Meta PHoDcast Zapisi 34: Joca Zurc, kineziologinja

Naslovna slika: Joca Zurc pred gostujočo fakulteto, Graduate School of Education na Univerzi v Okayami (foto: osebni arhiv JZ)

Dddr. Joca Zurc je doktorirala v Sloveniji in sicer kar trikrat – najprej iz kinezioloških znanosti na Fakulteti za šport (2005), nato pa še iz filozofije na Filozofski fakulteti UL (2016) in statistike na Fakulteti za družbene vede UL (2017).

Trenutno zaključuje podoktorski študij na Univerzi v Okayami, kjer gostuje kot prejemnica prestižne štipendije japonskega združenja za promocijo znanosti.

  1. Kakšne okoliščine so te privedle na Japonsko?

V raziskovanje na področju kinezioloških znanosti (t.j. kinesis=gibanje, aktivnost, logos=veda; v SSKJ »znanost o gibanju človeškega telesa«, tudi pomen gibalne aktivnosti za človekov razvoj in zdravje) sem vstopila leta 2001, po diplomi na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Izbrana sem bila v program raziskovalnega usposabljanja po programu mladega raziskovalca pod okriljem ARRS, kar je bila odločilna stopnica za nadaljevanje znanstveno-raziskovalne poti, saj me je raziskovanje od takrat pa vse do danes povsem prevzelo in zasvojilo.

Z zaključkom doktorskega študija na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani (2005) so se mi odprle možnosti podoktorskih projektov, naprej doma (Univerza na Primorskem), nato pa tudi v tujini (Danska, Mednarodna olimpijska akademija v Grčiji). V tistem obdobju  sem razmišljala tudi o karierni poti na tuji raziskovalni inštituciji, vendar je pretehtala želja po redni zaposlitvi doma. Leta 2009 sem tako svojo karierno pot nadaljevala na samostojnih visokošolskih zavodih s področja zdravstvenih ved, ki so se v tistem obdobju ustanavljali in nujno potrebovali že usposobljene raziskovalce in docente za razvoj znanstvene dejavnosti kot tudi za usposabljanje učiteljev in poučevanje študentov na področju raziskovalne metodologije.

Po osmih letih intenzivnega razvojnega in pedagoškega dela v visokem šolstvu, ki mi je odprlo nova obzorja v poznavanju sistema terciarnega izobraževanja in znanosti, dalo neprecenljive izkušnje ter veliko zadovoljstva pri delu s študenti, se je vendarle želja po poglobljenem raziskovanju pričela oglašati vedno močneje.

Najprej sem jo uresničevala z nadaljevanjem študija doma, na Univerzi v Ljubljani, kjer sem zaključila še drugi doktorat s področja filozofije (2016) ter tretji doktorat iz statističnih znanosti (2017). Nato pa me je splet okoliščin pripeljal do prijave na meddržavni razpis Slovenije in Japonske za dvoletno podoktorsko usposabljanje na japonskih univerzah. Razpis, ki poteka vsako leto, sem zasledila na spletni strani ARRS ob enem izmed rutinskih pregledov iskanja novih priložnosti, za katero me je v veliki meri motivirala tudi zaposlitev za določen čas. Takoj sem bila zainteresirana za prijavo, a prva ovira je nastopila pri iskanju gostujočega profesorja iz Japonske. Imela sem neverjetno srečo, da sem se ravno ob istem času udeležila evropske konference filozofije športa na Nizozemskem, kjer sem spoznala japonskega profesorja, ki se ukvarja s sorodnim področjem. Takoj je bil zainteresiran za sodelovanje. Skupni del prijave sva dogovorila na konferenci, ob prihodu domov sem vsebinski del še dokončala in oddala.

Čez nekaj tednov sem prejela razveseljiv telefonski klic iz ARRS, da naj začnem pripravljati kovčke, saj odhajam na Japonsko. Bila sem zelo vesela in ponosna, da sem bila izbrana.

Takrat se sicer še nisem zavedala, da sem prejemnica izredno ugledne štipendije Japan Society for the Promotion of Science (JSPS), ki odpira vrata v globalni znanstveni prostor. Kljub vsemu pa je bilo potrebno zbrati kar nekaj poguma in reorganizirati življenje, da sem sprejela izziv in svoji novi pustolovščini rekla DA. Po dveh letih podoktorskega usposabljanja na Univerzi v Okayami lahko rečem, da je bila to ena izmed mojih najboljših odločitev v življenju.

