VSE SE JE ZAČELO Z JANE GOODALL
Dan žena 2018 je National Geographic Channel praznoval s premiero dokumentarnega filma o primatologinji Jane Goodall. Slovenska slavnostna premiera filma je bila v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Ob tej priložnosti so me prosili za nekaj besed o delu znanstvenice, ki je v nekoliko netipični karieri naredila ključne korake proti razumevanju vedenja šimpanzov. V govoru sem poudarila predvsem realnost neenakosti spolov, diskriminacijo pri obravnavi žensk v znanstveno-raziskovalnem svetu, pri njihovih napredovanjih in nominacijah za nagrade.
Tematiko sem si izbrala predvsem zato, ker Jane Goodall s svojim življenjem in delom vse to pooseblja. Film o njej za National Geographic Channel ni bil naključje, saj je Jane Goodall z revijo National Geographic povezana že od leta 1965, ko se je s »svojimi« šimpanzi pojavila na naslovnici. Pet let kasneje so za naslovnico izbrali Dian Fossey z gorilami. Ta je v istem času naredila abortus, ki ga je kasneje pospremila s komentarjem, da ne moreš biti dekle z naslovnice in biti hkrati noseča – ja, tak je bil takrat pogled na to. In čez naslednjih pet let na naslovnici revije National Geographic najdemo Birutè Galdikas, ki v naročju pestuje mladiča orangutana.
Vse tri raziskovalke primatov so postale znane kot »trimatinje«, kar odraža njihovo delo s primati. A njihovo drugo poimenovanje »Leakyjevi angelčki«, čeprav zveni ljubko, kaže na to, kako jih vidi moški svet – kot okrasek velikega paleontologa Louisa Leakeya, ki jih je uvedel v svet primatov. Kot sem na prireditvi poudarila, je vsaka od trimatinj posebna, s svojo lastno zgodbo. A prav nič ni čudno, da so vse ženske.
Le ženska s svojo empatijo in intuicijo se je lahko približala tem našim veličastnim sorodnikom in seveda kasneje moške kolege naučila, kako se to dela.
Kljub temu, da so jim moški znanstveniki priznali pomen njihovega dela na terenu, so vedno poudarjali tudi njihovo žensko stran. Večkrat so bile tarče posmeha. Jane Goodall se je znašla celo v stripu Garya Larsona, kjer šimpanz, ki drugemu čisti kožuh, reče: »Poglej, poglej, še en blond las … A spet »raziskuješ« s tisto cipico Jane Goodall?«
Na letošnjem potepanju po jugu Afrike sem se seznanila z zgodbami še nekaj raziskovalk, ki lepo dopolnjujejo opisano sliko, a so verjetno njihova imena nepoznana tudi znanstvenikom s področij, na katerih te izjemne ženske delujejo.
NOBELOVA NAGRADA ZA MIR – TUDI IZGOVOR ZA KAKO REČI BOBU BOB
Medtem ko sta Goodall in Fossey zbirali podatke za svoje raziskave v gozdovih narodnih parkov Gombe in Virunga, je Kenijka Wangari Maathai začela s študiji v ZDA in Nemčiji, se vrnila v Kenijo ter tam doktorirala iz veterinarske anatomije na univerzi v Nairobiju. Leta 1977 je bila začetnica Gibanja zelenega pasu. Z zavedanjem težav, povezanih z izgubljanjem gozdov zaradi sečnje, je začela spodbujati ženske v Keniji, da začno sejati semena dreves. Za vsako kalico drevesa je bila ženski, ki jo je vzgojila, podeljena štipendija za šolanje. Leta 2004, ko je Wangari Maathai prejela Nobelovo nagrado za mir, je zraslo že 30 milijonov dreves in podeljenih je bilo 900.000 štipendij. Hvalevredno, a tudi zelo pomenljivo.
Prav zanimivo je, kako se pretežno moške komisije za podeljevanje Nobelovih nagrad odločajo. Med več kot 900 Nobelovimi nagrajenci je le 52 žensk, pa še to le 2 % med znanstvenicami.
In res je ta odpor za nagrajevanje žensk velikanski. Npr. Lise Meitner je bila od leta 1939, ko je pojasnila fizijo jeder, nominirana za Nobelovo nagrado kar 29-krat – in ni je dobila! Pri tem je bila dodatno za svoja znanstvena odkritja od leta 1924 do 1939 za Nobelovo nagrado nominirana še 8-krat – seveda neuspešno!
