Nadlegovanje v akademskih krogih

Foto: Ryan McGuire via Gratisography.

Poletno branje Nature News je ponudilo kar nekaj zanimivih zgodb o nadlegovanju na delovnem mestu v različnih (prestižnih) mednarodnih znanstveno-raziskovalnih inštitucijah in odzivu inštitucij ter fundacij na tovrstne obtožbe. Nedavne številke Nature ponujajo zapise o še nedokončani zgodbi o domnevnih trditvah glede nadlegovanja na prestižnem Inštitutu Max Planck za astrofiziko v Garchingu.

Zgodba je prišla v javnost februarja 2018, ko je Der Spiegel objavil pričevanja študentov in mlajših raziskovalcev o ustrahovanju in trpinčenju s strani njihove mentorice, profesorice in direktorice vrhunskega Max Planck Inštituta (MPI).

Domnevne trditve o ustrahovanju so se nanašale na izrečene obtožbe študentov, da jih je direktorica označevala kot nesposobne, lažnive, jim očitala, da ponarejajo rezultate, grozila s prekinitvijo njihovih pogodb, poniževala pred kolegi in na elektronsko pošto odgovarjala z ustrahovanjem.

Der Spiegel je situacijo opisal na način, da ni bilo mogoče razvozlati, o katerem MP inštitutu in kateri profesorici poročajo. Prav tako pa so pričujoči študentje zahtevali anonimnost iz bojazni po povračilnih ukrepih profesorice, sicer vrhunske znanstvenice in svetovne avtoritete za področje.

Znano je, da se študentje in mlajši raziskovalci dobro zavedajo, kako jim lahko priporočilno pismo ali samo omemba njihovega imena na srečanjih priznanih strokovnjakov odpre ali popolnoma zapre nadaljnjo znanstveno pot.

Zato so izjemno previdni pri opozorilih ali celo prijavah svojih nadrejenih šefov. Neizpostavljanje imen pa ščiti tudi domnevno obtožne (nadrejene), ker se je težko braniti pred anonimnimi obtožbami.

No, BuzzFeed News Germany je bil manj diskreten in je konec junija letos razkril, da se pričevanja nanašajo na vrhunsko astrofizičarko in direktorico prestižnega Max Planck Inštituta za astrofiziko v Garchingu, Guinevere Kauffmann.

Dodali so še devet novih obtožilnih pričevanj študentov, med njimi nekaj s polnim imenom, ker so medtem že zapustili inštitut. BuzzFeed je povabil direktorico na intervju, vendar se je v njenem imenu in v imenu inštituta javno odzvalo Združenje Max Planck z obrazložitvijo, kako postopajo v primeru prijave nadlegovanja na delovnem mestu.

Zagotovili so, da resno obravnavajo vsako domnevno trditev o nadlegovanju na delovnem mestu in da se lahko domnevno trpinčeni obrnejo s svojo anonimno pritožbo na ombudsmana, komisijo za enake možnosti, komisijo, ki vodi doktorskega študenta, ali na zunanjo evaluacijsko komisijo in da bodo po potrebi najeli tudi zunanjo neodvisno odvetniško pisarno.

Inštitut Maxa Plancka za astrofiziko, Garching (avtor: Ghost writ0r via Wikimedia).

Študenti in drugi trpinčeni ne verjamejo v neodvisnost teh teles in glede na izkušnje dvomijo, da bo institucija ukrepala, čeprav je MPI v primeru te direktorice zadevo obravnavalo interno že leta 2016, po prijavi nadlegovanja zunanji revizijski komisiji. No, direktorica v svoje opravičilo razloži v Nature, da se je njen odnos v zadnjih osemnajstih mesecih bistveno spremenil, odkar obiskuje “vzgojne” tečaje (!!) po nasvetu MPI.

Za preverjanje, ali se razmere na Max Planck Inštitutu za astrofiziko res izboljšujejo, pa je bila izvedena anketa med sodelavci z napovedanim datumov objave rezultatov, vendar so ti rezultati pred napovedanim rokom pricurljali v javnost (Nature) in kažejo, da se stare prakse ustrahovanja nadaljujejo.