  1. Kaj je tvoje raziskovalno področje in zakaj je zanimivo?

Področje mojega raziskovanje na Japonskem je filozofija športa. Ukvarjam se z etičnimi vprašanji razvoja mladih vrhunskih športnikov na primeru ženske športne gimnastike. To je športna disciplina, s katero se pričnejo ukvarjati zelo majhni otroci, pri nas v povprečju med petim in sedmim letom starosti, na Japonskem pa še prej, tudi pri treh ali štirih letih. Zgodnji vključitvi sledi hitra usmeritev v vrhunski šport. Zato ne preseneča, da že ob prehodu iz osnovne v srednjo šolo pri komaj 15ih letih vrhunska telovadka že nastopa na največjih članskih mednarodnih tekmovanjih.

Največji športni uspehi se beležijo pri starosti med 16. in 19. letom, ki jim kmalu sledi zaključek športne poti, največkrat vzporedno z zaključkom izobraževanja. Čeprav je pritisk po doseganju čim boljših, višjih in odmevnejših rezultatov v čim mlajši starosti, z vidika »mlajši kot si, boljši si«, prisoten v različnih športnih disciplinah (npr. skoki na smučeh, umetnostno drsanje, ritmična gimnastika, ekipni športi) kot tudi v vsakdanjem življenju (najmlajši Nobelov nagrajenec, najmlajši redni profesor, najmlajši manager, politik itd.), pa je ženska športna gimnastika med najbolj kritičnimi, saj je po nizki povprečni starosti tekmovalk in prejemnic medalj vodilna disciplina olimpijskih iger v zadnjih 40 letih.

Vrh kariere v adolescenci je pogojen z zgodnjo športno specializacijo, intenzivnim treningom in tekmovanji v otroštvu, kar vzbuja medicinska in etična vprašanja o otrokovem telesnem in duševnem zdravju, zagotavljanju ustreznega razvoja in izobraževanja, pojavnosti dopinga in zlorab, instrumentalizaciji staršev in trenerjev, povečanem tveganju za pojav poškodb in predčasnem zaključku športne kariere ter številna druga družbena vprašanja izpostavljenosti tako mladih deklic naporom vrhunskega športa.

Intervjuji z japonskimi gimnastičarkami na Univerzi Chukyo v Nagoji (foto: osebni arhiv JZ)

Zanima me tako pogled samih športnic kot tudi njihovih trenerjev. S svojim raziskovanjem razkrivam fenomen vrhunskega dosežka, kaj pomeni biti vrhunski športnik otrok in mladostnik, kakšna je cena tega uspeha, dejavniki, ki so pomembni na tej poti, in ovire, s katerimi se srečujejo. Na kratko, gre za izredno zanimivo in nepojasnjeno vprašanje skrivnosti človekovih vrhunskih dosežkov. Odgovor na vprašanje o sovplivanju genetike in okolja pri razvoju otrokovih talentov.

  1. Kako tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Z raziskovanjem navedene tematike sem se pričela ukvarjati že v Sloveniji, kjer me je zanimalo navedeno vprašanje v obdobju med letoma 1972 in 1992, in sicer predvsem z vidika slovenske, jugoslovanske in evropske perspektive. Navedeno časovno obdobje je namreč zaznamovano z najmlajšimi tekmovalkami, svetovnimi in olimpijskimi prvakinjami, ter predstavlja prehod od »ženske« gimnastike v 50-tih in 60-th letih, ko so tekmovale odrasle ženske športnice, k »dekliški« oz. »otroški« gimnastiki.

Primerjalna študija med Japonsko in Slovenijo, v kateri se posvečam današnji vlogi dejavnika starosti v športu, predstavlja nadgradnjo in iskanje primerjalnih vzporednic na globalni ravni med evropskimi, ameriškimi in azijskimi pristopi treniranja, pogoji in organiziranostjo, vrednotami in odnosom do vrhunskega športa otrok in mladostnikov, vplivi trenerjev, staršev in splošno-izobraževalnega sistema ter dejavniki zaključka športne kariere.

S študijo želim prepoznati ključne dejavnike ustvarjanja vrhunskih dosežkov v ženski gimnastiki kot tudi možne negativne pojave in ovire, ki se lahko pojavijo na tej poti.

Cilj je izpostaviti pozitivne pristope ter razviti strategije za soočenje z manj zaželenimi ter tako izboljšati obstoječe modele razvoja mladih talentov v športu.

Intervju s trenerko na Univerzi Chukyo v Nagoji (foto: osebni arhiv JZ)

Moje raziskovalno delo prispevka k proučevanju sodobnih problemov vrhunskega športa. Kljub temu, da imajo olimpijske igre pomemben in velik pozitivni vpliv na razvoj človeštva in vsake štiri leta s televizijskimi prenosi razveselijo na milijone gledalcev po celem svetu, pa dobro vemo, da gre za ekstremno udejstvovanje v mnogih ozirih.

Nastop na olimpijskih igrah zahteva visoko ceno, zato se nastopajoče pogosto poimenuje kar za gladiatorje sodobnega časa. Zavarovati pravice njenih najmlajših udeležencev je zato ključna prioriteta.

