Moderna tlačanska grška tragedija

Avtorica: Katja Lihtenvalner – občasno piše za Večer o aktualnih dogajanjih v grški prestolnici, ki je postala njen dom. Njena največja inspiracija so priseljenska življenja, nočne atenske ulice in politični ekstremizmi. Rada opazuje, dosti sameva, ne mara samopredaje. Na Twitterju jo najdete pod @Lihtenvalner.

Zgodba o sužnjelastniški, izkoriščevalski in rasistični grški Manoladi je stara že več kot šest let, vendar je v javnost dejansko prodrla aprila lani, ko so trije nadzorniki jagodnih plantaž streljali na približno dvesto imigrantov iz Bangladeša, medtem ko so ti zahtevali izplačilo za šest mesecev dela v skupni vrednosti dvesto tisoč evrov. Jagodni oligarh, Nikos Vagelatos, lastnik več kot tisoč hektarjev kmetijskih posesti na Peloponezu, ki je imigrantom obljubljal „hrano, plačilo in streho nad glavo“, že več kot eno leto skupaj s trojčkom svojih sadističnih podrejenih, ki so na imigrante streljali z revolverjem in lovskima puškama, greje jetniške postelje. Sužnjelastniška jagodna zgodba bo epilog dosegla danes, ko se bo končalo sojenje sadistični četverici, ki jih obtožnica bremeni trgovine z ljudmi, kršitve zakonodaje o zaposlovanju delavcev ter zakona o nošenju strelnega orožja.

Sojenje na sodišču v peloponeškem Patrasu tedensko spremljam v živo, ker me primer zanima zaradi svoje specifične kompleksnosti: med drugim vključuje elemente delavskega izkoriščanja, modernega sužnjelastništva in grozljive rasistične retorike, podprte z dobro organizirano peloponeško kriminalno združbo, ki pristanišča na tem polotoku izkorišča za trgovanje z ljudmi, orožjem in drogami. V ozadju tega tlačanskega fenomena pa nastopajo še pomembni akterji, ki vse to tiho omogočajo: lokalna policija, politični peloponeški veljaki in (s tem se bo ukvarjal ta zapis) ignorantska lokalna skupnost. Odsotnost Ljudi.

RASTLINJAKI – DOMOVI PRISELJENCEV  

Izraza solidarnost še nikoli nisem slišala omenjati tako pogosto, kot ga slišim v Grčiji. Verjetno zato, ker se v vedno bolj propadli, revni in dehumanizirani državi, družba spet obrača k floskulam, kot so empatija, skupnostno povezovanje in medsebojna pomoč. Obujanje teh lastnosti družbe nedvomno ustreza tudi vladajočemu razredu, ki se lahko tako znebi prevzemanja odgovornosti. Vendar na novo vzpostavljeni, lahko bi rekli tudi vsiljeni koncepti človekoljubnosti v Helenski republiki nikakor niso našli plodnih tal. O tem sem se prepričala že neštetokrat, ko sem obiskovala bivališča revnih, zavrženih in tistih, ki so v vedno bolj razslojeni Grčiji, potisnjeni na rob. Obisk rastlinjakov na peloponeški Manoladi, v katerih namesto kmetijskih kultur, grški premožni veleposestniki gostijo bangladeške imigrante, pa je vseeno brez dostojne konkurence.

„Tukaj je naša spalnica,“ mi imigrantje predstavijo ogromen prostor, pokrit s plastično folijo, v katerem vame grobo butne pod plastiko pregret julijski zrak. „Ja, poleti se precej segreje,“ na moje zajemanje sape odgovarjajo vsega vajeni bangladeški delavci. Rastlinjak ima na levi in desni dva reda iz lesenih palet, ki so jih imigranti pokrili z odejami, in na teh improviziranih počivališčih spijo. Da bi preprečili še večje segrevanje zadušljivega rastlinjaka, so s kartonom pokrili njegov vrh. Svetloba tako v posameznih snopih prihaja v mizerna bivališča. V vsakem od teh domov biva po dvajset bangladeških delavcev. Priseljenci so pozimi brez gretja, elektriko imajo samo občasno.

