki naj bi bil značilen za BIH, temveč naj bi šlo za nov, arabski stil nošenja rut. Sarajevo je mesto nasprotij. Nekoč mesto sestradanih ljudi, je danes mesto kalorično nabitega in slastnega bureka, sirnice, buređice …
Vsako srečanje je bilo zgodba zase in je tako škoda, ker smo se navadili na dolžino teksta, ki ga diktira Twitter. Toliko teh presunljivih zgodb se je ujelo v sarajevsko kotlino in so jih tako darežljivo delili z nami tiste dni. Kot tistega večera v prekrasni sarajevski gostilni s prelepim pogledom na mesto. Prijateljica I. je pripovedovala o pretresljivem življenju v Sarajevu nekoč in danes.
Med vojno je skoraj tri leta z možem in prijatelji životarila ter trepetala za življenje v kleti Akademije za umetnost.
Potem je kot ženska iz mesta nasprotij šla v najbolj možen drugačen svet – iz kleti je šla na kalifornijsko sonce. Eno leto je preživela v Los Angelesu, v luksuzni hiši znanega ameriškega filmskega igralca. Zaradi razklanosti in hrepenenju po možu in Sarajevu se je kmalu vrnila v Evropo, v Rim. Pripovedovala nam je zgodbo, kako je pes rešil življenje možu, ki je stal v vrsti za kruh na ulici Vase Miskina (današnja Ferhadija). 27. maja 1992 je tja priletela granata, ubila 26 in ranila 108 ljudi. Moža so iz vrste nagnali zaradi psa. Ustavil se je pri slaščičarju, ki mu je granata odnesla noge, on pa je nič hudega sluteč s psom varno prišel domov. Govorila je, kako moža, ki je ves čas vojne živel v Sarajevu, v oddaji iz Sarajeva, ki jo je prenašal italijanski RAI, ni spoznala. Ker je bil tako zelo suh.
Po 20-ih letih gre čas naprej. Čas gre naprej za mlade, ki so se rodili po Srebrenici in med vojno. Za mlade, ki na robu mesta delajo novo Silicijevo dolino, in mlade, ki zapuščajo to z zgodovino zaznamovano mesto. Za ljudi, ki ustvarjajo duhovite bloge, pišejo knjige o nacionalizmih v šolskih knjigah, kot to počne naš krasni sogovornik, avtor številnih knjig Nenad Veličković.
Bosna potrebuje politike globine, ki bodo znali prepoznati in izvoziti najboljše stvari BIH – njihovo izkušnjo s sobivanjem medkulturnosti, burek, humor, umetnost, književnike, sposobnost preživetja. In potrebuje ustavo, ki se začne na U in ne na D kot Dayton. Prebivalci BIH imajo tisto modrost in zrelost, ki jo imajo le prebivalci narodov, ki so prestali hude preizkušnje. BiH predvsem potrebuje tudi boljše ceste. Slovenija pa bošnjaški humor in njihovo zrelost. Krasno bo, ko bomo vse to spet skupaj povezali in glavna vez ne bo le Đuro, ki se iz plakatov za neko banko smeji domala iz vsake tramvaj postaje v mestu.
Avtorica: Miriam T. Možgan, vedno je imela dolg jezik, ki ga mora v diplomaciji, kjer dela, pogosto držati za zobmi. Kariero je začela kot novinarka na Valu 202, kjer je soustvarjala satirično oddajo Stergo Ergo. Nato je zašla v državno upravo, kjer je svetovala obrambnim in zunanjim ministrom ter predsedniku, kako sobivati z mediji, da odnos z njimi ne bo kot zavožen zakon. V zadnjem času se trudi spodbujati prijateljstvo med narodi, predvsem med Slovenijo in Francijo. Zapisano so njena lastna stališča in ne stališča institucije, v kateri deluje. Na Twitterju jo najdete pod @MtM68.