Meta PHoDcast Zapisi 27: Julija Sardelić, sociologinja

Dr. Julija Sardelić (foto: osebni arhiv)

Dr. JULIJA SARDELIĆ (@JulijaSardelic) je podoktorska raziskovalka na Pravni fakulteti Univerze v Liverpoolu, pred tem pa je delala tudi v Edinburgu, Firencah in na Reki. Diplomirala in doktorirala je na Filozofski fakuleti Univerze v Ljubljani, magistrirala pa na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti.

Ukvarja se s položajem marginaliziranih manjšin in njihovimi pravicami, predvsem z Romi v Sloveniji in na področju bivše Jugoslavije. V zadnjem času proučuje tudi učinke begunske krize na razumevanje raznolikosti in multikulturalizma v Evropi, predvsem v državah ob zahodni balkanski poti.

Dr. Julija Sardelić (foto: osebni arhiv)
Dr. Julija Sardelić (foto: osebni arhiv)

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Ko reflektiram svojo akademsko in raziskovalno pot kot doktorandka iz Slovenije, ugotavljam, da ni tako edinstvena, kot se mi je morda zdelo na začetku, saj se mnogo mladih sooča s podobno zgodbo. Po zaključenem dodiplomskem študiju iz sociologije kulture in primerjalne književnosti sem vpisala doktorat iz sociologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (ob tem sem tudi zaključila magistrski študij na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti). Ker sem za diplomsko nalogo poleg Prešernove nagrade prejela še mnoge druge nagrade, sem bila prepričana, da bom tudi po zaključku doktorata ostala v Sloveniji in tukaj nadaljevala svojo akademsko kariero.

Vendar sem med študijem ugotovila, da se bom zaradi stanja v Sloveniji po zaključku verjetno morala z doktoratom prijaviti na zavodu za zaposlovanje. Tako sem se še pred zaključkom študija odločila, da se bom začela prijavljati na delovna mesta v tujini.

Prvo delovno mesto, na katero sem se prijavila v akademiji v tujini, je bilo na Pravni fakulteti Univerze v Edinburghu. Po opravljenem intervjuju po Skypu, predstavitvi raziskovalnega projekta ter intervjuja v živo, sem to delovno mesto uspela dobiti še pred zaključkom doktorata. Zaposlila sem se kot raziskovalka na ERC projektu CITSEE (Evropeizacija državljanstva v državah naslednicah nekdanje Jugoslavije, ki ga je vodila profesorica Jo Shaw. Po zaključenem doktoratu sem bila (kot prva doktorantka Univerze v Ljubljani) izbrana za Max Weber postdoktorsko pozicijo na Evropskem univerzitetnem inštitutu v Firencah (bilo je 1300 prijav za 60 pozicij). Ob tem sem krajše obdobje svoje raziskovanje opravljala tudi na Univerzi v Reki na Hrvaškem, kjer sem bila pol leta gostujoča raziskovalka.

Ob zaključevanju svojega raziskovalnega dela v Firencah in na Reki sem se po številnih prijavah za službe (tudi v Sloveniji sem se prijavila vsaj na 50 različnih delovnih mest v akademiji, vendar nikoli nisem bila povabljena niti na intervju in to kljub temu, da sem za večino teh izpolnjevala pogoje), prvič znašla pred dilemo, saj je bilo več mojih prijav za zaposlitev uspešnih. V decembru 2015 sem izvedela, da sem dobila ARRS podoktorski projekt za dve leti ter hkrati položaj postdoktorskega raziskovalca na Pravni fakulteti Univerze v Liverpoolu za obdobje treh let z možnostjo stabilnejše zaposlitve. Po zelo dolgem in težavnem razmisleku ter po namigu, da bo po končanem projektu v Sloveniji vseeno težko dobiti stalnejšo zaposlitev, sem se odločila sprejeti postdoktorsko pozicijo na Univerzi v Liverpoolu. Po sprejeti odločitvi, pa sem še kmalu za tem izvedela, da sem s strani Evropske komisije (Horizon 2020) prejela Marie Curie Sklodowska Intra-European Individual Fellowship (v vrednosti 160.800 evrov), kar je ena izmed najbolj najbolj kompetitivnih ter prestižnih štipendij za mlade postdoktorske raziskovalce v Evropi. Delo bom opravljala na Univerzi v Leuvenu v Belgiji, vendar se po zaključku lahko vrnem v Liverpool.