„Tukaj se tuširamo,“ mi na dvorišču pokažejo ogromen siv rezervoar, ki ima pipico in od koder prihaja voda, da se zgarani azijski žulji lahko umijejo. V zbrani vodi plava osa in voda je umazana, saj ni zaščitena s pokrovom pred padanjem listja. To vodo uporabljajo tudi za pitje in kuhanje. „Vedno se tuširamo samo z mrzlo vodo, saj tople tudi pozimi nimamo. Ledena voda mi surovo prodira v kosti in odkar sem se preselil sem v Manolado, sem začel resno bolehati,“ mi zaupa najstarejši prebivalec teh bivalnikov, ki ga vsi spoštljivo kličejo „Dedek“.

„To so pa stranišča,“ mi pokažejo plastične kolibe (grški delodajalci, ki so jim uredili te bivalnike, s folijo niso varčevali), v katerih so nehigienska stranišča zgrajena iz zbitih desk, od koder zaudarja po urinu in človeškem blatu. Črne muhe posedajo po vsebini, ki se skriva v luknjah in jo prenašajo po celi Manoladi, Peloponezu, Grčiji in Evropski Uniji.

PO ŠESTIH LETIH JAVNE SKRIVNOSTI

„Šokirano smo. Enostavno ne moremo verjeti, da je stanje tako grozljivo,“ mi svoj odziv opiše eden od atenskih članov humanitarne organizacije, ki se je ob mojem obisku „solidarnostno“ namenila na ogled manoladskih rastlinjakov ter s sabo prinesla tudi večje količine hrane. Poizvedujem dalje: ali ni prav nihče v zadnjem letu spremljal prispevke o življenju bangladeških delavcev, ki so jih opravili grški in tuji novinarji? Celo lokalni televizijski mediji, znani po svojem pristranskem poročanju, so o tem primeru lani poročali, imigrante obiskali in se po rastlinjakih sprehajali tudi s kamero. Dokazov je ogromno. Že samo preprosto brskanje po internetu s ključno besedo „Manolada“ ne prizanaša s fotografijami. Začudenje ostaja. Manolada pa tudi.

Sužnjelastniški odnosi, v katere grški lastniki plantaž prisiljujejo štiritisoč imigrantov iz Bangladeša, niso nobena tabu tema. Vsi vemo vse! Že leta 2008 so obstajala prva poročila novinarja Makisa Nodarisa, ki se je odpravil na ogled grozljivega jagodnega terena in na lastni koži izkusil, da delodajalci imigrante jagodnih plantaž nadzirajo z lovskimi puškami. Poročal je, da živijo v plastičnih kolibah in hkrati okrcal lokalne politične veljake ter samo skupnost, da vsi nemo opazujejo to poniževalno stanje. Pred dvema letoma je spet opozarjal, da se stanja slabša, „število ilegalnih imigrantov tam narašča, naraščajo pa tudi rastlinjaki“, je takrat povedal. Večji del grške javnosti je  zanimanje pokazal komaj potem, ko so lovske puške zadele azijska izčrpana telesa ter je iz ran pricurljala kri.

„Kakšno začudenje, kakšna skrivnost, prosim vas lepo!“, mi takšne izjave ogorčeno komentira lokalec Dimitris Pepas, ki bangladeškim delavcem pomaga že šest let. „Domačini se obnašajo ignorantsko. Na terasah pijejo kavo, medtem ko se mimo njihovih hiš po nekaj kilometrov peš hoje iz dela vračajo imigrantski delavci, opečeni od sonca,“ mi opiše situacijo ter  prizna, da je otresen iluzij, da bo lokalna skupnost skupaj s političnimi veljaki sploh prevzela odgovornost za nastalo situacijo. Pri tem s prstom pokaže tudi na novo izvoljene politike iz vrst levice. „Nimam upanja, da bodo njihove izvolitve kaj spremenile. Že šest let je stanje isto, medtem je minilo že eno leto, odkar se je zgodil strelski obračun. Imigranti so še vedno brez papirjev, zanemarjeni, bolani in utrujeni,“ zaključi Dimitris, ki je na celotnem Peloponezu našel malo somišljenikov, ki bi se tako zavzeto lotili osvetljevanja lokalnega tlačanskega fenomena.