Kakšni bodo nadaljnji ukrepi MPI ni znano, čeprav obljubljajo neodvisno preiskavo. Iz zapisanega pa je mogoče razbrati, da inštitucije ščitijo predvsem znanstvene eminence (uspešno pridobivanje velikih projektov, prestižne znanstvene objave itd), manj pa študente in druge raziskovalce, ki so bolj prepuščeni sami sebi, in, kot je rekla ena izmed študentk, “lahko odideš ali pač trpiš dalje”.

Nekoliko drugače se je razpletala zgodba, kot poročata The Guardian in Nature, o ustraševanju in trpinčenju na delovnem mestu na Inštitutu za raziskave raka v Londonu (ICR).

Zaradi trditev o ponavljajočem se ustrahovanju in trpinčenju na delovnem mestu, mora službo zapustiti vrhunska profesorica in znanstvenica genetike raka (tudi pop pevka), Nazneen Rahman. Obtožilo jo je 45 nekdanjih in sedanjih sodelavcev (polovica trpinčenih in polovica pričevalcev), ki so trdili, da jim je obnašanje profesorice z ustvarjanjem zastrašujočega, sovražnega, poniževalnega in žaljivega delovnega okolja, pustilo psihološke posledice in ogrozilo njihovo karierno pot.

Inštitut za raziskave raka (ICR), London (foto: Tony Monblat via Flickr).

ICR sicer dolgo ni reagiral na pritožbe o nevzdržnih delovnih razmerah, no, lansko leto pa je po vložitvi gornje pritožbe vodstvo inštituta najelo neodvisno odvetniško pisarno za proučitev navedenih obtožb. IRC je po pregledu rezultatov s poročilom odvetniške pisarne seznanil profesorico, ki je nato ponudila odstop in bo oktobra prostovoljno zapustila ICR. Kot sama poudarja, brez disciplinskih ukrepov, čeprav je poročilo vsebovalo elemente, ki bi zahtevali disciplinsko obravnavo. Primer je bil zelo poučen za ICR in sedaj pripravljajo učinkovitejše ukrepe za preprečevanja nadlegovanja na delovnem mestu.

Vendar zgodbe še ni konec – kmalu za gornjim razkritjem je Wellcome Trust (WT), ena najbogatejših dobrodelnih organizacij za financiranje znanosti v Veliki Britaniji, objavila, da bodo profesorici odvzeli vodenje 3,5 mio funtov vreden raziskovalni projekt in ji zaradi dokazanega nadlegovanja na delovnem mestu prepovedali sodelovanja v odborih WT za dve leti .

Wellcome Trust je namreč pred kratkim kvalificirano utemeljil in sprejel politiko ničelne tolerance do ustrahovanja, šikaniranja, trpinčenja in podobnih nadlegovanj na delovnem mestu. Ukrepi Wellcome Trustta proti profesorici so v skladu s sprejeto politiko!

Odvzem vodenja milijon funtov vrednega projekta, financiranega s strani fundacije Leverhulme Trust, je doletel tudi svetovno znanega paleontologa, ker je njegova inštitucija, Univerza v Bathu, ugotovila, da je kršil univerzitetne določbe proti nadlegovanju na delovnem mestu. Politiko proti nadlegovanju na delovnem mestu v znanosti je sprejela tudi ameriška nacionalna fundacija za financiranje znanosti (US NSF), kako pa bodo ravnale druge agencije in fundacije za financiranje znanosti pa se pustimo presenetiti.

AKADEMSKA SFERA NI IMUNA NA NADLEGOVANJA

Vsekakor pa so gornji in podobni primeri okrepili prepričanje, da akademska sfera ni izvzeta iz najrazličnejših nadlegovanj na delovnem mestu.

