MetaPHoDcast zapisi 09: Gal Kirn, politični filozof

GAL KIRN se je po diplomi iz politologije, za katero je prejel Prešernovo nagrado Fakultete za družbene vede, zaposlil na ZRC SAZU in vpisal na doktorski študij humanistike na Univerzi v Novi Gorici. Doktoriral je na temo Pojmovanja politike in reprodukcije v delu Louisa Althusserja na primeru socialistične JugoslavijeV času doktorskega študija je kot raziskovalec deloval tudi na podiplomskem inštitutu Van Eyck v Maastritchu ter na ICI inštitutu v Berlinu. Trenutno je podoktorski raziskovalec na Univerzi Humboldt v Berlinu, kjer raziskuje zgodovino medijev.

 

1. Kakšne okoliščine so te privedle na trenutno raziskovalno ustanovo?

Moja pot v tujino se je začela leta 2009 in od takrat dalje prebivam med Slovenijo in tujino. Razlog za to pa je izjemno preprost: po dveh letih doktorskega študija v Sloveniji se mi je iztekla Zoisova štipendija in tako sem stal na razpotju, ali bom ostal v Sloveniji in delal ob študiju ter morebiti izstopil iz akademije, ali pa se odpravim v tujino v okviru kakšne štipendije, kjer bi lahko nadaljeval doktorski študij ter upal na nadaljevanje akademske poti. Moj intervju za pozicijo raziskovalca na Jan van Eyck Academy na Nizozemskem se je potem uspešno razpletel, in za nazaj se ta korak kaže kot odločilni za nadaljnji razvoj dogodkov. Na Akademiji sem namreč sodeloval v vrsti zanimivih mednarodnih simpozijev in konferenc, pri urednikovanju knjig (o jugoslovanskem črnem valu, postfordizmu, samoupravljanju in urbanizmu). Z mnogimi raziskovalci s te Akademije še vedno sodelujemo. Preko Nizozemske me je pot vodila v Berlin – v Slovenijo sem se vrnil le, da sem dokončal doktorat, medtem ko sem sedaj že dve leti postdoktorski štipendist Humboldtove fundacije, – kjer sem najprej pretvoril svoj doktorat v knjigo, v zadnjem času pa se posvečam novi tematiki, ki se osredotoča na zgodovino medijev in tehnologij iz 20. stoletja.

 

2. Zakaj je tvoje raziskovalno področje zanimivo za nas?

Moje delo je na preseku humanistike in družboslovja. Po izobrazbi sem politični teoretik in filozof, ki pa ga zanimajo tako aktualne teme, kot nedavna zgodovina socializmov, Jugoslavije, post-jugoslovanskega konteksta. Tako sem v svojem doktoratu, ki sem ga v predelani verziji objavil pri založbi Sophia –  Partizanski prelomi in protislovja tržnega socializma v Jugoslaviji, –  opozoril na nekatere afirmativne momente naše preteklosti, ki jo danes skušamo ali na vso silo pozabiti kot “totalitarno” preteklost (redukcija na diktaturo, povojne poboje) ali pa poenostavljeno slaviti v titostalgiji (veliki odrešenik). Torej, kako danes brati preteklost, da nam pove nekaj novega, da lahko morebiti nekatere prelomne trenutke (partizanski boj, prelom s Stalinom, samoupravljanje, neuvrščeni) prakticiramo v novih kontekstih (varčevanje, hegemonija znotraj EU) tudi danes? Tako raziskovanja ne jemljem na ravni akademske kuriozitete, ki bi bile same sebi namen, temveč skušam izpostaviti sodobnost preteklosti za sedanjost.

GK
Gal Kirn (foto: Sašo Slaček)

