Na ulici nisem več oseba z doktoratom in možgani

Avtorica: Katja Žvan Elliott, feministka in profesorica politologije s poudarkom na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki na maroški ameriški univerzi Al Akhawayn. Trenutno piše knjigo na temo ženskih pravic v Maroku, se pripravlja na materinstvo in razmišlja o naslednjem raziskovalnem projektu, ki se bo ukvarjal z zgodbami t.i. fallen women in njihovim življenjem v maroški neopatriarhiji.

Spolno nadlegovanje, tako kot najbrž vsaki ženski, tudi meni ni neznano. Ne vem, če je bilo to prvič, a moja otroška nedoložnost in brezbrižnost se je vsekakor končala tam, na ljubljanski enajstki. Sedela sem na avtobusu na poti v šolo, bilo mi je nekih 12 let, zraven mene prazen sedež, dokler ga že na naslednji postaji ne zasede starejši moški. Do šole je bilo enajst postaj. Dosti, da moški zraven mene vzame svoj ud iz hlač in se ga začne dotikati. Še danes mi ni jasno, kako, da nihče na avtobusu ni opazil dogajanja, ni opazil mojega prestrašenega telesa, stisnjenega med okno avtobusa in masturbirajočega starejšega moškega. Naključje? Ne vem. Danes, ko se poklicno ukvarjam z ženskimi pravicami, ko je spolno nadlegovanje in nasilje nad ženskami del mojega vsakdana, mi je vedno bolj jasno, da mizoginija, patriarhija, nasilje nad ženskami ni naključje, ampak del naše miselnosti in socializacije, ki s polno paro daje moč moškim pravicam in jih postavlja nad univerzalne človeške, pa naj dejansko izvajanje teh moških pravic vodi v še tako nasilna dejanja do drugih kot so spolno nadlegovanje, posilstvo in umor. Avstralska sociologinja R. W. Connell ima še kako prav, ko pravi, da “večina moških ni nasilnih do in ne nadleguje žensk. A tisti, ki so takšni, se po vsej verjetnosti ne bodo imeli za deviantne. Prav nasprotno. Ponavadi imajo občutek, da so povsem upravičeni do uveljavljanja (svoje) pravice. To pravico jim daje ideologija supremacije.”

Zadnje leto živim z možem, Kanadčanom, v Maroku, kjer učim na tamkajšnji ameriški univerzi. Po poklicu sem politologinja in “Orientalistka” (na Oxfordu očitno premalo beremo Edwarda Saida), a sama imam raje multidisciplinarni pristop do preučevanja problemov avtoritarnih in patriarhalnih držav na Bližnjem Vzhodu in Severni Afriki. Antropološko-etnografski pristop, t.i. participation observation, mi je pri tem še posebej pri srcu, tudi zato, ker imam že od dodiplomskega študija nek čuden, nelagoden odnos do teorije in abstraktnih stvari, izmišljenih v laboratorijih in kvazi potrjenih na (abstraktnih) modelih. Maroko je zanimiva država, zaradi česar me je pritegnila najprej med magistrskim študijem in nato še kot glavni objekt moje doktorske dizertacije. V tujih medijih, akademskih in laičnih analizah se ponavadi pojavlja kot država, ki ponuja otok stabilnosti, napredka in liberalnosti v tem regijskem morju t.i. nadgrajenega avtoritarizma. A bolj kot sem o državi brala, bolj kot sem državo spoznavala preko mojih delovnih potovanj in terenskega dela, bolj mi ni bil jasen ta prepad med zunanjo podobo in dejanskim stanjem. Nič kaj dobro stanje ženskih pravic in odprta mizoginija, katere spolno nadlegovanje je le en izraz, sta velik del te maroške Himere. Naj zadošča podatek, da je po uradnih statistikah maroškega statističnega urada (Haut Commissariat au Plan) skoraj šest od devetih in pol milijonov Maročank med 18-65. letom podvrženih raznim oblikam nasilja (Enquête Nationale sur la Prévalence de la Violence à l’Egard des Femmes, HCP 2011).