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje raziskovalno delo je utemeljeno predvsem na sociološko-pravnih analizah in se osredotoča na širše teme državljanstva, migracij ter manjšinskih pravic (vključujoč raziskovanja politik raznolikosti ter vprašanja multikulturalizma). V dosedanjem raziskovanju sem se prvenstveno ukvarjala s položajem marginaliziranih manjšin kot državljanov in migrantov, pri čemer sem se osredotočila predvsem na položaj romskih manjšin. Medtem ko sem v doktoratu analizirala spremembe položaja Romov v samostojni Sloveniji v primerjavi s socialistično republiko Slovenijo, sem v svojem raziskovalnem delu na Pravni Fakulteti Univerze v Edinburghu, opravljala raziskavo o položaju romskih manjšin v postkonfliktnem prostoru nekdanje Jugoslovije, tj. kako so vojne na bivšem jugoslovanskem prostoru ter vzpostavitev novih držav vplivale na položaj Romov kot državljanov ter (prisilnih) migrantov. Eden izmed mojih člankov je bil objavljen v reviji Ethnopolitics. Tudi moj Marie Curie Individual Fellowship projekt INVICTROM se ukvarja s položajem romskih manjšin v Evropi ter s tem, kar sama imenujem ‘nevidni robovi državljanstva’.

Moj raziskovalni projekt na Pravni fakulteti v Liverpoolu pa se osredotoča na vpliv begunske krize na politike raznolikosti ter vprašanje multikulturalizma v Evropi, predvsem pa v državah, ki so bile na zahodni balkanski poti (vključujoč Slovenijo). Tukaj se osredotočam na spremembe v zakonodajah (npr. azilna zakonodaja, zakoni manjšinske zaščtite, itd.), ki so se zgodile zaradi begunske krize, ter na spremljajoče politične ter medijske diskurze v teh državah. Tukaj me zanimajo predvsem dolgoročni učinki begunske krize na Evropo kot celoto ter na posamezne države ob zahodni balkanski poti, saj je ena izmed mojih hipotez ta, da vse te spremembe niso bile relevantne zgolj v času krize, temveč vplivajo na strukturne spremembe v družbi predvsem na naše razumevanje raznolikosti ter vprašanje integracije ter raznolikosti v smislu socialne pravičnosti.

20160809_153951
Sprejemni begunski center v Lendavi (foto: JS)

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Zdi se mi, da sem v svojem raziskovanju velikokrat pokazala, kako npr. določeni zakoni, ki naj bi bili abstraktni, ne nastajajo v vakuumu, temveč v točno določenih političnih situacijah. In čeprav ti zakoni ciljajo točno določene populacije, pa imajo lahko nepričakovane in nezaželene učinke na neke druge populacije. Na primer, s svojo raziskavo sem pokazala, da Romi v postkonfliktnih konstelacijah bivše Jugoslavije niso bili etnični “Drugi” (kot npr. Albanci v Makedoniji, Srbi na Hrvaškem, itd.), a kljub temu so nekateri zakoni (npr. Zakon v državljanstvu) zelo vplivali predvsem na njihov položaj. Podobno je tudi s spremembami zakonov v času t.i. begunske krize. Spremembe zakonov imajo tudi nepričakovane učinke, ne zgolj na begunce in ostale migrante na zahodni balkanski poti, temveč tudi na nekdanje begunce (npr. iz postjugoslovanskih vojn) ali na nekatere marginalne skupine, kot so zagotovo Romi.

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Za to službo sem se verjetno odločila ravno zato, ker vključuje toliko različnih fantastičnih trenutkov. Od predavanj ter predstavitev, ki poženejo aplavz in spodbudijo izjemne debate (tudi izjemno konstruktivna nestrinjanja so prijeten del), do prijetnega občutka, ko izveš, da je nek članek, ki je bil v pripravi tudi več mesecev ali celo let, sprejet v objavo pri kakšni mednarodni znanstveni reviji, pa vse do tistih eureka momentov ter do lastne avtonomije, ki prihaja z akademskim delom. Seveda je zelo prijeten stranski produkt te službe tudi vzpostavljanje tesnih sodelavskih odnosov ter tudi izjemnih osebnih vezi ter prijateljstev. Sedaj lahko rečem, da imam prijatelje, na katere se lahko obrnem, na celi zemeljski obli od San Francisca do Singapurja in še dlje.

Morda med manj prijetne dele te službe spada določena administracija, za katero pa se zavedam, da je nujno potrebna.