Poleg teh časovno in prostorsko bližjih tem, pa sem stopil tudi na raziskovalno področje, ki še ni zelo raziskano, in sicer zgodovino medijskih in transportnih tehnologij, in kaj nam njihov preplet lahko pove o 20. stoletju (v Nemčiji se je s tem ukvarjal do neke mere Friedrich Kittler). Pred leti, ob in po koncu 20. stoletja smo lahko prebirali vrsto tekstov in knjig od različnih zgodovinarjev in političnih mislecev, ki so poudarjali predvsem velike dogodke: to stoletje bo zgodovini zapisano kot stoletje velikih revolucij, vojn, totalitarizmov, Auschwitza, atomskih bomb; časa, ko je človeštvo dregnilo na rob lastne eksistence. No, moja raziskovalna ost obravnava 20. stoletje iz dozdevno obrobne perspektive: kako pride do sprememb našega zaznavanja, subjektivnosti, načina uživanja in prostega časa preko spleta najbolj vplivnih medijev in transportov? V projektu, ki nosi naslov Od vlaka-kina do avta-televizije, skušam razviti model z dialektičnim odnosom med tema tehnologijama. Najprej me zanima velik vpliv vlaka na kino, kjer v nasprotju z umetnostno zgodovino, ki v ospredje postavlja povezave med samimi umetnostmi (npr. vpliv fotografije in gledališča na nastanek filma), izpostavljam način, kako vlak vpliva na nastanek kina. Da ponazorim bolj plastično: ko vstopiš na vlak se pred teboj se vijejo gibajoče podobe pokrajine, ki jih determinira stroj (lokomotiva). Prvič v zgodovini človeška percepcija ni več organska, da bi jo oko lahko še nadzorovalo (naše gibanje v prostoru) – z vlakom postane človeška percepcija hibrid očesa in lokomotive, kar pripravi pogoje za nastanek kamere in filmskega pogleda: gibajočih podob. Drugič, film ni nepovratno spremenil le medijev in umetnosti, temveč tudi samo družbo – kot pravi Pavle Levi,  prišlo je do kinefikacije družbe. Zgodovinska in teoretska teza tako kažeta na vzpon paradigme »kina-vlaka« na koncu 19. stoletja, medtem ko lahko o novem premiku k paragidmi »avta-televizije« govorimo sredi 20. stoletja. Naši načini uživanja, percepcije, prostori gledanja in vožnje se takrat temeljno spremenijo. Fleksibilnost in (avto)mobilnost avta in televizije zamenjata bolj kolektivno industrijsko percepcijo in občinstvo vlaka ter kina. Na ta način skušam preko kulturne zgodovine raziskati na eni strani proces osamosvajanja medijev, na drugi pa vedno večjo vključevanje tehnologije (ki se konča v računalniških in mobilnih tehnologijah) in proces njihove socializacije. To me bo posledično peljalo v novo vrednotenje tehno-medijev, ki nam lahko povedo pomembno zgodbo o političnih in ekonomskih spremembah 20. stoletja.

 

3. Kaj tvoje raziskovalno delo prispeva v skupno zakladnico znanja?

Sam bi rekel, da sta za moje delo značilna interdisciplinarno povezovanje ter intervencionistična-kritična nota. Kako uspešno bo to za zakladnico znanja, bo pokazal čas. Jasno pa je, da je naloga kritične teorije po eni strani rušenje mitov in status quoja sedanjosti, če tega sestavljajo hudi odnosi asimetrije in neenakosti. Se pravi, kritična teorija ne mora iti brez tega, da se ne obregne konkretno situacijo in jo analizira, do nje ne more biti ravnodušna. Na drugi strani pa mora tudi graditi na novih perspektivah, ki so bile recimo temu potlačene, pozabljene – kot bi rekel Walter Benjamin, misliti zgodovino s strani podvrženih in potlačenih. Tu gre za epistemološko stališče, ki ne dela enačaja med potlačenimi in žrtvami, temveč obratno, kako lahko na obrobju, ali iz periferne pozicije bolje zagrabimo celoto, zagrabimo tudi simptom ter tako spodmaknemo tla velikim zgodbam o koncu zgodovine in evropski bajki.

V primeru postajanja javnega pa smo znotraj same akademije dosti omejeni: objavljamo članke in organiziramo simpozije. Zato se moje delo vsaj delno skuša najti tudi druge forme izražanja: tako sem se v nedavni preteklosti nekajkrat preizkusil v organizaciji razstav, filmskih festivalov, tuj pa mi ni tudi državljanski angažma – politični aktivizem.

exhibition 1
Razstava Gala Kirna in Niloufar Tajeri: Thinking a Monument to the Sub/Urban Riot (foto: Frank Kleinbach)

Glede objavljanja člankov bi povedal še anekdoto, ki se mi je zgodila pred kakim mesecem. V recenzentskem postopku svojega članka sem dobil krepek komentar in kritiko, kako pa to, da nisem citiral dela Gala Kirna, ki je na tem področju napisal nekaj odličnih del.  Če bi recenzent vedel, da sem tekst napisal jaz, bi verjetno ta komentar izpustil, saj že ime avtorja drži mesto njegovih preteklih del. Danes je v akademskem svetu (tudi intervju je tovrstna forma) navajanje svojih del (self-referencing) spremljajoča praksa, ki pa se na trenutke zazdi odveč ali celo moteča, saj spodbuja intelektualni napuh in samoljubje. Zato se skušam v člankih pogosto ograditi lastnih referenc ter poudariti kolektivni aspekt (vsakega) raziskovalnega dela. Navdušujoči so zame predvsem tisti učinki, ki jih sam nisi mogel predvideti in ki se ne tičejo zgolj tvojega lastnega dela: na primer, ko pride do tebe neznana oseba in ti pove, da jim je tvoja knjiga odprla nekaj novih poti, ali pa ko vidiš svoje delo kot inspiracijo za popolnoma drugačen projekt, npr. umetniško delo. Zato skušam moje delo, vsaj v svoji realizaciji, včasih tudi odmakniti od strogih akademskih form.

