V osnovni in potem srednji šoli zgodovina, priznam, ni bila med mojimi najljubšimi predmeti. Nekatere “zgodbe” sem sicer rada poslušala, a večinoma se je bilo treba naučiti obsežno snov, zdrdrati letnice, našteti vzroke, opisati posledice. Tako sem se recimo o nürnberških procesih v šoli naučila to, da so potekali takoj po drugi svetovni vojni, da so na njih zmagovite zavezniške sile sodile poražencem in da so bili pomembni za zaključek tega grozovitega poglavja.
Poklicne želje so me nato vodile v jezikoslovne vode in že na eni od začetnih ur uvoda v tolmačenje sem izvedela, da imajo nürnberški procesi v “mojem” poklicu posebno težo, saj so prav tam prvič v velikem obsegu uporabili tehniko simultanega tolmačenja, ki je omogočila neposredno sporazumevanje v štirih uradnih jezikih. To je bil prvi dogodek, ki so ga udeleženci lahko hkrati spremljali v angleščini, nemščini, francoščini in ruščini.
Do tedaj in še zlasti od Pariške mirovne konference naprej se je v mednarodnih odnosih tolmačilo konsekutivno (z zamikom), vendar so se zaradi velikega obsega procesa organizatorji na pobudo ameriškega tožilca Roberta H. Jacksona in tolmača Léona Dosterta odločili za simultano tehniko. Ta je bila takrat še v povojih, pa tudi konsekutivni tolmači so imeli zadržke, nekateri so celo napovedovali, da sistem ne bo deloval. Danes vemo, da so se motili; še več, tehnika simultanega tolmačenja je postala prevladujoča, tudi zahvaljujoč tehnološkemu razvoju.
SLIKA: Na razstavi so na ogled tudi naprave za simultano tolmačenje, skrajno levo v vitrini tudi t.i. “hush-a-phone”, kakršnega so uporabljali na nürnberških procesih, v kabini pa lahko obiskovalci preizkusijo tudi najsodobnejšo tolmaško konzolo.
Na mednarodni konferenci Nürnberški procesi in konferenčno tolmačenje: konec režima, začetek poklica v organizaciji Združenja konferenčnih tolmačev Slovenije (ZKTS) in mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev AIIC so se pravni strokovnjaki in poklicni tolmači ustavili ob dediščini nürnberških procesov, ki so mejnik tako za mednarodno kazensko pravo kot za poklic konferenčnega tolmača.
Klaus Rackwitz je pojasnil, da so bili v Poslovniku IMT tolmači omenjeni zgolj med drugim sodnim osebjem, katerega naloga je bila zagotoviti nemoten potek procesa. Njihovo delovanje je bilo del zagotavljanja pravice do poštenega sojenja, opredeljene v členu 16 Londonskega sporazuma. Pravica do (brezplačne) pomoči tolmača osebam, ki ne razumejo ali govorijo jezika postopka, je bila pozneje vključena v različne mednarodnopravne akte, tudi v Statut Sodišča za zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY).
Po besedah Ane Vilfan Vospernik se tudi na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP) pogosto naslanjajo na t.i. nürnberška načela, npr. pri opredelitvi, ali gre za dejanja v smislu člena 7(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), torej za odstopanje od splošnega načela nullum crimen, nulla poena sine lege. Sicer se številne obravnavane zadeve nanašajo na kršitev do poštenega sojenja, ki obdolžencu mdr. zagotavlja brezplačno pomoč tolmača, če ne razume ali govori jezika, ki se uporablja pred sodiščem (člen 6 EKČP). Nedavno sprejeta sodba Vizgirda proti Sloveniji, zoper katero je sicer še mogoča pritožba na Veliki senat ESČP, se nanaša prav na to problematiko.
Predsednica Ustavnega sodišča RS doc. dr. Jadranka Sovdat je poudarila, da Ustava RS s t. i. načelom največjega varstva človekovih pravic (člen 15(5)) zagotavlja tudi ustavno varstvo mednarodno priznanih človekovih pravic posameznika v razmerju do države oz. organov oblasti, zato da v postopku, po potrebi ob pomoči tolmača, ohrani svojo subjektiviteto. Na Sodišču EU imajo – po besedah slovenskega sodnika na Splošnem sodišču dr. Mira Preka – tolmači pomembno vlogo, saj omogočajo nemoten potek postopkov, ki potekajo bodisi v jeziku nacionalnega sodišča, ki se je obrnilo na Sodišče (postopki za sprejetje predhodne odločbe), ali v jeziku, ki ga izbere tožeča stranka (direktne tožbe).
