Mlade nas je strah

Marin Medak
Marin Medak, prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantik (foto: Ivan Župič)
Marin Medak
Marin Medak, prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantik (foto: Ivan Župič)

V Sloveniji se ne počutim dobro. Kamorkoli se obrnem, trčim na neprijetne dogodke in otožne novice. V družbi želim začutiti radost življenja in ne negotovosti, strahu ali trpljenja. Najbolj se bojim tega, da ne vem, kako se bomo iz te situacije sploh izpulili. Ali sploh vemo, kaj želimo doseči? Kaj pravzaprav hočemo? Ali imamo sploh točen cilj? Naš kompas ne kaže. Ne da ne kaže prave smeri, sploh ne kaže. Malopridneži v suknjičih in kravatah so kompasu ukradli iglo in po mnenju sodišč nihče ni kriv.

Če bi sam živel in deloval tako kot slovenski veljaki zadnji treh vlad, me najverjetneje ne bi bilo več na tem svetu. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi rakom žvižgal nekje v morju okoli Južne Koreje ali pa bi bil ribji priboljšek na Atlantiku. Če ne drugega, pa vsaj topovska hrana za vse medije in nobena zavarovalnica me ne bi več zavarovala. V mojem življenju bi ostale posledice.

Kaj pa se dogaja na našem vrtu pod Alpami? Nič, karavana vedno znova vozi dalje, niti upočasni se ne, nikakršnih posledic, nobenega kaznovanja. Lahko pa bi se imeli fajn. Življenje bi lahko bila igra, ki bi se je veselili in uživali. Cenili bi trud, poštenje in čast. Denar bi bil zgolj plačilno sredstvo in ne cilj. Starejši bi učili mlade in jih pripravljali na življenje, mladi pa bi skrbeli za blagostanje države in razvijali družbo znanja.

Trenutno stanje pa je takšno, da nas je mlade strah, ker slutimo, da ne bo bolje in da odrasli ne boste poskrbeli za našo prihodnost. Pa izključno za to ste na svetu, samo za to obstajate, da boste našim genom omogočili preživetje. Ne bi se čudil, da čez tisoč let Slovencev ne bo več. Otroci, ki jih starši ne pripravijo za življenje, so slepa veja evolucije. Kakšen (ne)razgledan politik bi lahko rekel, da tudi Krištof Kolumb ni imel zemljevida, pa kljub temu ni padel čez rob Zemlje. To je res, a imel je jasno zastavljen cilj, zbral je vse takratne informacije in zastavil točno strategijo.

Tudi mi smo prečkali Atlantik. Si predstavljate, da se na to ne bi pripravili, ne bi izračunali koliko hrane in razmislili kakšno opremo potrebujemo? Ampak bi kar šli in kar bo, pa bo.  Ne predstavljam si, da bi se lahko kaj dobrega izcimilo iz tega. A kljub temu takšno stanje vlada v Sloveniji že nekaj vladnih mandatov. Ne vemo, kaj želimo doseči, nimamo določenega cilja na podlagi katerega bi lahko sestavili strategijo delovanja. Živimo iz danes na jutri in se ukvarjamo z nepomembnimi zadevami.

Vse pa ni (še) izgubljeno. Še lahko spremenimo stvari na bolje. Imamo moč in imamo motiv. Stanje lahko spremenimo. Tega nihče ne bo naredili za nas, mi smo tisti, ki moramo postaviti državo na mesto. S čakanjem in upanjem, da bodo politiki nekaj naredili, izgubljamo leta. Ta se na žalost ne vrnejo, izgubljena so za vedno. Živeti moramo v takšni državi, kot si jo zaslužimo, ne pa takšni, kot nam jo vsiljujejo malopridneži v suknjičih in kravatah.

Marin Medak, absolvent Fakultete za elektrotehniko in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean

 

P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Marin Medak

Transparentnost in obljube, ki izginejo po volitvah

Rad imam učinkovitost. To je tista vrlina, ki ti omogoči, da spiš...
Beri dalje

3 komentarji

Komentiranje je zaprto.