Ministrstvo za kulturo naj uvede certifikat “Jaz sem svinja”

svinje
(foto: Shane Henderson via Flickr)

novelo Zakona o medijih želi Ministrstvo za kulturo med drugim regulirati sovražni govor “zlasti na spletnih medijih”. Verjamem, da je bilo v predlog vloženega veliko dela, verjetno tudi kar nekaj sestankov na to temo, a se bojim, da želenega s tem nikakor ne bodo mogli doseči. Še več, predlog je v tem delu popoln nesmisel.

No, ne čisto popoln, ker sovražni govor na spletu je resen problem in ker predvsem največje medijske hiše (svetla izjema je Dnevnik) s spoštljivim komuniciranjem v javnem prostoru res delajo kot svinja z mehom. To, da bi že v osnovi morale skrbeti za bonton, ni nikakršna dodatna obveznost, ampak bi morala biti dolžnost vsakega medija. Sploh tistega, čigar registracijo potrjuje ministrstvo. Tam se že zavedajo smrdljivih greznic na forumih, tudi, da je s tem nekako treba počistiti, a so se zadeve po mojem mnenju lotili precej nespretno.

»Odgovorni urednik odgovarja tudi za vsebino komentarjev in drugega avdiovizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik mora oblikovati pravila za izbiro in vključitev komentarjev ter jih javno objaviti na primernem mestu v mediju. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem možnem času umaknjen.« 1. člen

svinje
(foto: Shane Henderson via Flickr)

Predlog je namreč nesmiseln zato, ker (1) z ničemer ne preprečuje objave sovražnega govora, poniževanj drugih, nesramnosti, kletvic ter sploh houdrastega obnašanja na spletu, IN tudi zato, ker (2) pravzaprav od tistih, na katere dnevno leti govno, zahteva, da to umaknejo oz. celo plačajo kazen, če tega ne naredijo v najkrajšem možnem času. Za boljšo predstavo, to je nekaj takšnega, kot če nekdo najprej vate in na skupnostno dvorišče, ki ga urejaš, vrže ajmar gnoja, potem si pa ti tisti, ki mora poskrbeti za čiščenje, če umazanije ne pospraviš v 24-ih urah, pa si za nameček še kaznovan.

Z žaljivkami je tako kot z zobno pasto, ko je enkrat zunaj, jo je težko spraviti nazaj.

Kaj pa, če bi najprej poskrbeli za preventivo in se šele potem ukvarjali, če bi se bilo sploh treba, s kurativo. Upravljanje s komentarji namreč res ni jedrska fizika, četudi jo kdo želi prikazati kot tako, tudi ne vzame veliko časa, četudi pogosto slišite, kako zelo nemogoče, da naj bi to bilo, neobjavljanje raznoraznih žaljivk pa niti približno ni nikakršna cenzura ali natikanje nagobčnikov, ampak preprosto nujen prispevek k spoštljivejšemu javnemu diskurzu. Kritizirati namreč ni enako žaliti. To bo pač treba osvojiti. In ne, ni najlažje brisati in moderirati, najlažje je ne delati nič.

Če se bralec ne strinja z vsebino zapisanega, ima kar nekaj možnosti, da pove svoje mnenje. V kolikor želi, a ne zmore spoštljivega in argumentiranega odgovora, lahko nadaljuje debato drugje, na svojem Facebooku, Twitterju, Redditu, blogu, pošlje email … Kjer lahko po mili volji stresa svoj gnev. Na svojem dvorišču ima vso pravico imeti svinjak. V skupnih prostorih pa se mi zdi prav, da se oziramo tudi na druge. Digitalna orodja nam res omogočajo razmeroma preproste načine za oddajo komentarjev, a to verjetno ne bi smelo pomeniti, da lahko na spletu delamo, kar hočemo.

Regulative ne potrebuješ, če je bonton komuniciranja na spodobnem nivoju in se spoštuje civilizacijske norme, za katere smo se sicer že davno tega dogovorili. Tudi, ko gremo z avtomobilom na cesto, smo se denimo dogovorili, da npr. čez naselja vozimo 50km/h. Gotovo gremo vsi kdaj tudi več, ampak 200km/h vseeno ne pičimo, ne vozimo po tratah, ne zabijamo se v ljudi, načeloma ne mečemo odpadkov skozi okno ipd.. Če pa že, nas čaka kazen. Bonton obnašanja na cesti. Zakaj bi bil splet kakršnakoli izjema?