Večina Nobelovih nagrad ženskam je bila podeljena za mir. Kot da bi bile Nobelove nagrade moška različica tekmovanj za Miss sveta, kjer se praviloma vsa dekleta zavzemajo za svetovni mir. Zdi se, da gre podeljevanje te nagrade komisijam lažje od rok, ne glede na področje, na katerem nagrajenka deluje v resničnem svetu.
ŠEPETALKA NOSOROGOM
Naslednja ženska, ki bi jo omenila, je Cathy Dreyer, znana kot »šepetalka nosorogom«. Je članica skupine, ki je po Afriki uspela na novo vzpostaviti 15 populacij črnega nosoroga. V Cape Townu v Južnoafriški republiki rojena raziskovalka, pravi, če želiš pridobiti nosorogovo zaupanje, moraš biti potrpežljiv kot mati.
Zaupanje med temi neverjetnimi in zelo ogroženimi živalmi si gradi tako, da z njimi spi, da se navadijo na njen vonj in jim bere, da se navadijo na njen glas.
Cathy Dreyer je praktična oseba in je prepričana, da več naredi za ohranitev nosorogov, če je z njimi na terenu, kot da bi vstopila v izjemno tekmovalno politično sobo polno egov, od katerih vsak pričakuje zasluge za več in bolje opravljeno delo pri ohranjanju teh živali. Leta 2016 je Dreyerjeva prejela z rok Sir Davida Attenborougha Tuskovo nagrado za ohranjanje Afrike. Bila je prva ženska, ki je to nagrado prejela in to po 20 letih trdega dela za ohranitev afriške narave.
V SLOGI JE MOČ
Amy Dickman je prepričana, da je preživet kliše naravovarstvenika, ki živi samotarsko življenje v divjini. Leta 2009 je začela s projektom mesojedov v narodnem parku Ruaha v Tanzaniji, kjer živi desetina vseh levov na planetu. Pred projektom so leve v parku lovili predvsem predstavniki plemena Barabaig in z lovom zdesetkali njihovo populacijo. Barabaigi so bili tudi izjemno sovražni do tujcev in še posebej do naravovarstvenikov. Amy Dickman je želela Barabaige s svojim projektom prepričati o smiselnosti sobivanja ljudi in velikih plenilcev, smiselnosti ograd za živino in uvedbe programa pastirskih psov.
Da bi pridobila zaupanje domačinov, je s svojo skupino zgradila kliniko, priskrbela knjige, začela s programom šolnin in zagotovila veterinarsko pomoč za živino.
Kljub vsemu se je krivolov nadaljeval in pokradli so veliko kamer za video nadzor živali. Amy Dickman se ja zavedala, da divje živali lahko zaščitimo le, če pri tem sodeluje celotna lokalna skupnost. In res jo je sčasoma prepričala, da je postala varuhinja kamer.
Za vsako žival, ki jo je kamera zaznala, so si člani lokalne skupnosti prislužili »točke«, s katerimi so lahko »kupili« dobrobiti za skupnost. Po treh letih projekta so bile ženske iz plemena Barabaig tiste, ki so možem prepovedale lov na leve. Dickamnova je nato bojevnikom plačevala za živino, ki so jo pobili levi, hkrati pa jih je učila pisati in računati.
Kar nekaj mladih, ki so se vključili v projekt, je že odšlo na študij na univerzo v Oxfordu v Veliko Britanijo. In rezultat za živali: 60 % manj izgubljene živine in 80 % manj ubitih levov.
Leta 2015 je Dickmanova naredila še korak dalje. S še petimi ženskami je začela s povsem novim načinom financiranja projekta. Spoznala je, da so povsem preživeti stari modeli, v katerih vsi tekmujejo za ista majhna donatorska sredstva in zato skrivajo pred konkurenco ideje ter informacije. Na tak način ni pravih zmagovalcev. V skupini žensk, ki so vse strmele k istemu cilju, je bilo takoj lažje in financerjem je bil model všeč. Model je odprl nove možnosti za pridobivanje denarja in zgradili so močno mrežo zaupanja. Čeprav ne želi posploševati, je Dickmanova prepričana, da je kooperativni model pisan na kožo ženskam, da ženske lažje prosijo za pomoč in jo tudi sprejmejo.