Manj prijetno je tudi zavedanje, da je vedno več prekarizacije v akademskem prostoru in da se morajo mnogi mladi (tudi sama sem se za osem mesecev znašla v takšni poziciji), ki bi ob stabilnejših pozicijah lahko prispevali veliko v zakladnico znanja, boriti za lastno eksistenco in včasih tudi za golo preživetje.

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer si trenutno zaposlena?

Žal so moje izkušnje pri raziskovanju v Sloveniji nekoliko omejene, saj nikoli nisem bila polno zaposlena v slovenskem akademskem prostoru, temveč sem v času študija delala preko študentskega servisa. Hkrati pa lahko ocenjujem zgolj področje družboslovja in humanistike. Najprej bi sicer želela poudariti, da se mi zdi, da je bil v mojem času predvsem dodiplomski študij na zelo visokem nivoju in sem z njim pridobila veliko znanja. Pri doktorskem študiju pa sem pogrešala določene vsebine, ki so zelo prisotne v tujini in ga delajo boljšega (npr. veščine akademskega pisanja).

Ko razmišljam o raziskovanju v Sloveniji ter v tujini, se mi zdi, da je slovenski raziskovalni prostor (predvsem na področju družboslovja ter humanistike) precej omejen na nacionalno raven in je še vedno premalo mednarodno usmerjen, kakršna bi po mojem mnenju morala biti akademija nasploh.

Seveda tu ne gre kriviti zgolj slovenskega akademskega prostora, saj se je treba zavedati, da obstajajo določena delovanja hegemonije tudi v mednarodnem znanstvenem prostoru. Na primer, Slovenija ima zelo malo mednarodnih projektov, financiranih s strani Evropske komisije, kot so Marie Curie Individualni projekti ter projekti Evropskega raziskovalnega sklada.

Zelo pomembna razlika je verjetno tudi v mobilnosti med raziskovalci. Zdi se mi, da je v Sloveniji še vedno prevladujoč vzorec ta, da doktorand nekega oddelka verjetno ostane na tem oddelku tudi po zaključku doktorskega študija. V mednarodnem akademskem prostoru pa je takšen vzorec velikokrat prepovedan, kar vodi v veliko večjo mobilnost raziskovalcev, kar ima svoje prednosti in slabosti. Verjetno je ena izmed poglavitnih prednosti ta, da znanje kroži in je tudi veliko več priložnosti za mlade, da dobijo zaposlitev v akademiji. Seveda pa tudi v tujini ni mladim akademikom posuto z rožicami, temveč je potrebno veliko trdega dela, včasih pa tudi preprosto sreče. Nekega hitrega recepta za uspeh ni.

Želim si, da bi se tudi v Sloveniji posvetilo več pozornosti mobilnosti, ki bi odprla nove priložnosti za mlade znanstvenike, ter upam, da se bo v bližnji prihodnosti izdelala strategija, ki bi nam ponudila podobne priložnosti, kot so v tujini. Morda je to utopija, vendar sem prepričana, da z možnostjo stabilnejše zaposlitve v Sloveniji, mnogi ne bi razmišljali o odhodu v tujino.

6. Z besedo (in sliko) deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem.

Zanimiva anekdota je povezana s člankom, za katerega sem pred kratkim prejela pozitivno recenzijo in bo v kratkem objavljen. V tem članku sem se ukvarjala tudi s tem, kako se romski migranti odzivajo na diskriminacijo, ki jo doživljajo v vsakdanjem življenju. V postjugoslovanskem prostoru je mnogo romskih beguncev ostalo brez najosnovnejših osebnih dokumentov, kot so rojstni listi, seveda ne po svoji krivdi, temveč zaradi različnih okoliščin, kot je na primer uničenje registrov državljanov, itd.). To za mnoge romske migrante pomeni, da nimajo dostopa do najosnovnejših socialnih struktur, tj. izobraževalnega in zdravstvenega sistema. Mnoge Rominje v Bosni in Hercegovini pa vseeno uspejo roditi v bolnišnicah tako, da si izposodijo zdravstveno kartico od kakšne prijateljice ali sorodnice. Te prakse se bolnišnično osebje velikokrat zaveda, vendar jo zelo etično spregleda, da bi omogočilo tem ženskam varen porod otroka. Me je pa fasciniral predstavnik romske nevladne organizacije, na katerega sem naletela na terenu, ki je komentiral, da je zelo ponosen na svojo ženo: ta je namreč v enem letu rodila kar 15-krat. Seveda je s tem želel opozoriti na tragikomičnost te situacije, ko nekateri nimajo dostopa do zdravstvenih storitev, kar drugi jemljemo za samoumevno.