In kako je pri nas? Za znanstvene institute ne vem, Univerza v Ljubljani pa razpolaga s Pravilnikom o ukrepih za varovanje dostojanstva zaposlenih na UL in študentov UL, sicer s pripombo, da je potrebno upoštevati Zakon o delovnih razmerjih v členih, ki niso v skladu s tem Pravilnikom, pa vendar nekaj je.

Pravilnik, tako kot zakon, poleg visoko donečih etičnih in moralnih “postulatov” nalaga, da mora delodajalec obravnavati obtožbe nadlegovanja na delovnem mestu in proučiti upravičenost oz. neupravičenost obtožb ter ustrezno ukrepati. Pa se to res upošteva in izvaja? Različni primeri tega ne potrjujejo!

Na primer, dobro poznam osebo, ki se je v primeru “lahko odideš ali pač trpiš dalje”, odločila ostati, torej “za” trpinčenje. V obdobju hudega in skoraj nevzdržnega pritiska je v stiski in v skladu s Pravilnikom iskala pomoč pri predstavniku delodajalca, menda deklariranemu socialno občutljivem rektorju. Vendar odziva ni bilo: gospodje na rektoratu so, če sploh so, obravnavali takšno pisanje kot šum, kot nekaj nepotrebnega, v stilu “bomo mi že zrihtali” in “kaj pa se greste na fakulteti”?! Nobenega upoštevanja zakonodaje, kaj šele empatije do osebe v stiski! Gospodje so odločno in samozavestno sporočili, da so samo oni odločevalci in urejevalci razmer v stilu čajankarjev iz nekih drugih geografskih območij.

Verjetno je nadlegovanja kar precej v naši domači akademski sferi, tudi takšnega, ki ga ne, ali pa ga nočemo prepoznati.

Vendar o tem ne govorimo in ne razpravljamo. Je to tabu tema ali naša izjemna tolerance do takšnih nadlegovanj? Verjetno zadnje, torej izjemna tolerance do nadlegovanja na delovnem mestu, če vzamemo za primer rektorja Univerze na Primorskem, Dragana Marušiča. Gospodu je bilo namreč na sodišču dokazano(!), da je skupaj s sodelavci neenakopravno obravnaval, trpinčil in delovnem mestu spolno nadlegoval svojo nekdanjo sodelavko, za kar je Univerza na Primorskem (UP), ne on(i), odštela kar nekaj evrov odškodnine. Vendar je Dragan Marušič še vedno rektor UP (ponovno je bil izvoljen 2015), se treplja po ramenih z drugimi rektorji v Rektorski konferenci in sprejema univerzitetne smernice, vodi štiri raziskovane projekte in program, financiranih s strani nacionalne agencije za raziskovalno dejavnost, ter je predavatelj na fakulteti (UP FAMNIT ), financirani s strani Ministrstva za šolstvo, znanost in šport, če naštejem le nekaj aktivnosti.

Si lahko predstavljate, da bi zaradi dokazanega nadlegovanja na delovnem mestu naša nacionalna agencija za financiranje znanosti (ARRS) ravnala podobno kot Welcome Trust ali Leverhulme Trust in odvzela vodenje projektov in programa, Ministrstvo pa bi odtegnilo financiranje rektorske in pedagoške aktivnosti Draganu Marušiču? Verjetno si ne moremo predstavljati tega. Tudi osrednji domači časopisi niso poročali o sami sodbi – mislim, da je bila objava le v Dnevniku, sindikati vzgoje in izobraževanja so spuščali neke dimne signale o potrebnem odstopu, ministrica pa ni bila sposobna izreči kakšnega zavezujočega stavka!

Torej, ali bomo dopustili, da gre karavana dalje, ali pa bomo postali bolj pozorni do nivoja medsebojnih odnosov in bolj občutljivi v zaznavanju odklonov od sprejemljive ravni tolerance. Odprimo konstruktivno razpravo o nadlegovanju na delovnem mestu v akademski sferi, postavimo standarde sprejemljivega in zagotovimo spoštovanje dostojanstva vsakega!