Trije preprosti koraki za upravljanje s komentarji, če imate zanje čas in voljo, so naslednji: (1) najprej je treba postaviti pravila igre, kaj se sme in česa ne, (2) moderatorje je treba naučiti moderiranja, kaj gre skozi in kaj ne, (3) najpomembneje pa je seveda delati to, kar pridigaš. O čem govorim – to so pravila, zapisana na strani MMC, to pa članek (op. namerno izbran) za vsebino katerega se vnaprej ve, da bo izvabil “najboljše” iz ljudi. Zdaj mi pa povejte, koliko teh komentarjev bi ob upoštevanju lastnih pravil zares lahko bilo objavljenih? Pripenjam samo tri točke, kaj se (kao) sme in česa ne. Če bi se držali vseh 24, bi bila namesto 200-ih komentarjev (ko sem nazadnje pogledala) verjetno objavljena kakšna dva.

komentarji
(via rtvslo.si)

Po (pre)dolgih letih divjega zahoda na spletu vse več medijev upravljanje s komentarji ne prepušča več “trgu”, ampak nastopa proaktivno. Odločajo se za moderatorstvo, preden karkoli objavijo, pregledajo vsebino, medtem, ko so se nekateri komentarjem v celoti odpovedali. Na Metini listi jih moderiramo, ne zato, ker jih ne bi želeli na strani ali bi nas bilo strah, kaj bi imeli ljudje povedati, nasprotno, zato, ker si želimo boljših komentarjev. Ni se mi malokrat zgodilo, da sem denimo ob prebiranju komentarjev na strani NYT izvedela več kot od izvornega zapisa. Domišljam si, da je lahko tako tudi pri nas.

Bojim pa se, da si v zvezi z urejanjem komentiranja na spletu ne zastavljamo pravih vprašanj. Ta pa so, zakaj sploh želimo imeti komentarje na strani, na kakšen način interakcijo tehnično izpeljati in kako urediti prostor, da bodo vsi deležniki imeli kaj od tega. Tako založnik, zaradi gostovanja in prometa na strani, novinar, ki ne ve vsega in mu morebitne dodatne informacije lahko pridejo prav pri delu, kot bralec, ki bi rad pri oblikovanju vsebin sodeloval. Kako lahko torej skupnost deluje bolje, da bomo imeli vsi kaj od tega. Rešitev v tej smeri, torej vključujočega in varnega prostora, denimo iščeta NYT in Washington Post v okviru zanimivega projekta Coral.

Predlog ministrstva pa ne bo v nikakršni meri rešil problema svinjanja na spletu. Več koristi, če že ni volje za razmislek o celovitejši rešitvi, bi naredili z uvedbo certifikata “Jaz sem svinja”. Za tiste s posebnimi potrebami, ki se radi kloftajo, ponižujejo, tepejo, urinirajo en po drugem … Vsako leto bi tako izdali določeno število teh certifikatov in prav zanje bi lahko odprli posebne štale zaprtega tipa, v katere bi bil vstop mogoč le s tem potrdilom. Potem pa, drage svinje, svi goli, pa ko šta voli.

 

nataša briški
Nataša Briški (foto: Grega Žunič/Viva)

Avtorica: Nataša Briški – novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, kjer pišejo tisti, ki imajo kaj povedati. V okviru projekta Meta Dekleta pomaga spodbujati aktivno državljanstvo ter enakost spolov, na spletni strani Meta Znanost pa si z ekipo prizadeva za boljše razumevanje znanosti. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.

 

O komentiranju na spletu:

Kdo je nor?

 

Pravila komentiranja na nekaterih spletnih straneh:

New York Magazine Commenting User Guidelines

New York Times Comments

The Guardian Community standards and participation guidelines

BBC The Have Your Say rules

Popular Science Why we’re shutting off our comments

 

Več od Metina lista

Vsi se vozimo z njo

Ponedeljek, 15. april 2013 (Junakinja tedna je Uganka, “vrsta naloge, zastavljene na...
Beri dalje