Meta PHoDcast Zapisi 31: Matej Krajnc, fizik

Matej Krajnc na Univerzi v Princetonu (foto: osebni arhiv).

Dr. Matej Krajnc je bil mladi raziskovalec na Odseku za teoretično fiziko IJS in je na Fakulteti za matematiko in fiziko UL doktoriral na temo mehanike epitelijskih tkiv. Od oktobra 2017  je podoktorski raziskovalec na Univerzi Princeton v ZDA, kjer nadaljuje z raziskovanjem mehanike na nivoju celic in tkiv.

K njegovim dosežkom je veliko pripomogel njegov mentor, dr. Primož Ziherl, Mentor leta 2017. Njuno sodelovanje se je začelo že v času Matejeve poletne prakse na IJS, ki se je razvila v magistrsko delo za katerega je prejel Prešernovo nagrado ter svojo prvo znanstveno objavo v priznani mednarodni reviji.

1.  Društvo Mlada akademija je na podlagi tvoje nominacije za Mentorja leta 2017 izbralo dr. Primoža Ziherla. Zakaj si ga nominiral za to nagrado?

Profesor Ziherl je zasluženo prejel ta naziv. Nominiral sem ga zato, ker sem kot njegov študent imel vedno občutek, da kot mentor točno ve, kaj počne in sem mu zato 100 % zaupal. Mislim, da so njegove metode in njegov pogled na to, kako mora potekati doktorsko usposabljanje Mladih raziskovalcev, tiste prave. Še eden od razlogov za mojo nominacijo pa je bil ta, da je vloga za nominacijo, ki jo je pripravila Mlada akademija, res natančna. V tej vlogi sprašujejo res pomembna vprašanja in želijo natančna pojasnila, tako da sem takoj vedel, da bo zmagovalec res skrbno izbran in si bo nagrado res zaslužil. In imel sem prav.

Matej Krajnc z mentorjem po zagovoru doktorata (foto: osebni arhiv MK)

2. Zakaj si se odločil za podoktorski študij na Univerzi Princeton v ZDA?

Po končanem doktoratu je naslednja stopnička v karieri znanstvenika podoktorsko usposabljanje. Brez tega je težko slediti karierni krivulji, ki na koncu saturira na stopnji rednega profesorja in vodje raziskovalne skupine.

Zakaj ravno Princeton? Pravzaprav bi lahko pristal tudi na kakšni drugi univerzi ali institutu. Ko sem iskal službo, sem se najprej prijavljal na bolj uveljavljene institucije in teh je pač največ v ZDA. Ena izmed ponudb za delo je prišla z univerze v Princetonu in to sem pač sprejel. Je pa Princeton zelo lep kraj, ki živi z univerzo. Univerzitetni kampus je kar malo pravljičen zaradi arhitekture, ki pogosto spominja na kakšne gradove in obzidja.

3. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

V svojih raziskavah poizkušam razumeti, kako deluje mehanika na nivoju celic in tkiv. Danes je na primer že splošno sprejeto, da je razumevanje teh principov pomembno, ko govorimo o zdravljenju raka. Poleg tega me zanima še razvoj zarodkov preprostejših živali, kot je vinska mušica. Zanimajo me predvsem fizikalni principi, ki stojijo za morfološkimi spremembami tkiv zgodnjih zarodkov, ki so pomembni za kasnejši razvoj organov organizma. Tu ima seveda najpomembnejšo vlogo biologija, a vendar vsi vemo, da se objekti, tudi celice, premikajo in deformirajo zgolj če na njih delujejo sile. In o silah imamo fiziki vedno kaj za povedati. Ko bomo vse te procese dovolj dobro poznali—tako z zornega kota biologije in kemije kot tudi fizike—bomo lahko v laboratoriju ustvarjali umetne organe in mini organizme. V resnici je to v neki meri že mogoče.

4. Kako tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Moje delo spada na področje teoretične fizike. Raziskavam, s katerimi se mi ukvarjamo, navadno pravijo bazične raziskave, saj nimajo neposrednega in takojšnega vpliva na naše vsakdanje življenje. So pa takšne raziskave zelo pomembne na srednjeročni in dolgoročni časovni skali.

Če malo bolje pomislimo, ugotovimo, da za večino izumov, ki jih danes vsakodnevno uporabljamo, velja, da so bili osnovni principi, na katerih delovanje teh izumov temelji, odkriti že leta ali pa celo desetletja pred izumom samim. To velja še posebno za fizikalne principe, ki so navadno zelo preprosti. Na drugi strani ima tehnološki napredek končno hitrost in včasih ne more slediti bazičnim raziskavam.

Predavanje Mateja Krajnca na MIT (foto: osebni arhiv MK)

5. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Meni je raziskovanje všeč zaradi interakcije z ljudmi. Všeč mi je, ko se dela v ekipi, kjer vsak nekaj prispeva in je za neuspeh kriv vodja ekipe za uspehe pa vsi. Podobno kot pri športu. Všeč so mi tudi potovanja po svetu, ki pa so kar delovna, tako da časa za turizem žal ni veliko. Se pa včasih najde kakšna delavnica, katere namen je predvsem mreženje, in v takšnem primeru so ta potovanja bolj sproščena. Tako sem bil skupaj z družino poleti 2017 za tri tedne na delavnici v smučarskem letovišču Aspen v Coloradu. Dali so nam kolibo sredi gozda, kjer vsake toliko naletiš na kakšnega medveda.

Najmanj prijetno je pa takrat, ko imaš kakšen rok in je treba na hitro nekaj napraviti. Takrat mi malo začne primanjkovati raziskovalne svobode. Ampak tudi to je sestavni del našega dela in ga je treba opraviti po najboljših močeh.

6. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in v ZDA?

Težko naredim primerjavo v splošnem, lahko pa povem svoji izkušnji. Na študij fizike na Fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani in raziskovalno delo “čez cesto” na Institutu Jožef Stefan imam res lepe spomine. Mislim, da so me profesorji na FMF naučili res veliko, dali so mi pa tudi nekaj tehničnih znanj, za katere opažam, da študentom drugod po svetu (tudi v ZDA) primanjkujejo. Tu govorim o numeričnih metodah za reševanje zahtevnih fizikalnih problemov, ki se jih ne da rešiti na listu papirja, pač pa si je potrebno pomagati z računalnikom.

Tudi na čas, ko sem bil Mladi raziskovalec na IJS, se ne morem ravno pritoževati. Res je, da sem za svoje delo na področju teoretične fizike potreboval zgolj računalnik in pisarno, kar v primerjavi z dragimi napravami, ki jih potrebujejo kolegi s področij eksperimentalne fizike, ni zelo drago. Sem pa po drugi strani imel veliko možnosti obiskovanja mednarodnih konferenc po svetu in sodelovanja z raziskovalci iz tujine.

Se mi pa zdi, da v ZDA znanost pogosto vidijo bolj celovito. Po mojem mnenju strogih ločnic med znanstvenimi vedami sploh ni.

Je že prav, da obstajajo študiji različnih ved, a vendar se pri nas premalo poudarja, da je za čim bolj popolno razumevanje narave (pa tudi družbe) potrebno spoznanja in metode različnih ved videti bolj enovito. Ampak to so nianse. Me pa v Sloveniji moti to, da je karierna krivulja raziskovalcev—tako v smislu nazivov kot v smislu plač—že v osnovi nastavljena precej položno.

Vinske mušice (foto: osebni arhiv MK)

7. Ali lahko z besedo in sliko z nami deliš kakšno navdušujoč podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem?

Vinske mušice so precej občutljive na temperaturo. Tipično so zadovoljne, če je temperatura nekje med 18 in 25 stopinjami. Je pa zanimivo, da njihovo življenje pri obeh skrajnih temperaturah poteka nekoliko drugače. Razvoj zarodka vinske mušice npr. poteka opazno hitreje pri 25 stopinjah kot pa pri 18 stopinjah. Na prvi sliki je epruveta z živimi vinskimi mušicami. V našem laboratoriju te epruvete najdete v inkubatorjih, kjer so temperature višje, ali pa v hladilnikih, kjer so temperature nižje. V hladilnik jih damo takrat, ko jih zgolj hranimo, medtem ko jih prestavimo v inkubator takrat, ko z njimi oz. njihovimi zarodki počnemo eksperimente in želimo, da producirajo čim več zarodkov, ki se kar najhitreje razvijajo, da jih lahko opazujemo pod mikroskopom. Večinoma te stvari počnejo moji kolegi biologi, jaz pa jih zgolj z zanimanjem opazujem.

Na drugi sliki je pa moja tabla, ki je postala povsem neuporabna, saj je na njej več slojev zapisov. Problem je v tem, da je to tabla na kredo in ko jo brišeš, se vse praši. Zato je enostavno nikoli nisem brisal. Še vedno iščem bolj ustrezno rešitev.

Popisana table (foto: osebni arhiv MK)

8. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

Kaj bom počel čez 5 let, je težko odgovoriti. Če bo vse po sreči, bom takrat najbrž vzpostavljal svojo raziskovalno skupino in bom najbrž pisal prošnje za financiranje. Čez 40 let bom pa v penziji. Zase lahko rečem, da nikoli nisem sanjal posebno velikih sanj. Mislim, da je dovolj, če ima človek definirane neke splošne okvire, v katerih želi živeti. Vsega se tako ali tako ne da načrtovati.

9. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Zelo rad gledam filme in serije. Bralcem bi definitivno priporočal ogled slovenske spletne serije Dualizem. Kar se filmov tiče, je pa težje izbrati enega. Recimo Dolina miru. Ta film sem rad gledal že v otroštvu, pred meseci pa sem si ga spet ogledal in šele sedaj ga res razumem. Spoiler alert!

Najbolj mi je všeč zaključek filma, ko otroka spoznata, da njuna dolina ni dolina miru, a vendar ne izgubita upanja, da nekje tam obstaja dolina, v kateri pa res ni vojne. V osnovi namreč otroške oči vidijo in si želijo le dobro. Odrasli včasih temu rečemo naivnost, ampak če dobro pomislimo, se lahko vprašamo, kdo je tu zares naiven. Tako jaz vidim konec tega filma in zato se mi zdi briljanten!

10. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Če ne bi bilo res nobenih omejitev, bi od neznanih povabil oba svoja dedija. Od znanih bi pa povabil Filipa Flisarja ali pa Ilko Štuhec. Ne obeh hkrati, ker potem bi se najbrž med seboj pogovarjala več kot z mano (hahaha). Zelo ju spoštujem kot športnika in kolikor sem videl in slišal iz medijev, se mi zdita preprosti in zabavni osebi, tako da bi bilo večerjati z njima najbrž zelo zabavno.

——
Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Gostitelji in gostje smo znanstveniki in znanstvenice z različnih področij znanosti. Večinoma gre za doktorske študente in študentke pred zaključkom doktorata, občasno pa so naši sogovorniki tudi podoktorski raziskovalci in raziskovalke v tujini.

Več od Dr. Ana Slavec

Meta PHoDcast 61: Tanja Đapa, mikrobiologinja

Z mikrobiologinjo Tanjo Đapa o proučevanju črevesnih bakterij ter o izzivih in...
Beri dalje