V ISKANJU LJUDI

Na Peloponezu živi en milijon prebivalcev, desetina celotne Grčije. Na njem živi tudi preko sedem tisoč sezonskih delavcev iz Albanije, Romunije, Bolgarije, Pakistana in Bangladeša. Več kot polovica jih je brez urejenih dokumentov za bivanje in delo. Na plantažah ne najdemo grških delavcev, ki so tudi zaradi praktičnih razlogov – višje plače, urejenih socialnih prispevkov ipd. za grškega delodajalca dražji.

Poleg multikulturnosti pa sem v peloponeški družbi (nikako ni edina) zasledila tudi veliko mero skupnostne ignorance, lokalnega egoizma, kolektivnega zanikanja in kar je še „nesolidarnih“ človeških lastnosti, ki  ne rastejo v grških rastlinjakih, ampak kar v toplih, udobnih in s hladilnikom napolnjenih domovih. Ko Grkom predstavljam svoja odkritja, so po šestih letih javno znane skrivnosti, še vedno zgroženi. Široko odpirajo usta, zajemajo sapo in ostanejo nemi za nekaj sekund. Potem potožijo o težkem življenju, ki ga imajo tudi sami; sklenejo, da so ti nasilni delodajalci vsekakor samo posamezniki in zaključijo, da so Grki gostoljuben, odkritosrčen in topel narod. Pika. Pa smo opravili s peloponeško kalvarijo!

Šestletna pasivizacija celotnega Peloponeza me je zanimala od strelskega obračuna dalje. Zato sem spraševala, iskala in nadlegovala. Odgovore sem iskala med lokalnimi političnimi in nepolitičnimi skupinami, med posamezniki in mimoidočimi. Tiste politične skupine so mi govorile o veliki manifestaciji v podporo imigrantom takoj po streljanju in se je je udeležilo na tisoče ljudi ter mi pokazali fotografije, med katerimi vedno izstopajo njihove zastave in široki nasmehi njihovih članov. Tiste nepolitične so mi pripovedovale o isti manifestaciji, ki se jo je, enako, udeležilo na tisoče njihovih pristašev. Obrnem se tudi na bangladeško skupnost v Grčiji in njihove predstavnike. „Imigrante razumemo in jih podpiramo v njihovem boju za boljše delavske in življenjske pogoje,“ mi naučeno povedo.

POSAMEZNIK – ČLOVEK

Zaključim pri Posameznikih.

Z imigranti so že leta. Pregreti rastlinjaki so postali njihovi domovi. Besno skočijo v zrak na sojenju, ko se jim zdi, da je sodnica pristranska. Zavzeto pišejo o tem. Jezijo se na lokalne politike in od njih zahtevajo odgovore. Postavijo se po robu, ko zagovornik obtoženih lovcev na imigrante v sodni dvorani le–te imenuje: „Umazani Suniti, ki na drevesa obešajo svoja dekleta.“ So neposredni, iskreni in si ne zakrivajo oči. Ne prizanašajo s kritiko neodzivnosti lokalne skupnosti. Ob kazanju s prstom uporabljajo argumente in imena. Manolada zanje ni aktivistična avantura, ampak življenjski projekt. Ne zaspijo, ne da bi nas vse opozorili, da je ravno zdaj v enem od rastlinjakov na Peloponezu izmučen bangladeški delavec legel na grobe lesene palete. Kot pobesneli psi sledijo vsem premikom zamaščenih trebuhov bogatunskih fevdalcev. Nenehno jezikajo. So brez strahu in brez skrivnosti.  Zavračajo ideološko pripadnost. Življenja peloponeških delavcev so zanje osebna odgovornost in etična Zaveza.

Naštejem jih na prste ene roke.

Preberite tudi:

Grška Siriza – mladenka s starostnimi gubami