Pričakujemo, da bo Mednarodna gimnastična federacija (FIG) prisluhnila ugotovitvam naše in sorodnih raziskav ter jih upoštevala pri pripravi tekmovalnih pravilnikov za naslednje olimpijsko obdobje, da bi na prihodnjih največjih tekmovanjih lahko spremljali čim več odraslih športnic ter zmanjšali tveganja prezgodnje selekcije nedoraslih otrok.

  1. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten?

Podoktorsko usposabljanje na Japonskem v okviru programa JSPS ni redna zaposlitev z delovnimi obveznostmi in predpisanim delovnim časom, temveč gre za obliko študija, izobraževanja in raziskovalnega usposabljanja. Zato se zanj ne prejema redni dohodek – plača, ampak štipendija, ki je namenjena kritju stroškov izobraževanja in življenjskih stroškov na Japonskem.

Največje odlike so zagotovo brezmejne možnosti osebnega in znanstvenega razvoja, širjenje obzorij, spoznavanje ljudi in sveta, dostop do najboljših študijskih virov, raziskovalcev in raziskovalnih skupin ter vpogled v svetovno, globalno perspektivo na izbranem področju znanosti, pa tudi širše kulture, politike in svetovnih nazorov.

Moje življenje na Japonskem zaznamuje velika osebna svoboda, možnost ukvarjanja s področjem, ki me veseli, osebna rast in razvoj ter možnost priti v stik s ključnimi svetovnimi avtoritetami na področju filozofije športa, sociologije športa, raziskovalne metodologije integracije metod [angl. mixed methods research] in vrhunskega športa, zlasti športne gimnastike.

Med najtežjimi pa sta zagotovo domotožje in osamljenost, ki se občasno pojavita nenapovedano. Oddaljenost dobrih 18 ur potovanja, pa tudi sama narava štipendije in študijske obveznosti ne omogočajo obiskov v vsakem trenutku, ko bi si jih človek zaželel ali potreboval. Iz perspektive življenja na Japonskem naenkrat postanejo razdalje med Slovenijo in evropskimi državami zanemarljive kot nedeljski izlet med slovenskimi mesti.

V tujini se človek zave in postane hvaležen za vse dobrote in pozitivne stvari, ki jih ima doma.

Od kakovostne narave, čudovitih zelenih gozdov, pitne vode, svežega zraka, manjše poseljenosti in prometnega onesnaženja, zdrave domače pridelane hrane, prehransko bogatega sadja in zelenjave po dostopni ceni ter vse do pristnih človeških stikov v družini, med prijatelji in sodelavci.

Japonska slovi kot čista, varna in izjemno organizira dežela, čemur lahko iz prve roke povsem potrdim. Tukaj je tudi pravi kulinarični raj na zemlji, z izjemnim okusom pripravljenih že najenostavnejših, vsakodnevnih jedi, in visoko kakovostjo živil, ki so prilagojene potrebam telesa. Pa vendarle cene naraščajo s kakovostjo živil in izborom zdrave prehrane. Za vsako posamezno jabolko je tako potrebno odšteti več kot euro, določene vrste sadja, kot so na primer grozdje, breskve, melone in lubenice pa dosegajo tudi astronomske cene, vse do 50 in več evrov.

Večkrat se v Sloveniji premalo zavedamo in spoštujemo naravne danosti in visoko kakovost življenja, ki jo imamo. Živimo v delu Evrope, ki je z vidika naravnih pogojev izjemno ugoden in so nam tudi prihranjene izkušnje večjih naravnih katastrof, ki so stalnica življenja v Deželi vzhajajočega sonca.

Japonci so izredno prijazen in spoštljiv narod, nihče vam ne bo nasprotoval, kaj šele pogledal postrani ali povzdignil glas. Zelo redko boste to lahko opazili tudi med bližnjimi, na primer v odnosu do otroka. Pa vendarle, pogovor o doživetjih in čustvih, izmenjava osebnih, pa tudi strokovnih mnenj, to ni del vzgoje japonskega sistema, zato se pristni medčloveški odnosi in energične strokovne debate, ki so v našem okolju spontane, tukaj običajno razvijejo zelo redko, pogosteje v mednarodnih skupinah. Prišleki to najbolj občutimo in pogrešamo na začetku, nato se počasi privadimo in se zavemo pomena visoke povezanosti med ljudmi, ki jo imamo doma. Če slednji dodamo še japonsko spoštovanje in omogočanje svobode posameznika pri odločitvah, pogledih in načinu življenja, bomo dosegli zavidljivo raven družbene samoaktualizacije, ki vodi v občutenje sreče in zadovoljstva z življenjem.