Kot rečeno je spolno nadlegovanje del mojega službenega in osebnega vsakdana. Ogovarjanje neznanih žensk na ulici z “Bon jour, comment ça va”, “Ghazzele”, s konstantnim žvižganjem, trobljenjem avtomobilov in pospešenim odpiranjem oknov, da se ja opazi patetičnega moškega, ni dajanje komplimentov ženski, ampak spolno nadlegovanje in spolna objektivizacija žensk. Res, mogoče v najblažji obliki, še posebej, če se primerja z zgoraj omenjenim primerom, posilstvom ali drugo fizično obliko spolnega nasilja. A to še ne pomeni, da si lahko zatiskamo oči in zamahnemo z rokami pri oblikah nasilja, ki ne glede na intenziteto bolečine vseeno povzroča nelagodje in vodi v objektivizacijo.

V Maroku anonimnost na ulici ne obstaja, tako kot pri nas v Sloveniji ali v Veliki Britaniji, kjer sem živela slabih sedem let pred selitvijo v Maroko. A mogoče so moški pri nas postali nekako bolj sofisticirani – svojo objektivizacijo žensk ponavadi raje “skrijejo” med bolj ali manj mizoginistične izpade in napade v komentarjih na razne internetne članke. Taka oblika nasilja postaja vse bolj nedirektna, neosebna, a zato nič manj sprejemljiva. Tukaj cenzoriram svoje ekskurzije iz kampusa, kjer živim, v center mesta, Fez, Azrou ali Meknes.

Če že moram iti ven in iti sama, brez moža, potem je to le takrat, ko moram nujno po opravkih, ali pa, ko se dobim s prijateljicami in prijatelji. A takrat me tudi najmanj laskajoči look ne bo naredil nevidne, saj so tudi ženske, ki nosijo naglavne rute in so nasplošno oblečene zelo konzervativno, stalen objekt spolnega nadlegovanja. Ženska sem in zato tarča nezaželjenega ogovarjanja in nadlegovanja. Na ulici nisem več človeško bitje, nisem oseba z doktoratom in z možgani, ampak spolni objekt, na katerem moški potrjujejo svoj ego, svojo moškost, potrjujejo svojo moško nadvlado nad ženskami in s tem prevlado mizoginije. Skušala sem iti ven z iPodom, da bi ja utopila hrup nadlegovanja, pa s kričanjem nazaj, pri čemer sem neštetokrat zašla v prepire, jih vprašala kaj bi naredili, če bi nek neznan moški tako ogovarjal in z očmi slačil njihove ženske – sestre, mame in žene – in pri tem upala, da me bo okolica, tako ženske in moške priče, podprla. A tako kot pred dobrimi dvajstemi leti na ljubljanski enajstki nihče ni videl nič, tudi tukaj in sedaj nihče ne opazi nič. Šele takrat postaneš zares anonimna … Za njih je to le haha igra, zame je to moje življenje. Je moje življenje v Maroku, ki ga ne maram. In ki ga, po pravici povedano, včasih sovražim, ker me zreducira kot človeško bitje, ker siromaši moj vsakdan in življenje.

Kaj narediti? Po pravici povedano ne vem. Res je, ženske moramo biti glasne, moramo imeti kampanje kot so SlutWalk in Reclaim the Night, pri tem moramo rekrutirati moške, da bodo z nami opozarjali na razne oblike nasilja, tako verbalnega, rečenega mimogrede ali v “šali”, kot ostalih oblik fizičnega nasilja. Učilnica je seveda dodaten forum, kjer sama lahko opozarjam na in organiziram diskusije o nasilju nad ženskami, pomenu patriarhije in kako se le-to občuti, a kaj, ko so moja predavanja o spolu, ženskih pravicah in masculinities, ponavadi polna žensk in nekaj moških feministov, tako da v naših diskusijah bolj kot ne le potrjujemo, kar (ob)čutimo in proti čemur se borimo.

