O Dimežu in rokovnjačih na Slovenskem

Fotografija vojaka, ki ga je Cerar Anton Danilo imenoval Dimež (vir: Dimež, strah kranjske dežele
Fotografija vojaka, ki ga je Cerar Anton Danilo imenoval Dimež (vir: Dimež, strah kranjske dežele
Fotografija vojaka, ki ga je Cerar Anton Danilo imenoval Dimež (vir: Dimež, strah kranjske dežele)

Med nami so se od nekdaj sprehajali fantomi. Bitja, ki jih ne vidiš, a vendarle so. Bitja, ki so nekaj drugega, za kar se izdajajo, a vendarle jih vidiš. Ljudje, ki se jih bojiš, ker delajo škodo, hkrati pa ne veš niti tega, kako izgledajo. Lahko so dobri fantje ali tudi ne. O teh premikajočih se senc so spleteni urbani miti, po njih koncu pa živi njihov duh, skozi najrazličnejše oblike umetnosti, pogovora, novic in misli. Nekje tu prebiva tudi ideja o slovenskem antijunaku, Francu Sicherlu. Njegovo bitje je prenehalo živeti že pred 150 leti, vendar pa duh njegovih dejanj in mitologije, izvezene skozi leta časa, v katerem je deloval , še dolgo ne more umreti. Večina ljudi ga pozna pod imenom Dimež. Bil je zloglasni rokovnjač, ki je po slovenskem ozemlju hodil v prvi polovici 19. stoletja. Tule se bomo sprehodili po nekaj virih, delčku zapisane zgodovine, ki priča o rokovnjačih in Dimežu.

O rokovnjačih in Dimežu v branje predlagam predvsem besedilo Irene Pangeršič v knjigi Feniksova skrivnost konglomeratnega krasa in članek Gorazda Starihe, Dimež in njegovi, kjer sta poskrbela za dober kontekst zgodb o rokovnjačih in Dimežu. Tako lahko beremo, da so bili rokovnjači združbe, ki so se preživljale z beračenjem, tatvinami, kriminalom in nasploh so predstavljali strah in trepet naših prednikov. Bili so vojaški begunci, roparji in študenti, ki so se naveličali študija. Pri svojem početju so bili organizirani, ob kranjsko-štajersko-koroški meji je imel svoj sedež tudi rokovnjaški papež. Drugje so bile podružnice, ob Kranju najbolj znan gozd Udin boršt. Pod poveljstvom Velikega Groge, Dimeža in Črnega Jurija, je bilo pri nas rokovnjaštvo zelo prisotno. Obvladovali so vse prometne poti od Ljubelja do Trojan, zato prave varnosti na teh cestah ni bilo. Nihče ni točno vedel, kdo so, koliko jih je in kje se nahajajo. Kmetje so se proti tem fantomom seveda težko borili, zato jih zvečine niso izdajali. Predvsem pa so se bali tega, da bi se jim rokovnjači maščevali.

Leta 1901 je avtor Lovro v Domoljubu pisal, da svet v nobeni stvari tako ne napreduje kot v hudobiji in razuzdanosti: »Koliko so morali pretrpeti naši predniki od rokovnjačev! Nihče si ne more predstavljati, koliko sitnosti, koliko strahu so jim prizadeli roparji, tatovi, cigani ali kako naj jih še imenujem.« In kasneje: »Imenovali so jih različno: rokovnjač, rokomavh, ker je bila med ljudstvom razširjena prazna vera, da morejo z mrtvo otroško roko izvrševati različna čarodejstva, zlasti da se morejo ž njo storiti nevidne.« Lovrov prispevek dobro pokaže, kako so ljudje gledali na rokovnjače: »V zaraslem lesovju, v oni samoti so oddaljene divjine, kamor včasih, ko še niso tako skrbno čuvali gozdov, več desetletij ni stopila poštena človeška noga. Te gošče so bile dom rokovnjačev. Tu, kjer so se redile zveri, se je redil tudi – izvržek človeštva. Tu se je pajdašil z zverjadjo, zato ni čuda, da se je tudi sam popolnoma pozveril.« In tudi način, kako so se spominjali njihovih obiskov: »Prišel je v hišo, zaloputnil vrata za seboj, stopil pred nje in udaril z gorjačo, katere so vsi rokovnjači nosili, ob tla; to je bil prošnja. Govoril ni nič. Gospodinja ga je morala prašati, česa si danes najbolj želi. Kar je hotel, so mu morali dati. Če je kdo rekel da sam ničesar nima, je zarenčal nad njim: ”Vem, da imaš, sicer bi ne bil prestopil tvojega praga. Ker pa imaš, moraš dati meni, ki ničesar nimam, saj imam ravnotako pravico živeti kakor ti.” Če kdo ni poznal njegove navade ter čakal, da pove sam, kaj bi rad, se je zadrl nad njim: ”Dedec, daj!” ali ”Baba, daj!”« 

