Nateg, imenovan javno

Avtor: Jure Brankovič, novinar oddaje 24ur. Prodoren opazovalec družbenega dogajanja, ki z natančno analizo dogodkov, zgodovinskim kontekstom in temeljitim preučevanjem dokumentov na videz preproste poteze akterjev oriše v širši luči. Na Twitterju ga najdete pod @Jure24ur.

“Veste, pri njih so vsi dokumenti o delovanju države javni že 200 let”, mi je kot eno od ključnih zadev za uspešnost švedske birokracije jeseni pojasnjeval častni konzul Švedske Slobodan Sibinčič. Švedi so sistem javnosti začeli graditi 1766 (letnica ni zatipkana, op. a.) in velja za prvo moderno obliko dostopnosti podatkov. Švedska vlada se hvali, da lahko vsakdo ne samo dostopa do dokumentov, temveč da imajo uradniki pravico in svobodo komunicirati z javnostjo in mediji. Novinarska praksa zadnjih let je pokazala, da podobno velja denimo na Finskem. “Vas zanima, kako daleč je sodni postopek? Pokličite na mobilni telefon tožilca, vodjo policijske preiskave ali sodnika.” Za trenutek se je z ušesi slovenske resničnosti vajenega novinarja slišalo kot napaka v prevodu. Zdi se, da javnost na severu celo varuje uradnike pred zunanjimi pritiski. In pri nas?

Podobno kot vse ostalo smo v Sloveniji dostop do informacij podrobno zakonsko uredili. In v tem podrobnem urejanju zagrešili vrsto napak. Recimo vprašanje, za koga v resnici zakon velja. Želite izvedeti, kje so go lomili revizorji, ki so nosilci neke vrste javnih pooblastil? Ne bo šlo, Agencija za javni nadzor teh podatkov ne objavlja. Želite vedeti, kje ga lomijo sodniki? Ne bo šlo, ocene njihovega dela in nadzorov so večinoma zaupne. Želite končno izvedeti, kdo je ubil miličnika med vojno leta 1991 in zakaj nam osamosvojitelji to skrivajo že 22 let? Tudi tu se zatakne. Informacij pač ne boste dobili. To lahko imenujete osebni podatki, vojaška skrivnost ali informacije, ki bi ogrozile delo organov. Do podatkov ne boste prišli.

Staro pravilo pravi, da se ne gre kregati s kretenom, saj te bo ta vedno zvlekel na svoj nivo, na katerem te bo uspešno premagal. Mi smo dostop do informacij in dokumentov javnega značaja, ki ga želimo od uradnikov, spravili na uradniški nivo. Za dostop do informacij so predpisani postopki, ki jih večina državljanov ne pozna in ne razume. Zapleteni in birokratsko zategli so celo za tiste, ki se jih lotevajo dnevno in imajo kot taki veliko odvrnilno funkcijo. In med vrsticami govorijo »Ne loti se me.«

Na drugi strani je država, ki je želela postopke »poenostaviti in urediti«, naredila obsežen sistem. Neskončno organov je dobilo osebe, pristojne za iskanje informacij po ZDIJZ. Vse te osebe je bilo treba izobraziti za novo funkcijo. Del so jih zaposlili na novo in del jih prišel iz drugih nalog, kjer so morali namesto njih menda zaposliti druge. Nad vsem skupaj bdi še Urad informacijskega pooblaščenca z 31-imi zaposlenimi in 1,3 milijona evrov letnega proračuna (podatek za l. 2013). (vir)