  1. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Razmere za raziskovanje v Sloveniji in na Japonskem so precej različne. Na Japonskem je odlično financiranje znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Tukaj so profesorji zaposleni za nedoločen čas in v polnem obsegu. Na japonskih univerzah ne poznajo tako imenovanih asistentskih mest, kot jih imamo pri nas. Ko mladi doktorski študent pridobi doktorski naziv, zasede učiteljsko mesto. Prav tako ni ločenega postopka habilitacij, ki nemalokrat porajajo nasprotja, da posameznik z nazivom docent ali višje zaseda mesto asistenta. Na Japonskem se naziv podeli ob zasedbi delovnega mesta.

Profesorska mesta so razdeljena na več nivojev, predavatelj (angl. Lecturer, Assistant Professor), izredni profesor (Associate Professor) in redni profesor (Professor). Ko profesor ne glede na stopnjo zasede učiteljsko mesto, dobi svoj laboratorij, ki ga sestavljajo študenti, in sicer od zadnjega letnika dodiplomskega študija, ko pričnejo z raziskovanjem pri pripravi diplomskega dela, preko magistrskega in doktorskega študija, pa vse do podoktorskih študentov.

Člani laboratorijev so za določen čas lahko tudi gostujoči profesorji in raziskovalci iz tujine, sodelujočih inštitucij na Japonskem in tehnično osebje, ko gre za pridobitev večjih projektov. Velikost laboratorijev je odvisna od znanstvene vede, pa tudi od same angažiranosti učitelja ter lahko štejejo vse od 5-10 pa do 25-30 ali več raziskovalcev.

Razlika je tudi v večjem prehajanju med univerzami in iskanju boljših možnosti. Zato je razpisov in možnosti prijav veliko. K temu zagotovo prispeva tudi starostna omejitev dela, ki zagotavlja naravni potek menjave generacij.

Na japonskih državnih univerzah je obvezna in avtomatična upokojitev pri 65. letu starosti. Slednjo je možno podaljšati z delom na zasebnih univerzah, kjer pa prav tako sledi avtomatična upokojitev ob dopolnjenem 70. letu starostu. Sistem ne dovoljuje nobenih izjem.

Znotraj laboratorija oz. raziskovalne skupine poteka intenzivno sodelovanje med raziskovalci, manj pa je sodelovanja med profesorji in različnimi skupinami. Zato raziskovalno delo na Japonskem zahteva veliko samostojnosti, dobrih organizacijskih spretnosti ter notranje motivacije za raziskovanje. Vedeti moraš, kaj želiš in hočeš ter dosledno slediti svojemu urniku. Delo je precej individualno, vse je odvisno od tebe. Zato je pomembno, da gostujoči študent ali raziskovalec zgradi svojo podporno mrežo, ne samo v skupini, kjer gostuje, temveč tudi širše. V okviru JSPS štipendije je za navedeno zelo dobro poskrbljeno, saj nas je vsako leto v tem programu 30 iz celega sveta. Spoznali smo se na orientacijskem seminarju, ki je bil organiziran ob začetku usposabljanja v Tokiu. Še danes, po dveh letih, ohranjamo redna srečanja.

Izpostaviti velja, da je na Japonskem velik poudarek na udeležbi na strokovnih srečanjih in konferencah, ki pomembno konkurira objavam znanstvenih člankov v revijah s faktorjem vpliva. Izredno je razvit sistem nacionalnih strokovnih združenj, ki organizirajo tovrstne dogodke. Na področju kinezioloških znanosti jih je več kot 25. Sama sem se imela priložnost udeležiti konferenc združenj za športno vzgojo, zdravje in šport, filozofijo športa in sociologijo športa. Na teh srečanjih se izmenjajo pomembne informacije, tudi o kadrovskih potrebah, novosti in predstavijo raziskovalni dosežki študentov.

Na poslovnem kosilu s prof. Yasunobu Iwasaki, predsednikom komisije za medicinsko etiko in doping (foto: osebni arhiv JZ)

Študenti na Japonskem, tako domači kot tudi tuji, so izredno motivirani za delo, spoštljivi do profesorjev in odgovorni. Zanimivo je, da imajo univerze sistemsko organiziran pristop k postopkom diplomiranja, magistriranja in doktoriranja. Študent ob vpisu že vnaprej ve mesec zagovora. Vse je centralno vodeno in urejeno, zato je tudi prehodnost in število diplomantov  glede na število vpisanih visoko.

Velik poudarek je tudi na gibalni aktivnosti in ukvarjanju s športom. Vsaka univerza goji univerzitetni šport v obliki obštudijskih dejavnosti in ima zato tudi odlične pogoje z vrhunsko opremljenimi telovadnicami in igrišči. Na Univerzi v Okayami imamo na primer celo dresurno jahanje z lastnimi konji, za katere skrbijo študenti. Univerze med seboj redno tekmujejo na univerzitetnih ligah, v katere so vključeni tudi vrhunski športniki.