 

4. Kateri del službe je najbolj in kateri najmanj prijeten? 

Verjetno so najmanj prijetne, pa tudi veliko nepotrebnega časa potratijo, prijave! V naši službi je sedaj tako, da moraš vsako leto, ali vsaki dve leti spisati vrsto individualnih in kolektivnih prijav, ki so nemalokrat pogojene ali vsaj prilagojene administrativnemu žargonu in uporabi (ideološkost), ali pa podvržene uporabnosti s strani trga. Kako naj bi kritično teorijo danes tržil, če gre proti svetu v katerem živimo, je seveda resen pomislek v uspešnost tovrstnih prijav. Obenem je izredno težavno odgovoriti na vprašanja v prijavah, kaj točno naj bi tekom naslednjih let odkrili, saj se v raziskovanju, tudi v naravoslovnem, veliko odkritij zgodi nezavedno, nenačrtovano, v trenutkih, ko to najmanj pričakuješ. Kar pa lahko potrdim, je, da do teh odkritij pride le ko, imamo neke osnovne pogoje za bolj dolgotrajno raziskovalno delo zagotovljene. Ko se ti ni treba vseskozi truditi s preživetjem. Situacija na univerzi in institutih nas sedaj sili v samo redefinicijo našega poklica: raziskovalec je sedaj postal še menedžer, administrator, PR-ovec svojega projekta, itd.

Najbolj prijeten del službe pa je, vsaj v splošnih okvirih, raziskovalna avtonomija, ki omogoča pokončno in kritično držo. Nadalje, da lahko za svojo službo bereš članke in knjige, to je danes seveda velik privilegij, ki bi ga morali vsi raziskovalci še kako ceniti – to od njih zahteva tudi večji angažma, do katerega je pot veliko krajša kot na še bolj prekernih pozicijah.

 

5. Kako lahko primerjaš razmere za raziskovanje v Sloveniji in na instituciji, kjer trenutno gostuješ?

Sedaj sem na Humboldtovi Univerzi, v Sloveniji sem bil na FDV in Univerzi v Novi Gorici. Sam bi rekel, da velike razlike ni. Tudi v tujini obstaja neizprosna borba za lasten fevd in vrtičkanje, tekmovanje znotraj oddelkov in intrige, to je pravzaprav imenitna tema za novo Shakespearjevo dramo. Kar vendarle razlikuje nemško situacijo je to, da za akademijo-znanostjo stoji ogromen državni aparat, vezan na nemško industrijo, ki je, kot vemo, danes najmočnejša v Evropi, saj ima odlično izvozno pozicijo (Kitajska). Zato je finančnih sredstev za štipendije, raziskovalne projekte, veliko več kot v Sloveniji, je pa tudi res, da tu obstajajo prav tako ostre hierarhije, v katere so vpisana načela senioritete in gerontokracije (vodstva starejših profesorjev z dosmrtnim stažem). Tistim, ki želijo po doktoratu vstopiti v profesorski svet, pot ni tlakovana z rožicami, pač pa z dolgoletnim trudom ali zadetkom na loteriji. Hec na stran, seveda obstaja nekaj več manevrskega prostora in novih tipov akademskega prekernega dela, a vendarle se spopadamo povsod z zelo podobnimi “izzivi”: trženjem znanja in hierarhičnimi odnosi v visokošolskih zavodih.

 

6. Z besedo in sliko deli z nami kakšno navdušujočo podrobnost, povezano s tvojim raziskovanjem. 

Zadnji projekt sem izvedel skupaj s partnerico Niloufar Tajeri. Pred kratkim sva na Akademiji Schloss Solitude v Stuttgartu v okviru štipendije raziskala tematiko »Thinking a monument to sub-urban riot« (Misliti spomenik urbanim nemirom). Rezultat raziskave je razstava, ki bo na ogled do marca. Predstavljava dve vzporedni zgodovini: na eni strani zgodovino urbanih nemirov, ki so se v zadnjih 50 letih radikalizirali (od Los Angelesa 1965 do nemirov v LA 1992; London 1981/2011; Paris 2005), na drugi strani pa sva skušala abstrahirati spominske strategije alternativnih spomenikov, ki so na različne načine nasprotovali prevladujočemu spominskemu projektu držav. Na koncu predstaviva nekaj predlogov za morebiten bodoči spomenik prelomom, ki mora tudi po svoji formi odslikati radikalnost vsebine. V mesecu septembru bova organizirala tudi delavnico, na katero bova povabila različne arhitekte, umetnike, teoretiki in aktiviste, ki bodo prispevali k najinemu začetnemu premisleku.