Ključna težava je, da sistem ne bo deloval tako dolgo, dokler uradniki ne bodo razumeli, zakaj je sistem ZDIJZ postavljen. Ne zato, da serijsko zavračajo vse zahteve le zato, ker jih je strah ali sram izdati dokumente ali povedati, kaj v službi počno. In ne zato, da se namesto s svojim delom ukvarjajo le z ljubiteljskimi ali poklicnimi vohljači. In tudi ne zato, ker je cel svet proti njim in želi ugotoviti, kaj vse so naredili narobe, da bi jih spravili ob zaposlitev. Paranoje uradnikov pred javnostjo ne more pogasiti peščica nadzornikov informacijskih pooblaščencev (z namestniki približno 15 oseb), ki jim je ta naloga zaupana. Predvsem zato, ker ne storijo ničesar drugega, kot da ponovno odločijo namesto njih. Uradnik, ki je zaradi strahu ali sramu neupravičeno in tako nezaknito zavrnil vpogled, za to ne odgovarja. Čeprav je usposobljen in plačan za pravilno odločanje. In čeprav večkrat ponavlja napake, ki s tem niso več napake, temveč postanejo vzorec. Predvsem pa z redkimi izjemami, kjer po mojih izkušnjah prednjači nekoč pregovorno skrivnostno obrambno ministrstvo in Slovenska vojska, ne razumejo, da jim javnost dela prej koristi kot škoduje. In da smo jim vohljači po uradnih dokumentih prej v pomoč kot škodo, dasiravno jim povzročimo tudi kakšno delo, ki ga sicer ne bi imeli.

KONKRETNI PRIMERI

PRIMER 1

ZAVOD RS ZA ZAPOSLOVANJE – SUM TRGOVINE Z LJUDMI

Zavod RS za zaposlovanje je več let izdajal dovoljenja za delo državljankam Dominkanske republike in sicer pri delodajalcih, ki so bili v kazenskih in sodnih postopkih zaradi prostitucije in trgovine z ljudmi. Ko smo Zavod za zaposlovanje vprašali, katerim delodajalcem so izdali dovoljenja za delo državljank Dominkanske republike, smo dobili naslednje pojasnilo:

»Podatka o delodajalcu ter izdanih delovnih dovoljenjih pri tem delodajalcu glede na vrsto dela in spol vam ne moremo posredovati, ker bi s posredovanjem teh podatkov lahko prišlo do razkritja osebnih podatkov – o tem smo se posvetovali z uradom informacijske pooblaščenke. Če želite v zvezi s tem dodatna pojasnila, predlagamo, da se obrnete neposredno na njih.«

Šlo je za očitno laž, saj zakonodaja jasno določa, da imena pravnih oseb niso osebni podatek in da takšni podatki ne bi razkrili deklet, ki pogosto postanejo žrtve trgovine z ljudmi. To je nazadnje potrdila tudi odločba informacijske pooblaščenke. A je vendarle trajalo dobra dva meseca, da smo dobili osnovne podatke. Od odgovornih ZRSZ za tako očitno namerno zavajanje ni odgovorjal nihče.

ZAVOD RS ZA ZAPOSLOVANJE: 2 meseca, 19 dni

1. NOVINARSKO VPRAŠANJE: 20. februar 2012

2. NEPOPOLN ODGOVOR: 28. februar 2012

3. PONOVNO VPRAŠANJE: 29. februar 2012

4. ZAVRNITEV: 29. februar 2012

5. PRITOŽBA: 29. februar 2012

6. ODSTOP PRITOŽBE: 12. marec 2012

7. ODLOČBA: 7. maj 2012

8. POSREDOVANO: 9. maj 2012

PRIMER 2

MINISTRSTVO ZA NOTRANJE ZADEVE – UMOR POLICISTA MED VOJNO 1991

Ministrstvo za notranje zadeve (nadalje MNZ) smo prosili za vpogled v policijski arhiv v letu 1991, s katerim bi preverili informacije, da je bil eden od policistov, oziroma tedaj miličnikov, ubit v osamosvojitveni vojni, v resnici usmrčen s strani prirpadnika Teritorialne obrambe in da se resnica že dobrih dvajset let skriva pred javnostjo. MNZ nam je odobril delen vpogled v podatke, ki je v osnovi potrdil te navedbe, a je zakril vse podatke, ki nam bi lahko povedali več o morilcu, takrat tudi pripadniku TO. Ker je bilo zakrito tudi njegovo ime in formacija, ni bilo mogoče preveriti, v kateri enoti je bil in kdo je bil njegov nadrejeni. Prav tako so prikrili podatke o drugih miličnikih, takrat sodelujočih v dogodku in preiskavi. Po pritožbi je informacijska pooblaščenka odločila, da se del podatkov o policistih odkrije. Medtem ko je policija zavrnila dostop do podatkov o morilcu – pripadniku TO, je Ministrstvo za obrambo primerljive podatke posredovalo. Ob tem je raziskovanje pokazalo, da so pravi vsi izvorni dokumenti v celoti dostopni v enem od slovenskih arhivov kot del sodne zbirke, kjer si jih je mogoče brez težav ogledati in kopirati.