Japonsko raziskovalno okolje je izredno pozitivno, z veliko stopnjo osebne integritete. Na vsakem koraku je slišati spodbudo – Gambate kudasai! Potrudi se! Bori se!

Tukaj posameznika hitro prevzame občutek, da so pred njim vse možnosti, ves svet. Edina omejitev je življenjski čas, v katerem lahko opravi delo.

Občutek, da je vse mogoče, brez pomanjkanja – financ, varnosti, priložnosti, moči – razvija neverjeten občutek pozitivnega pogleda na življenje, optimizma in hvaležnosti. Posameznik se začne zavedati vseh darov, ki jih prejema ter vedno bolj vidi tisto, kar lahko naredi in ne tistega, česar (še) nima … In navedeno resnično prične delovati še v večji meri. Priložnosti se vedno bolj odpirajo in pozitivna naravnanost narašča, kar vodi do ustvarjalnosti in prodornosti, ki je osnova za kakovostno raziskovalno delo.

Vsem, ki bodo izbrali Japonsko za svojo študijsko ali podoktorsko destinacijo, pa velja svetovati še učenje japonskega jezika. Za razliko od evropskega raziskovalnega okolja je na Japonskem glavni jezik japonščina, ne angleščina. Znanje japonskega jezika bistveno dvigne kakovost življenja, da prišleku samozavest in samostojnost ter ga umesti v okolje. To omogoči več strokovnih in socialnih stikov, boljše raziskovanje in osebno počutje. Sama sem se japonski jezik pričela učiti s prihodom na Japonsko in sem v dveh letih opravila devet tečajev na ravni univerzitetnega študija. Od popolnih začetkov sem prišla do samostojne uporabe v vsakdanji komunikaciji, branju in pisanju. V mojem primeru bi bilo brez znanja japonskega jezika izredno težko ali pa skoraj nemogoče izvesti zbiranje podatkov z intervjuji z gimnastičarkami in njihovimi trenerji.

  1. Ali lahko z besedo in sliko z nami deliš kakšno navdušujoč podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem?

Veliko prigod bi lahko izpostavila, od zanimivih dogodivščin ob obiskih konferenc, simpatičnih jezikovnih nerazumevanj, pa do eksotičnih jedi in kulturnih pravil, ki so v nasprotju z vsem, kar človek pričakuje in pozna. Pa vendar so bile za mene najbolj navdušujoče na Japonskem izkušnje ob nacionalnih konferencah. Tovrstna doživetja so dotik in vpogled v pristno japonsko akademsko kulturo, prežeto s tradicionalno kulturo, zgodovinskimi in azijskimi vplivi. Na teh, običajno 2-3 dnevnih dogodkih ob koncih tedna, se da doživeti in spoznati akademsko okolje, tesno medsebojno povezanost strokovne skupine in spoštovanje med njenimi člani.

V spominu so mi ostala znanstvena srečanja v mestih Hakone (kraj v krajevnem parku gore Fudži), pa udeležba na Nobel Prize Dialoge v Jokohami in korejsko-japonsko srečanje, ki je potekalo letošnjega avgusta na planoti Rokko nad mestom Kobe. In mogoče bi z občinstvom Metine liste delila ravno zadnjo zanimivo izkušnjo.

Pogled na mesto Kobe z vrha planote Rokko (foto: osebni arhiv JZ)

Na konferenci, ki je bila namenjena mladi generaciji korejskih in japonskih raziskovalcev in študentov sociologije športa, je bilo zadnje popoldne namenjeno športnim aktivnostim, spoznavanju tradicionalnega japonskega lokostrelstva. Ker sem se v tem času ravno srečevala s poškodbo zapestja, sem se v navedeni aktivnosti lahko udeležila le kot gledalka. Po uri spremljala zanimivega dogajanja, sem se odločila, da vnesem tudi v svoj program nekaj gibanja in se sprehodim po čudoviti gorski naravi. Po usmeritvah domačinov sem se povzpela na čudovito razgledno točko planote Maya, od koder je dih jemajoč pogled na mesto Kobe. Na poti pa je moje zanimanje pritegnil izredno lep, modern in pred kratkim obnovljen tempelj. Odločila sem se, da vstopim. Tempelj je bil tradicionalno postavljen v hrib, z več nizi stopnic in vhodi. Povzpela sem se na prvi niz stopnic in iz zapisa prebrala, da se bo tempelj vsak čas zaprl. Hitro sem se podvizala, da se še malo razgledam in se povzpela malo višje, ko sem vstopila skozi velika vrata tik pod vrhom in tam presenečeno naletela na starejšega gospoda. Pozdravila sem ga v japonščini. Vprašal me je, od kod sem. Hitro nas je umestil v pravi predel Evrope in ugotovil, da smo država nasledstva nekdanje Republike Jugoslavije. Ko sem to pritrdila, se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Gospod, ki je bil zagotovo v svojih poznih 80-tih oz. začetku 90-tih let starosti in čistokrvne japonske narodnostni, je poskočno vstal ter začel v pristnem srbohrvaškem jeziku, kot se je uradno imenoval jezik skupne države, prepevati pesem »Od Vardara pa do Triglava, od Džerdapa pa do Jadrana … Jugoslavijo, Jugoslavijo …«