7. Kaj bi bila, če ne bi bila znanstvenica? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Ob vstopu v univerzo sem bila že več kot trdno prepričana, da želim biti raziskovalka, znanstvenica in da želim delati v akademskem prostoru. To sem pravzaprav vedela že od 14. leta starosti, ko sem za nagrado za osem odličnih uspehov ob zaključku osnovne šole prejela knjigo Raziskovalci (iz zbirke Svet okrog nas). Takrat nisem vedela, v katero smer me bo to vodilo, vendar sem nekako vedela, da je to moja prioriteta. Sem pa vmes opravljala tudi druge poklice, med drugim sem bila aktivistka v romskih naseljih in novinarka (predvsem na Radiu Študent). Zdi se mi, da biti znanstvenik prihaja tudi z neko moralno dolžnostjo, da ne sediš zgolj v slonokoščenem stolpu, temveč se tudi poskušaš boriti za socialno pravičnost v družbi.

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Prva oseba, ki bi jo zagotovo povabila na večerjo, bi bil moj dedek, ki so ga v drugi svetovni vojni (leta 1943) ubili nacisti, ko je bil moj oče star le nekaj mesecev. Povabila bi tudi Ludvika Levačića ter še mnogo ljudi iz romskega naselja Kamenci, ki so moji prijatelji. Prav tako bi povabila mnogo migrantov ter beguncev, ki bežijo iz svojih domov, ne zgolj iz Sirije.

Želela bi večerjati tudi z Galileom Galilei ter Leonardom Da Vincijem, pa tudi z Marie Curie in mnogimi znanstvenicami, katerih imena pa niso znana zaradi prevladujoče patriarhalne družbe.

20160430_184058
Pred Romskim muzejem v Kamencih (foto: osebni arhiv JS)

9. Če bi imela milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskovala?

Verjetno bi raziskovala zelo podobne teme, kot jih sedaj (torej migracije, državljanstvo, raznolikosti ter neenakosti v družbi), vendar pa bi hkrati poskušala tudi spreminjati nekatere vzorce v akademiji in v družbi. Poskušala bi dati predvsem priložnost mladim znanstvenikom, ki so se kljub svojemu neverjetnemu potencialu znašli v zelo prekarnih situacijah. Ob tem bi tudi zelo razmislila, kje bi takšno raziskavo opravljala.

10. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

V današnjem svetu je zelo težko predvideti, kaj bom počela čez 5 let. Upam sicer, da bom opravljala neko podobno znanstveno delo, vendar na malce stalnejši ter stabilnejši poziciji. Čez 40 let pa upam, da bom počasi zaključevala svojo znanstveno kariero ter preživela v krogu najdražjih ljudi v zanimivih debatah. Še vedno nekako upam, morda utopično, da bo to boljši ter pravičnejši svet, kot ga imamo danes.

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Sama se trenutno vračam h klasikom literature, ki jih danes berem v drugačni luči, kot sem jih morda pred leti. To poletje sem tako še enkrat prebirala Andrićev Most na Drini ter Pamukov Istanbul.

Gledališka igra, ki jo močno priporočam, so Kraljice Sirije. Za branje pa priporočam Evripidove Trojanske ženske, ki zelo ilustrativno prikaže, kako vojna vpliva na družbo in na osebne naracije ljudi.

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti?

Velikokrat berem različne novice na internetu povezane z raziskovalnim delom. Včasih je seveda to zelo široko definirano ter zatavam v stvari, ki so zelo oddaljeno povezane z mojih raziskovalnim delom.

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Dolgoročno predvsem stabilnejša zaposlitev (npr. za nedoločen čas). Prej sem govorila o znanstveni mobilnosti, vendar sem predvsem mnenja, da bi morali mladi imeti tudi možnosti stabilnosti. Po mojem mnenju so zgrešene vse politike v znanosti, ki pravijo, da znanstveniki več ustvarijo, če so pod nenehnim pritiskom za lastno eksistenco.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in dr. Ana Slavec, njuni sogovorniki in sogovornice pa znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti. Vsak četrtek.

———————————————-

Več od Dr. Ana Slavec

Meta PHoDcast 34: Aleš Maver, genetik

Z medicincem Alešem Maverjem o klinični genetiki. #MetaPHoDcast ALEŠ MAVER (@alesmaver) je...
Beri dalje