MNZ POLICIJA: (5 mesecev, 2 dneva)

1. VLOGA: 13. junij 2013

2. DELNI VPOGLED: 5. julij 2013

3. DELNO ZAVRNILNA ODLOČBA: 11. julij 2013

4. PRITOŽBA: 13. avgust 2013

5. ODSTOP PRITOŽBE: 23. avgust 2013

6. ODLOČITEV POOBLAŠČENCA: 8. november 2013

7. NOVA ODLOČBA: 15. november 2013

PRIMER 3

SODIŠČE KRANJ – VPOGLED SLUŽBENA OCENA SODNICE

Ruski državljan Sergej Batuhtin je 1. marca 2013 priletel na dopust v Slovenijo, ko mu je bila na letališču na podlagi evropskega pripornega naloga odvzeta prostost in mu je bilo odrejeno sodno pridržanje. Iskalo ga je namreč tožilstvo v Augsburgu zaradi suma težke goljufije. Slovensko pravosodje Batuhtina ni uspelo procesirati tako daleč, da bi ga predali nemškim organom. Po številnih vprašljivih postopkih mu je bil pripor 3. junija odpravljen in je brez težav zapustil Slovenijo. Sodišče smo prosili za podatek, kakšni so bili postopki in kako bo ukrepalo zoper sodnico Nevenko Hafner, ki omenjene osebe ni uspela predati nemškim policistom, ki so že bili v Sloveniji. Ker je bil opravljan nadzor njenega dela, smo prosili za poročilo o pregledu poslovanja Višjega sodišča v tej kazenski zadevi. Prejeli smo ga s prekritimi ključnimi ugotovitvami, s pojasnilom: »Po oceni organa je na tej podlagi torej jasno razviden namen zakonodajalca, ki je dal varovanju poročila o pregledu poslovanja posebno težo.« Organ meni, da je poročilo varovani osebni podatek, izjema po 3. točki 6. člena ZDIJZ. Po pregledu pravne praske se je pokazalo, da nadaljnje iskanje dokumenta ni smiselno. Tako v resnici javnost nima vpogleda v delo sodnikov, sodišč in njihovo ocenjevanje.

SODIŠČE KRANJ:

1. VLOGA: 18. september 2013

2. ODLOČBA VIŠJEGA SODIŠČA: 30. september 2013

PRIMER 4

BANKA SLOVENIJE – POGODBA STRESNI TESTI

Banko Slovenijo smo v času izvajanja stresnih testov prosili za vpogled in morebitno kopiranje vseh pogodb, ki jih je Banka Slovenije sklenila za stresne teste in AQR s podjetji Ernst & Young, Deloitte, Oliver Wyman in Roland Berger. Čeprav je bil postopek izpeljan kot javno naročilo, so nam pojasili, da pogodb ne moremo videti. »Ne glede na to, ali gre za postopek po ZNJ ali po tem zakonu se mora za razkrivanje določenih podatkov upoštevati tudi možnost nerazkrivanja podatkov, ki pomenijo poslovno skrivnost. To kot izjemo uporablja tudi ZDIJZ, na podlagi katerega ste zahtevali pridobitev podatkov«, so pisali iz Banke Slovenije na novinarsko vprašnje 7. oktobra 2013. Uradno so zavrnili tudi zahtevo za dostop do podatkov in sicer 16. oktobra 2013. Na zadevo smo se pritožili, a odgovora Informacijske pooblaščenke še nismo prejeli.

BANKA SLOVENIJE:

1. NOVINARSKO VPRAŠANJE: 4. oktober 2013

2. NEPOPOLN ODGOVOR: 7. oktober 2013

3. VLOGA ZDIJZ: 4. oktober 2013

4. ZAVRNITEV: 16. oktober 2013

5. PRITOŽBA: 18. oktober 2013

6. ODLOČBA: ?

* DODATNO:

AGENCIJA ZA JAVNI NADZOR: Ukrepi zoper revizorje niso javni

URAD PREDSEDNIKA: Iskanje arhivskega dokumenta, ki ga pač slučajno ne odkrijejo, in potem ne moreš nič.