Melodija je bila prava, besedilo tudi. Začel je plesati tudi naše nacionalne plese … Vse tako, kot se šika! To me je tako presenetilo, da me je glede na kraj srečanja (tempelj), kljub znanstveno-logičnem razmišljanju začela preganjati misel, le koga sem srečala, ali je gospod resničen … Bilo je preprosto preveč pristno in dobro izvedeno, mnogo bolje, kot bi verjetno znali današnji mladi pa verjetno tudi manj mladi v naslednicah držav na območju bivše Jugoslavije. Pa vendarle, gospod je bil še kako resničen. Seveda sem ga vprašala, ali je kdaj obiskal naše kraje in mi je povedal, da nikoli. Kljub temu je Jugoslavijo in njene države spremljal mnogo let, saj je velik ljubitelj južno-slovanskih narodov in obožuje vse v povezavi z njimi.

To srečanje mi je ostalo in mi grelo srce še dolgo. Kljub razdaljam več tisoč kilometrov in času treh desetletij je svet naenkrat postal zelo majhen in povezan, časovna in krajevna razdalja relativni.

Ta izkušnja mi je dala misliti o naši narodni zavesti, zgodovini in pomenu, ki ga imamo v svetu. Potrdila je, da smo suvereni, pomembni in prepoznani med veliko vplivnejšimi in številčnejšimi narodi, na kar velja biti ponosen in krepiti narodno samozavest.

Tempelj, ki je bil prizorišče prisrčnega srečanja (foto: osebni arhiv JZ)
  1. Če bi imela priložnost iti na kavo s predsednikom vlade, kaj bi mu predlagala, da izboljša na področju znanosti?

To bi bila odlična priložnost in le želim si, da bi se kdaj v prihodnje tudi uresničila. Na osnovi izkušenj, ki sem si jih nabrala v znanosti in visokem šolstvu v obdobju zadnjih 20 let in kar sem spoznala v tujini – Evropi, Aziji in Ameriki, bi zagotovo imela več predlogov.

En izmed konkretnih bi bil večja ureditev znanstveno-raziskovalne dejavnosti. Med slednjimi je zagotovo na prvem mestu določitev starostne meje za upokojitev. Na Japonskem je ta postavljena na 65 let na državnih univerzah in na 70 let na zasebnih univerzah. To je edini način, da sistem postane transparenten, da se zagotovi prisotnost vseh generacij in s tem maksimalna izraba intelektualnega potenciala, ki ga ima slovenska znanosti.

Drugi predlog je določitev maksimalnega obsega zaposlitve. Po zakonu lahko visokošolski učitelj ali sodelavec dela 120 %. K temu pa ni prišteto še pogosto honorarno, pogodbeno delo, ki lahko poteka v praktično neomejenem obsegu. Slednje vodi do tega, da so nekateri (predvsem uveljavljeni učitelji, ki zasedajo tudi vodstvene funkcije) obremenjeni 200 % ali celo več, poučujejo na več fakultetah, medtem ko drugi (predvsem mlajši sodelavci) včasih nimajo možnosti niti polne redne zaposlitve. Mislim, da bi se s to omejitvijo pokazale dejanske potrebe in zahteve po sistematizaciji in financiranju rednih delovnih mest, ki bi mlajšim generacijam omogočile nadaljevanje znanstveno-raziskovalne poti tudi po odličnem programu raziskovalnega usposabljanja mladega raziskovalca in podoktorskih projektih.

Vsak, ki pridobi doktorat znanosti, bi moral imeti priložnost prijav in nadaljevanja znanstvene kariere. Le tako lahko zagotovimo dolgoročno konkurenčnost in mednarodno prodornost slovenske znanosti.

Zato pa potrebujemo svežo politiko, ki bo spodbujala razvoj vseh generacij raziskovalcev in jih tudi enakovredno vrednotila. Potrebno je preiti iz stanja zaprtosti in strahu pred konkurenco ter skrbjo za lastni individualni obstoj, v mednarodno odprtost, ustvarjanje možnosti in usmerjenosti k skupnemu dobremu, ki edino omogoča razvoj tako družbe kot posameznika. Posodobiti bi veljalo trenutne oblike financiranja raziskovalne dejavnosti ter vpeljati različne sheme financiranja za raziskovalce glede na obdobje njihovega delovanja v znanosti.

