Nedružina smo!

Prvič po štirih letih sem se zavedel, da smo pravzaprav ne-družina. Čeprav smo štirje, poleg žene še dva mladiča, 10-letni razbojnik in dobro leto stara raziskovalka, nismo družina. Otroka sta namreč rejenca, lastnih nimava. Oba sva v to globoko zabredla, drugače pač ne gre. Ni teorije, da bi partner gledal stran, medtem ko se ukvarjaš z otrokom, čeprav zakon nalaga vse delo le enemu, tistemu, ki je podpisal rejniško pogodbo. Ampak to je zgodba zase. Ali pa ne.

Rejništvo je bilo svoje čase v Sloveniji predvsem domena kmečkih žensk, ki so bile doma in niso imele redne službe. To jim je omogočalo socialno varnost, pokojnino in seveda nekaj zaslužka. Od takrat pa do danes se je marsikaj spremenilo, z rejništvom se ukvarjamo tudi mestne srajce,  ki redno delamo v svojih službah, skratka tako, kot večina staršev. Z eno bistveno razliko, ki je niti nov Zakonik ne spreminja, niti Zakon o rejništvu, nosilec dejavnosti je še vedno le ena oseba v družini. To pomeni, da lahko le tisti, ki ima podpisano rejniško pogodbo dobi bolniško za otroka, ko je ta bolan, in to je pravzaprav edina ugodnost, če temu lahko tako rečeš. Ostalih pravic, ki jih imajo starši, recimo dodatnega dopusta ni. Rejništvo bi moralo biti vezano na celo družino, ne na posameznika. Verjamem, da se bo tudi to spremenilo, a bo potreben čas. Drugo, kar je bolj pomembno, je sam namen rejništva. To je namreč začasen ukrep, ki naj bi na eni strani pomagal otroku, da mirno odrašča, po drugi strani pa dal njegovim staršem čas, da si zopet uredijo življenje. Pri nas pa se velikokrat zgodi, da to postane stalen ukrep do otrokove polnoletnosti. Namreč nikjer ni mehanizma, ki bi prisilil starše otroka v rejništvu, da bi si uredili svoje življenje in zopet dobili otroka nazaj. Kar je slabo tako za otroka kot za starše.

Enkrat sem slišal razlago, da so rejniški otroci kot cvetice, ki jih iztrgajo iz njihove rodne grude in posadijo v novo. Večkrat ko jih presajaš, slabše je. Res je. Za otroke je to seveda velik šok, kar naenkrat so v novem okolju, obdani z novimi ljudmi. Otroci so na srečo zelo prilagodljivi, predvsem pa jih zanima, kdaj se bodo vrnili nazaj k svojim staršem oziroma kako se bo zgodba za njih razpletla. Nov zakon namreč predvideva, da naj bi se po treh letih sodišče odločilo, kaj naprej z otrokom. Naj še ostane v rejništvu, se vrne k staršem ali gre v posvojitev. Predvsem ta tretja možnost je bila med rejnicami trn v peti, a po drugi strani rešuje otrokovo težavo na dolgi rok. Če se ne more vrniti v lastno družino, je prav, da se zanj najde novo okolje. Sliši se grozno in brezosebno, ampak otrok mora vedeti, kam in komu pripada. Poleg tega s tem dobi vsaj delno zagotovilo, da ga ne bo kdo jutri prijel za roko in odpeljal kam drugam. Ti otroci namreč to izkušnjo že imajo in zagotovo ni prijetna. Če pade družinski zakonik, bodo torej spet na starem.

Družinski zakonik še zdaleč ni najboljši, ostal je na pol poti političnih kompromisov, ljudi, ki ne mislijo s svojo glavo, ampak bogsigavedi s čim. Obesili so se na dva nesrečna člena, ki rešujeta problem otroka in zaradi tega bodo uspešno zablokirali tudi druge, kolikor toliko dobre stvari iz Zakonika. Ga bo treba spreminjati in popravljati? Na srečo je zakon je živa stvar. Le pustite ga na miru, da bo začel svoje življenje.

Alan Orlič

 

 

Več od Nataša Briški

Metinih Top5 podcastov

Nataša Briški, Boštjan Jerko, Matej Praprotnik, Nina Kožar, Miriam Možgan, Milica Antić...
Beri dalje