8. marec je pomemben opomnik, da zgodovina ženskam ni bila preveč naklonjena. Je opomnik, da so se morale naše prednice izpostaviti ter se odločno zoperstaviti veljavnim družbenim normam in nam priboriti pravico do izobraževanja, dela, odločanja o svojem telesu, volilno pravico … Mnogokrat so za to plačale visoko ceno, nemalokrat tudi z življenjem.
Če so bili npr. srednjeveški časi v znamenju sežiganja čarovnic – žensk, ki so odstopale od takratnih družbenih norm, ki so pogosto imele znanja iz zdravilstva ter iz načrtovanja družine – se v slovenski družbi 21. stoletja ponovno soočamo z napadi na ženske, ki s(m)o svoje poklicne kariere posvetile prizadevanju za izboljšanje položaja žensk.
Kvazinovičarski spletni portali se ustrahovanja tistih, ki delajo na področju človekovih pravic žensk, lotevajo s prefinjenimi metodami osebnega diskreditiranja.
Gre za metodo ustrahovanja ‘boš že videla, kje ti je mesto’. Gre za poskuse izriniti iz javnega prostora in družbenega diskurza vse teme, ki pomenijo odmik od tradicionalnega pojmovanja vloge žensk in moških. Gre za poskuse vračanja v čase, ko je bil ženski prostor omejen na 3K (Kinder, Küche, Kirche): otroke, kuhinjo in cerkev. In – nenazadnje – gre za omalovaževanje feminizma kot družbenega gibanja, ki je pripomoglo k izboljšanju položaja žensk (in otrok) ter posledično vse družbe.
Avstralska akademičarka Dale Spender odlično zajame njegovo bistvo: »Feminizem ni bojeval nobene vojne, ni pobijal nasprotnikov. Ni postavljal koncentracijskih taborišč, ni stradal sovražnika, ni izvajal krutosti. Njegove bitke so bile bitke za izobraževanje, za volilno pravico, za boljše delovne pogoje, za varnost na ulicah, za otroško varstvo, za socialno blaginjo, za krizne centre za žrtve posilstev, zatočišča za ženske, za zakonodajne reforme. Če nekdo reče: ʺOh, jaz pa nisem feminist/-ka, ʺ vprašam: ʺZakaj, v čem je tvoj problem? ʺ«
In natančno to zanima tudi nas: v čem je dejanski problem tistih, ki z nizanjem laži ali polresnic, napadajo vse, ki si upajo javno spregovoriti in se zavzemati za enake pravice žensk in moških?
Imajo morda težavo s tem, da bi bile ženske za svoje delo enako plačane kakor moški? Se jim zdijo morda ženske manj sposobne? Imajo težavo s tem, da bi bili moški enako dejavni v družinskem življenju? Se jim zdijo morda moški nekompetentni in nesposobni skrbeti za svoje otroke? Imajo težavo s tem, da bi si mladi študijske smeri in poklice izbirali glede na svoje želje in ne glede na družbena pričakovanja? Se jim morda zdi, da so ženskam gospodinjske spretnosti položene v zibelko? Se jim morda zdi, da je za moškega podcenjujoče, če pomiva posodo in briše prah, medtem ko ni nič narobe, če to počne ženska? Imajo morda težavo s tem, da imajo tudi ženske pravico do življenja brez nasilja? Ali morda upravičujejo, da je žensko potrebno z batino ‘postaviti na njeno mesto’ v družini (in družbi)? Imajo morda težavo s tem, da imajo ženske pravico voliti in kandidirati za mesta političnega odločanja? Se jim morda zdi prav, da bi o pravicah in življenju vseh nas odločali samo moški? Bi morda želeli ženske zreducirati na molčeče izložbene lutke, robotoizirane brezmožganske stvore, ki zadovoljujejo družbene potrebe po reprodukciji ter spotoma še počistijo stanovanje in skuhajo kosilo? Ali se jim morda ne zdi, da je takšno razmišljanje podcenjujoče ne le do žensk, ampak tudi do moških? Si mar res želimo živeti v takšni družbi?
Koga v resnici sovražijo nepodpisani spletni komentatorji in komentatorke, ki pljuvajo po vsem in vsakomur, ki si v 21. stoletju drzne zahtevati enake možnosti za ženske in moške?
Koga in kakšne ideologije v resnici podpirajo kvazinovičarski portali, ki na križ z imeni in priimki ter njihovimi fotografijami pribijajo vse, ki jim je mar za človekove pravice? Si za svoje hčerke res želijo, da bi živele v svetu, kjer jim ne bo dovoljeno misliti z lastno glavo? Si za svoje sinove res želijo, da jim je odvzeta pravica do čustvovanja, do enakovredne vključenosti v nego in vzgojo njihovih otrok? Se res napajajo iz tega, da izražajo odkrito sovražnost do vseh, ki želijo boljšo družbo: družbo, v kateri bomo ženske in moški enako prepoznavni, bomo imeli enako družbeno moč in bomo enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja in imeli od družbenega razvoja enake koristi?
Za tiste, ki si želijo časov, ko ženskam ni bilo dovoljeno izraziti svojega mnenja, imamo slabo novico: naše delo ne bo končano, dokler ženske in moški ne bomo dosegli dejanske enakosti. Dokler naše hčerke in vnukinje ne bodo imele enakih možnosti, kakor naši sinovi in vnuki, da udejanjijo vse svoje potenciale.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na Facebook strani Enakost spolov.