Zelo pomembno je spodbujati tudi mednarodno sodelovanje. Izkušnje iz naravoslovnih znanosti, da vsak doktor znanosti po doktoratu odide na usposabljanje v tujino od enega do treh let, bi moralo postati stalnica na vseh področjih znanosti. Izkušnja raziskovanja in življenja v tujem okolje je nenadomestljiva v raziskovalnem in osebnem razvoju raziskovalca ter ima toliko doprinosov, da je vredna odpovedovanja ob odhodu iz domačega okolja. Krajše izmenjave, pa čeprav pogoste, so nadvse dobrodošle, a so premalo.

Šele daljše bivanje v tujem okolju naredi odločilni preboj pri posamezniku, spoznavanje mednarodnih znanstvenih tokov in sodelovanj, soočenje dveh kultur in preizkušnjo identitete, kar omogoči globje razumevanje znanosti, širšega sveta, samega sebe in svoje narodne kulture.

Seveda pa je potrebno poskrbeti tudi za to, da se bo podoktorant lahko vrnil v domovino in s pridobljeni znanji prispeval k razvoju slovenske znanosti, doprinesel k državi in služil njenim prebivalcem. Da bi raziskovalce motivirali za daljša usposabljanja v tujini, je potrebno urediti tudi davčno politiko obdavčevanja štipendij, ki se sedaj uvrščajo med osebne dohodke oz. plače, čeprav to niso tako po višini prejemka kot tudi po njegovemu namenu in pravilih porabe za potrebe študija.

Predsedniku vlade bi tudi predlagala, da se preko naših veleposlaništev v tujini okrepijo vezi z vsemi slovenskimi raziskovalci, ki delujejo v tujini. Potrebno je poiskati načine in jih v večji meri vključiti k sodelovanju pri raziskovanju v Slovenij. Najprej bi veljalo narediti natančen popis, da vemo, koga vse imamo v tujini. Nato pa jih sistematično povabiti k sodelovanju. Lepe možnosti so pri evalvaciji prijav projektov, kot gostujoče raziskovalce in učitelje na univerzah.

V tujini imamo izredne znanstvenike, velik potencial, te veličine in moči se niti ne zavedamo in bi lahko z njihovim sodelovanjem naredili bistven kakovostni premik in razvoj v slovenski znanosti.

V tujini nisem srečala nikogar, ki si ne bi želel vrnitve v domovino, ki ne bi ostal zvest Sloveniji in svoji nacionalni pripadnosti. Ob tej priložnosti moram povedati, da slovenski raziskovalci na Japonskem odlično sodelujemo s slovenskim veleposlaništvom v Tokiu. Ravnokar je funkcijo nastopila nova veleposlanica, doc. dr. Ana Polak Petrič, katere prihoda in sodelovanja se veselimo.

  1. Kaj boš počela čez 5 let in kaj čez 40 let?

Čez 5 let bom zagotovo polno vpeta v znanost – s ciljem, da pridem do zanimivih in za človeštvo koristnih ugotovitev na mojih treh raziskovalnih področjih, ki vključujejo etične vidike v športu otrok in mladostnikov, metodološka vprašanja metodologije integracije kvantitativnih in kvalitativnih metod ter promocijo gibalne aktivnosti za zdravje in otrokov razvoj.

Željo imam, da v tem času osvojim tudi zadnjo želeno stopničko v akademskem svetu, naziv redne profesorice. Predvsem pa se vidim na slovenski univerzi, z močno mednarodno vpetostjo. Prepričana sem, da lahko v slovenskem raziskovalnem okolju delujem kakovostno, povsem primerljivo kot v tujini. Ključno pa je seveda spremljanje dogajanja v svetu, zato so nujna gostovanja na tujih univerzah ter udeležbe na znanstvenih srečanjih. Potovanjem in spoznavanju sveta bom ostala zvesta tudi čez 40 let. Čeprav bo takrat življenje zagotovo prineslo nove življenjske izzive … Pred menoj je še veliko ciljev, poti in doživetij. Eden izmed teh je tudi napisati knjigo o japonski izkušnji.

Na Japonsko sem v prvi vrsti odšla raziskovati in se dobro usposobiti na področju filozofije športa, ki je pri nas nastajajoča znanstvena disciplina, izkazalo pa se je, da je mnogo več kot to – je učenje, osebno razvijanje in spoznavanje celotnega sveta in življenja.

Zagotovo se bom tudi v tretjem življenjskem obdobju še naprej posvečala redni gibalni aktivnosti in bila v stiku z naravo, ki je trdni temelj zdravja, zadovoljstva in izpolnitve. Zelo rada imam tudi klasično glasbo in umetnost, zato verjamem, da bom v prihodnje v svoje življenje dodala ščepec več teh aktivnosti. Predvsem pa bom ostala odprtega duha in navdušena za nove življenjske poti in doživetja.