Spoštovanje jezikovne raznolikosti in pravica do uporabe lastnega jezika sta namreč med identitetnimi temelji EU, kar se odraža v določbah Pogodbe o delovanju EU in Listine EU o temeljnih pravicah.
Po izkušnjah Anne-Marie Widlund-Fantini organizacija tolmačenja v evropskih institucijah ni enostavna, posebej ob pridružitvi novih držav in s tem uradnih jezikov (2004 so veliko pridružitev poimenovali kar »Veliki pok«). V primeru slovenščine ni bilo večjih težav, tudi zato, ker so bili slovenski tolmači primerno usposobljeni in vajeni visokih poklicnih standardov. Za to gre zasluga tudi poklicnemu združenju ZKTS, ki si že 45 let prizadeva za uveljavitev poklica ter zagovarja visoke etične in strokovne norme, kar je predstavila ustanovna in častna članica Marjola Zdravič.
Usposabljanje konferenčnih tolmačev je na Filozofski fakulteti v Ljubljani najprej potekalo v obliki seminarja, po ustanovitvi Oddelka za prevajalstvo pa kot podiplomski, specialistični oz. danes magistrski študij, na katerem poučuje red. prof. dr. Jasmina Markič, ki dejavno sodeluje tudi v porajajoči se znanstveno-raziskovalni disciplini tolmačeslovje. Kot je poudarila tolmačka Milojka Popović z izkušnjami z ICTY, je poleg ustrezne usposobljenosti in terminološke podkovanosti za tolmače ključna tudi psihološka pripravljenost, saj je tolmačenje zlasti na kazenskih sodiščih zaradi čustvenih pričanj in pomembnosti zadev izjemno naporno in stresno.
SLIKA: Na razstavi En proces – štirje jeziki skozi besedila, fotografije, avdio in video-material spoznamo pionirje simultanega tolmačenja na nürnberških procesih.
Kot je povedal Uroš Peterc, predsednik Mednarodnega združenja konferenčnih tolmačev AIIC, so nürnberški procesi in njihova dediščina pomembni tudi za Slovenijo in slovenščino, ki je danes svetovno priznan jezik, jezik diplomacije in uradni jezik EU. Večina tolmačev z nürnberških procesov je danes že pokojna, zato je še toliko bolj dragoceno gradivo, ki ga je Elke Limberger-Katsumi zbrala v razstavi En proces – štirje jeziki, ki je to jesen na ogled v Sloveniji. Po besedah predsednice ZKTS Nade Prodan je postavitev razstave pri nas v prvi vrsti poklon pionirjem simultanega tolmačenja.
Ne gre torej zgolj za letnice, vzroke, posledice iz osnovnošolskih lekcij zgodovine, ampak je zgodovina zgodba, ki traja še danes in barva našo sedanjost in prihodnost, tudi ko se akterji tistega časa počasi poslavljajo.
Kdo so bili prvi simultani tolmači, kakšna naključja so jih pripeljala v Nürnberg, kako so doživljali svoje delo in bivanje v povojnem Nürnbergu ali so se zavedali pomena postopka? To je zgodba nekega zgodovinskega poglavja, to je, kot zdaj vem, zgodba začetkov mojega poklica.
Opomba: V Mestni hiši Ljubljana je od 11. do 23. septembra 2018 na ogled mednarodna razstava En proces – štirje jeziki, ki predstavlja manj znano, jezikovno plat nürnberških procesov. Posvečena je tolmačem, ki so takrat prvič uporabljali tehniko simultanega tolmačenja in tako omogočili neposredno sporazumevanje med obdolženci, tožilci, zagovorniki, sodniki in pričami v štirih uradnih jezikih glavnega procesa. Razstava je del programa ob 45-letnici delovanja ZKTS. V Zgodovinskem atriju Mestne hiše Ljubljana bo na ogled še do nedelje, 23. 9. 2018, pozneje pa se seli v Hišo EU (24. 9. do 14. 10. 2018).