Avtorica: Miriam T. Možgan, vedno je imela dolg jezik, ki ga mora v diplomaciji, kjer dela, pogosto držati za zobmi. Kariero je začela kot jezikava novinarka na Valu 202, kje je skupaj z Markom Zorkom in Markom Radmilovičem soustvarjala satirično oddajo Stergo ergo. Nato je zašla v državno upravo, kjer je svetovala obrambnim in zunanjim ministrom ter predsedniku, kako sobivati z mediji, da odnos z njimi ne bo kot zavožen zakon. V zadnjem času pomaga postavljati temelje digitalni diplomaciji in se trudi spodbujati prijateljstvo med narodi, predvsem med Slovenijo in Francijo, kjer trenutno biva. Na Twitterju jo najdete pod @MtM68.
Ko sem bila otrok, sem želela postati Ingemar Stenmark, kot najstnica Svetlana Kitić, kot mlada novinarka Marko Zorko, kot velika državna uradnica pa ustvarjalni dobri človek.
Kot mula sem smučarijo trenirala v vaškem klubu in nikoli doživela kakšnih vidnejših uspehov. Nekajkrat sem sicer premagala Natašo Bokal, ki je prihajala iz mogočnega Alpetoura, to je bilo pa tudi vse. Smučali smo v štrikanih puloverjih in prepišnih bundicah, v katerih nas je ves čas zeblo. Ob vikendih sem vstajala ob 6h zjutraj in sobotne večere preživljala pred kletjo s starim likalnikom v roki, kjer sem na smuči nanašala vosek. Morda zaradi vsega tega likanja danes tako sovražim pravo likanje. Od vsega mraza, odstopov, medalj in padcev, pa se spomnim samo dogodka, ko sem na Soriški planini zagledala boga. Mimo mene je prismučal … Ingemar Stenmark.
Peljal se je mimo, malo potreniral in nam mulcem se je zmešalo. Vozili smo za njim in srce je tako močno bilo, da nas je sam tempo srca pognal spet nazaj v strmino. Mislila sem, da se mi je sanjalo, a so potem na radiu rekli, da je bil res tam, ker se je ustavil na poti v Kranjsko Goro. V sreči, ko sem videla svojega idola smučati v živo, sem potem dobro smučala vso sezono.
Ker sem potem zrasla v sloko gospodično, ki je bila zaradi dolgih nog preokorna za kole, sem v najstniških letih presedlala na rokomet. Bila sem še kar dobra, ker sem bila za glavo višja od nasprotnic in sem gladko zabijala gole. In tudi tu, v tem športu, sem doživela srečanje z božanstvom. Od vseh golov, vseh tekem, poškodb in zmag, se od vsega spomnim samo gola proti Olimpiji. Bilo je že konec tekme in sledil je le še prosti strel. In pofučkasto pograbim žogo, vržem … in zabijem gol desno zgoraj, vreden ponovitve na Evrosportu. Nisem pa vedela, da me v ozadju gleda moja tedanja boginja, legendarna rokometašica Crvene zvezde Svetlana Kitić, ki jo je Mednarodna rokometna zveza leta 2010 razglasila za najboljšo rokometašico vseh časov. Članska Olimpija je imela s Crveno zvezdo po naši tekmi tazaresno tekmo v takratni zvezni ligi. Ko mi boginja rokometa, ko sem šla mimo nje iz igrišča, reče: “Mala, dobro si to uradila.”, se mi je hotelo naravnost zmešati. Domov nisem šla s kombijem, ampak sem letela.
Dva idola svetovnega formata sem srečala v svojih bednih poskusih, da bi postala Tina Maze in Tanja Polajner. Pomagala sta mi, da sem iz povrečnih sposobnosti iztisnila maksimalno in dala pogon za sezone, ki so sledile. V življenju sem potem šla naprej in pristala na Valu 202. Tam sem, kot vsi mladi novinarji, delala ankete in napisala kakšno nepomembno poročilo. Dokler ne pride večer otvoritve Svetovnega trgovinskega centra, ko mi je Tatjana Pirc naročila, naj napišem gloso za Valovsko jutro. Ob 6:30 sem bila v studiu, oddrdrala moja še kar duhovita opažanja in že nekaj minut kasneje pokliče moj takratni bog … Marko Zorko. In reče samo: “Kdo je bila pa ta? Zelo v redu.”. In spet se mi je skoraj zmešalo. Po tistem se mi je zdelo, da zmorem vse. Z Markom sva kasneje skupaj ustvarjala satirično oddajo Stergo ergo.
