Napumpani s strahom in v pričakovanju najhujšega

Marin Medak v družbi z menihom Hyocheonom (foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)

Avtor: Marin Medak, absolvent Fakultete za elektrotehniko in prvi Slovenec, ki je preveslal Atlantski ocean.

Južna Koreja mi je pri srcu in ni mi všeč, kakšno percepcijo dobivamo o njej iz medijev. Ko prebiram članke in analize »strokovnjakov« v časopisih in na spletu, se mi zdi, kot da v Seulu že kopljejo okope, postavljajo barikade in da je katastrofalna vojna le še vprašanje ur. Takšne psihoze se dobro spomnim iz leta 2010, ko sva se s Simonom pripravljala, da bova na začetku naslednjega leta preveslala južnokorejsko obalo. Ko sem pred leti po zemljevidu iskal destinacijo za mojo naslednjo kajakaško avanturo, mi je korejski polotok takoj padel v oči. O Južni Koreji nisem vedel veliko, le to, da so uradno že 60 let v vojni s severno sosedo, da je nežnejši spol prijetnega videza in da proizvajajo veliko avtomobilov.

Marin Medak v družbi z menihom Hyocheonom (foto: osebni arhiv)
Marin Medak v družbi z menihom Hyocheonom (foto: osebni arhiv)

S potovanji želim čim bolj širiti svoja obzorja in zato me ponavadi vleče v meni neznano. Zato sem sklenil, da bom preveslal nekaj več kot 1100 km južnokorejske obale. Samo nekaj dni potem, ko sem prepričal izkušenega angleškega veslača Simona Osborna, da se mi pri projektu pridruži, so se začele razmere med Korejama znova zaostrovati. Konec marca je potonila južnokorejska vojaška ladja in pri tem je življenje izgubilo 46 mornarjev. Po tej tragediji so mediji začeli pisati o skrajni napetosti in zdelo se je, da je na vidiku vojna. Konec maja istega leta je bilo objavljeno poročilo o nesreči in ugotovitev, da je bil severnokorejski torpedo najverjetnejši vzrok za potopitev ladje. Severna Koreja je poročilo zavrnila, a odnosi so se kljub temu še bolj zaostrili. Nekaj mesecev je minilo brez izgredov in s Simonom sva upala, da je najhujše mimo in je najinih skrbi konec. Nato pa je kot strela z jasnega udarila novica, da je Severna Koreja raketirala južnokorejski otok (70 km oddaljen od največjega mednarodnega letališča Incheon) in pri tem ubila dva vojaka ter dva civilista, Južna Koreja pa je odgovorila z ognjem.

V Sloveniji in na spletu smo znova lahko brali o vojnem stanju in napetosti. Tudi meni ni bilo vseeno, kaj se dogaja. Kolegi so me spraševali, če bom vseeno šel na odpravo, če ne mislim, da je prenevarno. Takrat me je pomiril južnokorejski častni konzul v Ljubljani, g. Ivan Rudolf, z besedami, da se obe strani zavedata, da si ne moreta privoščiti vojne. Res sva s Simonom veliko mirnejša prišla v Južno Korejo in na licu mesta videla, da življenje poteka v ustaljenem ritmu, brez napetosti in psihoze. Poznala se je navzočnost vojske in moč policije, a ozračje je bilo povsem mirno. Da so nama dovolili veslati, sva morala pristati na spremstvo 20 metrov dolge ladje obalne straže, ki je 21 dni, brez prestanka, plula 200-300m stran od naju.

(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)
(foto: osebni arhiv)

In tudi vsak večer, ko sva pristala, in vsako jutro, ko sva se odpravila na morje, naju je prišla pogledat policijska patrulja. Malo zaradi nadzora, malo zaradi najine varnosti (v življenju še niso videli kajakov in niso vedeli, kakšne valove lahko prenesejo). A vedno so bili prijazni, vljudni in ustrežljivi. Na policijskih postajah smo polnili računalnike in fotoaparate, skoraj vsak dan popili z njimi kavo, policisti so nama urejali spanje, eden nama je skuhal večerjo, enkrat pa so nama celo oprali oblačila! A si lahko sploh predstavljate, da ti policist opere kup smrdljivih športnih oblačil, ti pa greš medtem v terme?  Tudi vojaki so enkrat vkorakali v kamp. In to s puškami v rokah, ampak na koncu smo se smejali in se za slovo še fotografirali.

Trenutne razmere na korejskem polotoku ne gre podcenjevati, a niti niso tako kritične, kot jih doživljamo preko medijev. Še posebej mi bi se morali zavedati tega. Živo se spomnim leta 1994, ko so se naši italijanski prijatelji bali priti k nam na obisk (v Piran!), ker je bila Hrvaška v vojni. Ko sem se pogovarjal z Južnokorejci, so bili vsi do zadnjega prepričani, da se bosta Koreji prej ali slej združili. Severne sosede razumejo kot svoj narod in k navdušenosti glede združitve vsekakor pripomore tudi ocenjena vrednost šest bilijonov dolarjev (six trilion $, kar je 697.000 krat več kot znaša letni proračun Republike Slovenije) zalog elementov redkih zemelj (lantanij, cerij, prazeodimij, neodimij, prometij, samarij, evropij…), ki so nujno potrebni za vso visoko tehnologijo, od satelitov do pametnih telefonov, in velike zaloge zlata, cinka in drugih mineralov.

Tudi danes imamo veliko psihoze v medijih, v resnici pa v Južni Koreji življenje teče v normalnem ritmu. Včeraj sem govoril s prijateljem, atašejem na ambasadi ene izmed naših sosednjih držav v Seulu, ki mi je rekel, da je situacija enaka tisti iz leta 2010. Oni v Seulu so mirni, mi, tisoče kilometrov stran od dogajanja, pa napumpani s strahom in v pričakovanju najhujšega.

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork. 

 

Značke
Več od Marin Medak

Dela je veliko, a smo enkratna ekipa

Odkar sem spregledal, da nisem večen, imam potrebo po tem, da si...
Beri dalje

1 komentar

  • Hvala za tale zapis, poleti se tudi sam odpravljam v Korejo. Imam pa podobne izkušnje kot ti z Japonsko pred dvema letoma, ko so me s strahom napumpani ljudje z vseh strani prepričevali, da tam ljudje kot nekakšni nabrekli razpadajoči gomolji množično umirajo zaradi radiacije. Osebno sem se seveda prepričal v povsem nasprotno (nalašč sem šel tudi v Fukušimo, ki je sicer sploh nisem planiral obiskati), to je bilo moje najboljše potovanje v življenju. 🙂

Komentiranje je zaprto.