SLIKA: Razstava Gala Kirna in Niloufar Tajeri: Thinking a Monument to the Sub/Urban Riot Collective Re-orient (foto: Frank Kleinbach)

exhibition 3exhibition 2

   

7. Kaj bi bil, če ne bi bil znanstvenik? Kakšne so bile tvoje alternative ob vpisu na univerzo?

Glede na to, da sem končal gimnazijo, druge alternative kot univerza zame ni bilo. Hm, morda bi lahko bil raziskovalec na drugem področju. Če pa ne bi bil raziskovalec, bi bil morda sindikalist, organizator prekernega dela, torej tistega večinskega dela populacije, ki je danes brez političnega zastopstva.

 

8. Koga od nam znanih ali neznanih bi povabil na večerjo, če ne bi bilo nobenih omejitev?

A lahko tudi mrtve? Uh, če bi lahko oživel tudi mrtve, potem kandidatov in kandidatk ne bi manjkalo: recimo Karla Marxa, ki bi ga vprašal, kak manifest bi bilo treba spisati danes in kako organizirati novo delo danes, ko industrijsko delavstvo izginja. Od znanih in živečih oseb bi povabil Susan Buck-Morss, najbolj prodorno teoretičarko politike spomina, ki raziskuje pretekle utopije in umetniške prakse kot način za pripravo nove emancipatorne vizije bodočega sveta. Zanimivo bi bilo več slišati tudi od morebitnega predsedniškega kandidata v ZDA, Bernieja Sandersa, ki je prvi ameriški politik, ki odkrito zagovarja demokratični socializem – in ima presenetljivo velike možnosti za izvolitev.

 

9. Če bi imel milijon evrov za poljubno raziskavo, kaj bi raziskoval? 

Všeč mi je vaš smisel za humor! V humanistiki in družboslovju se za tako velika sredstva potegujejo le največji inštituti s težkokategornimi profesorji. Če pa bi do takšnega denarja nekako prišel, bi skušal narediti kolektivni raziskovalni projekt, v katerega bi povabil vse tiste kolege in kolegice, ki dobro delajo, pa se trenutno ubadajo z izredno prekernimi pogoji, so na robu preživetja in bodo po vsej verjetnosti prenehali z raziskovalnim delom, če v naslednjem letu ne dobijo dostojnejše službe v akademskem svetu. Po vsej verjetnosti bi se nato naša raziskava ukvarjala s kritično analizo obstoječega sistema ter razmišljanjem o alternativnih političnih oblikah.

 

10. Kaj boš počel čez 5 let in kaj čez 40 let?

V današnjem svetu je na ta vprašanja težko odgovoriti, saj planiramo zadeve iz leta v leto. No, recimo da se čez pet let vidim še vedno v Nemčiji, recimo da kot asistenta profesorju na neki univerzi. Kje točno, pa me vprašajte čez 5 let! Čez 40 let je pa veliko večja neznanka: če bomo še živi in bo zemlja zaradi vedno večjih podnebnih sprememb še obstajala kot biotop, kjer bo človeška vrsta še živela (in kako živela?), če bo pokojninski sistem še funkcioniral, če bo javni sistem zdravstva še vzdržal, in še nekaj je če-jev, potem me boste morda našli v kakem naslanjaču s pivom, knjigo, in v pogovoru z vnukinjo.

 

11. Priporočilo za knjigo/igro/film/spletno stran/podkast.

Od leposlovnih knjig, zadnje čase berem predvsem znanstveno fantastiko, bi najbolj toplo priporočil Chino Mievilla in recimo njegov Iron Council, daleč najbolj inovativna in razgibana literatura. Od teoretskih priporočam katerekoli delo od Karla Marxa, za tiste, ne tako zelo humanistično usmerjene, recimo 18. Brumaire Ludvika Bonaparta ali pa Komunistični Manifest. Bere se kot leposlovje, še vedno pa v njem vidimo odlično teorijo današnje globalizacije.