Preden me bralci v komentarjih vprašajo, zakaj se ne preselim nazaj, v civiliziran zahodni svet, naj povem, da selitev vsaj zaenkrat ni rešitev. Ne samo, da imam tukaj službo, a mizoginije me selitev nazaj na Zahod ne bo odrešila. Ne si zatiskati oči ali celo laskati, da smo na Zahodu tako zelo boljši od “barbarskih” Arabcev in Muslimanov. Patriarhija, mizoginija in nasilje nad ženskami so bolj ali manj univerzalni koncepti in univerzalna praksa. Na Zahodu ni v zvezi s tem nič novega in nič kaj pretirano boljše. Nadlegovanje je tudi pri nas prisotno na ulici, a bolj kot tam je postalo prisotno in vidno na internetnih portalih. Nasilen izliv strupa moških, ki so v svojo mizoginijo in svoj mačistični prav tako prepričani, da jim niti ni potrebno biti anonimen in tako tvitajo s svojim celim imenom in sliko, je postal del internetne prakse. Po zmagi Marion Bartoli na letošnjem Wimbledonu, pri čemer je en tvitnil, da je Bartolijeva tako grda, da je niti za kandidatko za posilstvo ne moreš imeti, ali pa BBC-ijev poročevalec iz Wimbledona John Inverdale, ko je na glas pred svojimi poslušalci razglabljal o Bartolijevi tehniki igre, pri čemer je v “šali”, kot se je kasneje branil, izjavil, da ga zanima, če ji je njen oče, “ki je bil očitno najbolj vpliven človek v njenem življenju, mogoče kdaj pri dvanajstih, trinjastih, štirinajstih letih rekel: ‘Poslušaj, ti nikoli ne boš, saj veš, lepotica.‘“, sta le dva nedavna primera zahodne “civiliziranosti” in naše razsvetljenosti. A ženske same pri proizvodnji in vzdrževanju patriarhije nič manj ne sodelujemo. Me krivimo druge ženske za posilstva in nedaven komentar Serene Williams na posilstvo gimnazijke v ameriški zvezni državi Ohio, pri čemer sta dekle ne le posilila dva “kolega”, ampak svoje skoraj šesturno grozodejstvo tudi dokumentirala (za distribucijo na Facebooku, tviterju in še drugih portalih, ker svoje moškosti pač ne moreš potrditi, če svojih “herojskih” aktov mizoginije ne vidijo drugi),  je le še en izraz naše zahodne “kulture”, ki še vedno krivi žrtve spolnega nasilja (verbalnega in telesnega) za nasilje nad njimi in uči deklice od rojstva, da se morajo izogibati temnih ulic, nočnih klubov, da se morajo oblačiti konzervativno, ne piti alkohola, ne pretirano flirtati in izzivati, pri tem pa seveda pozabi na prepotrebno socializacijo fantkov v človeška bitja, ki bodo končno sposobna spoštovati ženske za to, kar so – enakopravna človeška bitja in ne zgolj objekti njihovega spolnega poželenja. To je ta ideologija prevlade moškosti in moških pravic, o kateri govori R.W. Connell. Od nas žensk se pričakuje, da živimo v Panoptikumu, da smo ujetnice stalnega samonadzorovanja svojega obnašanja, med tem ko nas moški opazujejo ali pač ne (v Panoptikumu gre navsezadnje bolj ali manj za iluzijo kontrole) in občasno, a zato nič manj intenzivno in s pooblastilom te iste razsvetljene družbe, napadejo, ko prestopimo (prekršimo) naše, s socializacijo-prirojene meje pričakovanega ženstvenega vedenja.

In potem se govori o kulturi. V Maroku me skušajo utišati, da pač ne razumem njihove kulture, na Zahodu se govori o kulturi posiljevanja, da so “fantje pač fantje”. Oprostite, kaj ni kultura nekaj lepega, estetskega, čeprav včasih nerazumljivega, nekaj, kar nas učijo, da je potrebno občudovati? Zame t.i. kultura, ki opravičuje kakršnokoli nasilje in nad komerkoli, ki zgolj zamahne z roko pri nasilju izrečenim v “šali”, pri nasilju, ki je zapakirano v kompliment (ker ženske tako ali tako živimo le za to, da nas moški opazijo), pri nasilju, ki še naprej opravičuje storilce grozovitih dejanj, ker se pač niso in ne morejo upreti ženski, ki izziva s svojo spolno zgodovino, alkoholizirano do meje, da ne more niti več izdaviti “ne”, ko jo moški začne slačiti proti njeni volji, pač ni kultura, ki jo je vredno klicati kultura in ki jo je vredno zagovarjati. To ni kultura, spolno nadlegovanje in nasilje nista del nobene in nikakršne kulture, temveč gre za odvraten odnos do žensk, ki se ga lahko in mora spremeniti. In je odnos do žensk, ki je univerzalen. Ni posebej maroški, ali kanadski, slovenski, britanski, evropski, muslimanski, arabski. Ne! Je šovinistični odnos do žensk, ki ne pozna meja, ki nima nacionalnosti. In proti temu odnosu, tej mentaliteti se moramo boriti in ne le zamahniti z roko, češ, kaj pa se tako jezi, saj ji je le namenil kompliment.

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.