  1. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Moj čas zaseda predvsem branje strokovne literature. Znanstveni članki in monografije filozofije športa, raziskovalne metodologije in statistike ter promocija zdravega življenjskega sloga so najpogosteje na moji mizi. Kljub ožji strokovni usmerjenosti ter drugim namenom, pa tudi tovrstna literatura pogostokrat odgovori tudi na vsakdanja življenjska vprašanja.

Ob prostih jutrih pa kot diplomantka Pedagoške fakultete še vedno z veseljem posežem po pravljicah. V njih je skrita vsa modrost in skrivnost sveta. Knjige, kot so Heidi, Marinka, Skrivni vrt in Grimmove ter Andersenove pravljice nas učijo o življenju in kažejo poti, ki jih je vredno izbrati.

Vsem obiskovalcem Japonske priporočam v branje delo »Ane Karlin: Japonske Novele«. Gospa Karlin je Japonsko obiskala pred točno 100 leti in ne glede na časovno razdaljo, gre za izredno pristen zapis njenih doživetij na japonskih tleh, ki je neverjetno aktualen, resničen in živ še danes. Meni je to delo, ki sem ga dobila v dar od slovenske raziskovalke na Japonskem, pojasnilo marsikatero vprašanje ob prvih izkušnjah na japonskih tleh.

  1. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabila na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

Na pravo slovensko večerjo z govejo juho, pečenko in sirovimi štruklji ter prekmursko gibanico bi povabila vse sonarodnjake, ki sem jih spoznala v zadnjih dveh letih na Japonskem in so mi polepšali bivanje ter predstavljali pomemben stik z domovino. Povabila pa bi tudi svoje učiteljice in sošolce iz tečajev japonskega jezika, ki sem jih imela priložnost spoznati. To je bila ena izmed mojih najlepših izkušenj na Japonskem, ki jo priporočam vsakemu raziskovalcu v času gostovanja na tujem.

Možnosti učenja japonščine so na Japonskem resnično fantastične. Gre za veliko razširjenost in dostopnost tečajev, ki so vrhunsko didaktično izvedeni in večinoma brezplačni. Pri učenju jezika se ne ustvarja samo kapital novega znanja in osebnega razvoja, temveč se vzpostavljajo številna prijateljstva, nova spoznanja o kulturi, navadah in vrednotah tuje države, predvsem pa gre za unikatno doživetje mednarodne skupnosti.

Na tečaju japonščine sem spoznala podiplomske študente in raziskovalce iz številnih držav azijskega kontinenta (Kitajska, Tajska, Koreja, Vietnam, Laos, Mjanmar, Tajvan, Filipini, Indija, Bangladeš, Pakistan, Izrael, Sirija, Afganistan), Afrike (Etiopija, Kenija, Nigerija, Tunizija, Egipt) kot tudi Evrope (Francija, Velika Britanija, Nemčija, Nizozemska, Švedska, Finska), Kanade in Amerike. Ta velika mednarodna družina, ki se je skupaj borila skozi osvajanje zapletenih pravil japonske gramatike in memoriranja nepoznanega besedišča, je predstavljala veliko podporno okolje tudi pri samem uvajanju v japonski način življenja in aklimatiziranju v novo okolje. Udeležba na teh tečajih je bila za mene ena izmed najlepših izkušenj na Japonskem, ki je pred menoj postavila številne osebne izzive, me povezala z mladimi intelektualci iz celega sveta ter me obogatila z bogastvom različnih kultur in narodnosti v eni sami učilnici.

Na tečaju japonskega jezika (foto: osebni arhiv JZ)

Za konec: Vse mlade doktorje znanosti želim spodbudi, da nadaljujejo svojo pot v znanosti tudi takrat, ko za to niso izpolnjeni idealni pogoji. Po uspešno zaključenem projektu, zagovoru, se lahko pot navidezno zaključi, vrata zapro in novega vlaka še ni, a v resnici gre samo za stopnjo v razvoju in je velik premik vprašanje časa.

Nikoli ne moremo vedeti niti napovedati, kam nas bodo pripeljala naša prizadevanja in delo. Pomembno je ostati aktiven in se prijavljati na razpise štipendij, projektov in delovnih mest. Usposabljanje v tujini je za raziskovalni in osebni razvoj neprecenljive vrednosti.

Ob evropskem prostoru velja spoznati znanstveno-raziskovalno delo tudi širše, na svetovni ravni. Ko ste enkrat v Aziji, lahko šele ugotovite, kako si je vsa Evropa zelo podobna in da ste šele sedaj resnično v tuji deželi. Razdalje se zmanjšajo.

Sledite svojim sanjam in ciljem, bodite odprti in dovzetni za nove poti in se pogumno podajte novim izzivom naproti. Nikoli namreč ne morete predvideti, kam vas bo pripeljala nova izkušnja in koliko lepega vam bo prinesla v življenje! Srečno in pogumno naprej!