Stenmark, Kitićka in Zorko so bili in so ostali moji idoli, ki so me navdihovali in oblikovali. Dali so mi pogon, ki ga mlado bitje potrebuje. V srednjih letih me je pot pripeljala v državno upravo, kjer sem doživela imenitne vodje in veliko povprečnih ter celo problematičnih vodij, ki so do položajev prišli zaradi politične kombinatorike ali osebnih poznanstev in spretnosti. Pa vendarle so bili vmes tudi veliki. Eden največjih profesionalcev, vedno motiviran, vzornik in veliki vodja je bil žal pokojni Miran Bogataj. Bil je pojem odličnosti, brez prebohotnega ega, ki se je tako razrasel v javni upravi.
Vzorniki so zadnja leta nekako zašli iz mojega in tudi javnega življenja. Politika je demonizirana, ministri prihajajo in odhajajo, vodje na nižjih ravneh ostajajo. Tu priporočam v gledanje imenitno serijo Yes, Prime Minister, o odnosu med politiki in državnimi uslužbenci. Nekoč mi je nekdo dejal: “Država ni v krizi, ko je porušeno razmerje med profesionalci in politiki. Država je v krizi, ko je porušeno razmerje med strokovnjaki in neprofesionalnimi povzpetniki na nižjih ravneh.”
V državni upravi sem doživela mnogo tega, nekaj velikih in mnogo malih osebnosti. Žal opažam, da se je prav vzgajanju vodij, ki inspirirajo, v vseh teh letih posvečalo premalo ali nič pozornosti. Trenutno je v ospredju vse preveč tretje lige, ki se ukvarja z lastnim obstojem in ne obstojem institucije, vizijo službe. Vse prepogosto vidim primere vodij, ki podrejenim z veščinami za pilotiranje podmornic, dajejo voziti napihljiv čoln s Tomos 4 motorjem. Zaradi nesposobnosti in povprečništva vodij z močnim egom se prepogosto uničuje intelektualni in kreativni potencial podrejenih. Malodušje se tiho in v temi razrašča kot metastaze po sistemu. In to bo tista luknja, ki nas bo udarila tako hudo kot bančna.
Nekoč sem se pogovarjala z ameriško generalico, ki mi je povedala, da major ameriške vojske postaneš, ko si opravil toliko in toliko teh izobraževanj in usposabljanj. V tem času (cca 10 let) človeka opazujejo in če vidijo, da ima t.i. “leadership qualities” ga namenijo za poveljnika enot, če opazijo, da ne zna delati z ljudmi, mu najdejo pisarno v Pentagonu, kjer piše razna poročila. V velikih sistemih se zavedajo, da ni vsak ustvarjen za vodjo in da ne more biti vsak vodja, pa čeravno je nekaj tega prebral. Dandanes je izziv vodenja še toliko večji, saj morajo tako podjetja kot uprave najti način za sobivanje in sodelovanje različnih generacij, ki imajo vsaka svoj stil. Danes so se v delovnem procesu znašle generacije baby boomerjev, za katere je značilen bolj hierarhičen, paternalističen tip vodenja, generacije X, ki jim je bližje mentorski način vodenja in generacije Y, za katere je značilen partnerski tip dela.
Veščine modrega vodenja so še toliko bolj potrebne v državi, ki premore zgolj dva milijona ljudi in bi potrebovala vzornike ne le v športu, temveč tudi v gospodarstvu, politiki, zdravstvu in javni upravi. Ni pa vsak vodja že vzornik in ni vsak vzornik tudi vodja. Bilo bi pa krasno, če bi se ti dve lastnosti vsake toliko časa srečali v istem telesu, ki bi sedel na pomembnejšem stolu. Dobro je, da imamo končno žensko za predsednico vlade, ki resda deluje v zapletenih razmerah. Saj prav kot mlada ženska inspirira odraščajooče najstnice. Poznam namreč 12-letnico, ki je najbolj na svetu ponosna na svojo fotografijo z našo premierko, ki zdaj krasi oglasno desko v njenem razredu.
Vzorniki so mladim in mladim po srcu potrebni kot kruh in mleko. Vzornike potrebujemo tudi mi, ki smo zrasli, a se še kar napajamo s slikami idolov iz otroštva in mladosti. Me je pa neskočno razveselilo, da je na sceno prišel mladenič, ki je vzornik samo zato, ker je tako zelo pameten in razgledan. Filip Drnovšek Zorko ne premore mogočnih mišic, premore pa mogočne možgane, disciplino, delavnost. In, če sklepam iz tvita, ki sem ga zasledila po zmagi njegove ekipe na prestižnem BBC kvizu University Challenge, 11-letniki znajo najti krasne vzornike. Takšne, ob katerih predemo tudi mi, ki smo še smučali na dolgih smučkah in občudovali njihove očete.
Zapisi avtorice Miriam T. Možgan:
Veliki problemi žensk, ki živijo na veliki nogi
Je nova slovenska vlada že na Twitterju?
Kaj ti bo doktorat, če nimaš maskare