Filmov gledam kar veliko. Iz pretekle zakladnice me navdušujejo predvsem sovjetski mojstri, na primer Džiga Vertov, dokumentarec Človek s kamero, ali pa Medvedkinova Sreča. Pa karkoli od J.-L. Godarda in C. Markerja. Od bolj nedavnih sem užival pri filmih Tarantina, ki je v zadnjem času je postal bolj političen in tudi na kritike, da dela filme, v katerem estetizira nasilje, dobro odgovarja, in sicer, da je lahko nasilje tudi politično motivirano in osvobajajoče (npr. Inglorius Bastards ali pa Django Unchained).

Od bolj kritičnih medijev spremljam ameriško Democracy now!, ali pa spletno revijo Jacobin in ROAR magazine. Pri podkastih bi priporočal vsem, ki jih zanimajo bolj urbanistični fenomeni in kritične študije iz celotnega sveta portal Archipelago, ki izdaja tudi svoj časopis Funmabulist. Temu bi dodal še najboljšo tv-serijo vseh časov The Wire, rad gledam tudi Sherlocka in House of Cards. Nekaj dobrih podkastov si občasno prenesem na BBC-ju, vsekakor pa priporočam tudi spletne portale kot na primer Memory of the World, kjer se delijo knjige in članki, ki so dostopni vsem.

 

12. S čim se zamotiš in kakšne izgovore si izmišljuješ, ko zavlačuješ ali odlašaš pri stvareh, ki jih moraš narediti (članek, doktorat)?

Tega je veliko, a trenutno se zamotim – oziroma kar moram zamotiti z igranjem s še ne enoletnim sinom, ki mi je v veliko veselje, hočeš nočeš pa ti sedaj velik del časa odide za gospodinjsko delo, tako da je sedaj kvečjemu situacija obrnjena: človek začne ceniti proste ure (za delo!), zato lažje postaviš prioritete in te malo hitreje obdelaš. Tako da časa za odlašanje ni prav dosti, kvečjemu se moraš naučiti kakšno povabilo tudi zavrniti.

 

13. Kaj bi ti lahko v tem trenutku izboljšalo kakovost življenja?

Vsekakor kakšna normalnejša in trajnejša oblika zaposlitve. Veste, zagovorniki fleksibilnih, kratkotrajnih ter nerednih oblik dela pridigajo o kreativnosti, a v realnosti pride ravno do nasprotnega učinka: te nestalne oblike zaposlitve pravzaprav ubijajo vsako kreativnost in kritični naboj, obenem pa razgrajujejo pogoje za znanost, ki ni nujno vezana na profit. Tako bi tega v novem letu in prihajajočem svetu želel tudi vsem ostalim sovrstnikom in sovrstnicam v in zunaj raziskovalnega področja, to je, čim bolj varne in trajne zaposlitve v času, kjer je nezaposlenosti med mladimi okoli 20-30%, fleksibilnost pa večinska.

 

————————————————-

Meta PHoDcast so pogovori z mladimi raziskovalci in raziskovalkami o življenju, vesolju in sploh vsem. Objavljamo jih vsak četrtek. Gostitelja sta dr. Luka Ausec in Ana Slavec, njuni sogovorniki v podkastu so znanstveniki in znanstvenice pred zaključkom doktorata z različnih področij znanosti, vsak drugi teden v rubriki “Meta PHoDcast zapisi” gostita slovenske doktorske študente in študentke ter podoktorske raziskovalce in raziskovalke v tujini.

 

Naslovna fotografija: Sašo Slaček.

————————————————-

 

Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Ana Slavec (foto: osebni arhiv)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)
Dr. Luka Ausec (foto: osebni arhiv LA)

Avtorja Meta PHoDcasta sta dr. LUKA AUSEC in ANA SLAVEC.

Luka je doktor bioloških znanosti, ki tekoče bere DNK, deloma pa tudi literaturo. Navdušuje ga pregibanje telesa in možgana v vse smeri, deloma tudi navznoter. Uživa v širjenju navdihujočih idej, deloma tudi v obliki čivkov.

Ana je sociologinja in doktorska študentka statistike. Rada postavlja vprašanja, tako v anketah kot tudi sogovornikom v intervjujih. Piše za blog Udomačena statistika, na Twitterju pa jo najdete kot @aslavec.

Preberite o ideji in začetnih ter vmesnih vtisih in poslušajte ostale epizode.

Več od Dr. Ana Slavec

Meta PHoDcast 36: Jernej Markelj, arhitekt

Arhitekt Jernej Markelj o sonaravni gradnji, pasivnih hišah in županovanju. #MetaPHoDcast  ...
Beri dalje