OHRANJANJE NARAVE JE URAVNOTEŽENJE POTREB IN USTVARJANJE KOMPROMISOV
Kerry Sink je morska biologinja z Durbana v Južnoafriški republiki. Prepričana je, da se moramo vsaj strinjati, kaj želimo zaščititi še preden bo izjemna biološka raznovrstnost južnoafriške obale izginila z obličja planeta. V zadnjih 13 letih je ustvarila nacionalni zemljevid še bolj ali manj neznanih ekosistemov južnoafriške obale. Za svoje delo je prejela štipendijo Pew Marine Fellowship in leta 2017 nagrado »Živi planet«, ki je podeljuje World Wildlife Fund.
Navdušena je nad globokimi kanjoni in podvodnimi gorami, potopljenimi okamnelimi gozdovi in vrtovi rdečih alg. Ustvarila je spletno stran, ki laikom omogoča vpogled v ta skriti svet. Stran je že dosegla svoj namen, saj je bilo vseh 20 območij, ki jih je Sinkova predlagala za zaščito, letos tudi zaščitenih. S tem se je odstotek zaščitenih območij južnoafriških oceanov dvignil z 0,43 na 5.
Kljub neverjetnemu dosežku Sinkova ni bila deležna posebnih zahval in tudi njena vloga pri tem ni bila omenjena. A Sinkova le skomigne z rameni, češ, važno, da je narejeno. Več narediš, če drugim prepuščaš slavo. Pravi, da to ženske delamo že stoletja.
AGRARNI LOBIJI UNIČUJEJO LOKALNE SKUPNOSTI
Zadnja z mojega seznama je Serah Munguti. Že več kot desetletje je vključena v ohranjanje biološke raznovrstnosti na 130.000 hektarjev velikem močvirnem območju delte reke Tana. Območje ima veliko naravnih virov, vendar pa je tudi dom najrevnejših pastirskih, kmečkih in ribiških skupnosti v Keniji. V zadnjem času tradicionalnemu življenju v delti grozijo veliki agrarni projekti.
V boju z agrarnimi lobiji se je Mungutijeva znašla skupaj s političnimi odločevalci, med katerimi je bila edina ženska. Nekateri med njimi so bili prepričani, da nima kaj povedati, drugi pa so bili le jezni, ker jim je povzročala zamude pri izpeljavi projektov. A se ni vdala. Rezultat pazljivega poslušanja in pametnega pogajanja je bil Načrt za uporabo zemljišč in strateška okoljska ocena za delto.
Načrt je bil tako dober, da je Mungutijeva zanj leta 2016 prejela Mednarodno nagrado za odličnost v planiranju, ki jo podeljuje Britanski kraljevi inštitut za mestno planiranje. Poleg zaščite biološke raznovrstnosti v delti reke Tana, je Mugutijeva pomagala razvijati tudi projekte lokalnih skupnosti, kot so vzdržna proizvodnja poljščin, medu in mleka ter vzdržno ribogojstvo. S temi projekti so lokalni prebivalci v dveh letih zaslužili več kot 100.000 evrov. Mungutijeva meni, da proces ni bil lahek in da uspeh niti slučajno ni primerljiv z vloženim delom, vendar doda povsem po žensko – potrpežljivost je tisto, kar zmaga.
Opisane zgodbe kažejo na dejstvo, da je vse to realnost žensk v znanosti in širše, ki pa jo lahko spreminjamo le skupaj. Naj zaključim z mislimi na tiste ženske, ki želijo imeti svojo znanstveno kariero ob normalnem družinskem življenju.
Pravijo, da za vsakim uspešnim moškim stoji ženska. Resnica je, da velja tudi obratno.
In le v primeru, ko za uspešno žensko stoji moški, ki je sestopil iz svojega piedestala in ji priznava le tisto, kar je v obratni smeri samoumevno, je takšna ženska uspešna kot znanstvenica in kot žena in kot mati. In ne nepomembno, v takih primerih naenkrat, tudi v očeh drugih žensk, ni tista, ki si prisvaja moški kos pogače.