Navkljub temu, da so bili rokovnjači zlikovci, kriminalci, je v besedah ljudi, ki jih opisujejo, mogoče zaslediti občudovanje. Njihovo delovanje je bilo seveda neznanka, zato so si ljudje stvari razlagali, kot so znali. Rokovnjači so imeli posebno sporazumevanje, strogo so se morali držati dogovorov in discipline. Tudi glede poimenovanje Rokovnjači, v povezavi z roko, lahko zasledimo, da so ljudje verjeli, da se rokovnjači s pomočjo roke nerojenega otroka lahko naredijo nevidne. Seveda so imeli stalne poglavarje in eden od njih je bil tudi Dimež. Spomin na Dimeža ohranjajo tudi mnogi kasnejši zapisi. Takole so pisali v Mladiki leta 1924: »Bil je čokat, črnikast človek. srednje postave in kodrastih las. Bil je pretkan in zvit kot lisica. Dvakrat je bil zaprt v Komornu, pa se mu je obakrat posrečilo neopaženo zapustiti neprijetne mu prostore stroge kaznilnice. Iskali so ga orožniki in vojaki. Z obojimi se je večkrat pogovarjal in jim celo kazal pot za Dimežem.« 

Pogled na Ljubljano (avtor: Jakob Hyrtl. 1836, vir: www.dlib.si)
Pogled na Ljubljano (avtor: Jakob Hyrtl. 1836, vir: www.dlib.si)

Josip Apih v Deželni stanovi kranjski od 1818-1847 (Letopis matice slovenske za leto 1890) zapiše tudi zanimivo oznako slavnega rokovnjača, ko omeni: »…koncem šestega in začetkom sedmega desetletja našega veka je še ”slovel” na Gorenjskem Dimež, jeden izmed ”zadnjih Mohikancev” zloglasne druhali.« 

Uradne podatke o Dimežu je seveda moč najti. Predvsem zopet napotujem na Gorazda Stariho in Ireno Pangeršič. Sam lahko le povzamem. Dimežu tega imena, jasno, ni podelila njegova mati. Rodil se je kot Franc Ziherl leta 1827 na Gorenji Savi pri Kranju. Nič mu ni dišalo dolgoletno služenje vojaščine in je pobegnil. Pridruži se rokovnjačem, ki so ga zaradi pismenosti in iznajdljivosti radi sprejeli medse. Postane tudi vodja. Zanimivo je predvsem to, da ga odlikuje nepričakovan pravičniški odnos do odtujevanja lastnine: revnih ni ogrožal, še več, včasih so jim rokovnjači celo dajali ali posojali. V zameno za skrivališče pred orožniki seveda. To robinhudovstvo še toliko bolj pripomore k dvoumju Dimeževega fenomena. Dimež je bil zelo uspešen pri skrivanju pred oblastmi. Vendar so ga 1852 le ujeli in pet let kasneje obsodili na 18 let ječe. Poslan je v Osijek. Od tam pobegne in se vrne na kranjsko. Leta 1862 pa se njegovo življenje konča, s pajdašem namreč zgori v opekarni v Trzinu, vendar so nekateri trdili – v skladu z njegovim mitološkim slovesom – da mrtvi ni bil on.

V zgodbi neznanega avtorja (podpisan z –n) lahko v Besedniku iz 1869 beremo: »Amen zagrmelo je iz širocega kraj njega in ob enem je čutil gospod Grabljevec na svojih ramah dve precej težki pesti. Stresel se je na celem životu […] Ni torej čuda, da je skoraj omedlel, ko je povzdignil oči in zagledal pred seboj strašnega moža. Bil je ves porušen, zavit v dolgo haljo, visoki klobuk globoko na očéh, iz kterih so kar iskre sršele.« To je zgodba skopuškega Grabljevca, ki ga je obiskal Dimež, mu vzel denar in ga dal njegovemu revnemu bratu. Ta je Grabljevca kasneje obiskal in se mu zahvalil za dar, seveda pa skupuh o tem ni vedel nič, ker je bil prepričan, da mu ga je Dimež le ukradel.

Pogled na Ljubljano s severa (avtor: Johann Fischbach. 1850/1859, vir: www.dlib.si)
Pogled na Ljubljano s severa (avtor: Johann Fischbach. 1850/1859, vir: www.dlib.si)

Josip Benkovič je v Črticah o rokovnjačih šel še dlje in leta 1890 spomnil na povest o Dimež (kjer sicer pripiše, da tudi sam dvomi o resničnosti njenih besed). Tam Dimežev izvor pelje na prelaz Gymes, na vzhodne Karpate, v grad, kjer je domoval grof Martin. Ta je zaradi družinskih razprtij skupaj z nečakom zbežal s Karpatov in prišel na Kranjsko, kjer se je seznanil z rokovnjači. »Kmalu je zaslul po deželi zaradi premnogih grozodejstev in ljudstvo je podomačilo ogersko ime Gymes v ”Janez Dimež”.« Črtica Benkoviča je dober prikaz, kako so ljudje željni podati kontekst nekemu dogajanju, pojavu ali osebi. Da ga mogoče lažje razumejo, si izmislijo kako zgodbo, čeprav današnji podatki izrecno pokažejo, da seveda pripoved ne drži.

Zelo dobro je rokovnjače in Dimeža, v svoji knjigi Besnica pri Kranju, opisal tudi Frančišek Pokorn: »Mnogokrat je celo z orožniki pil v družbi, kakor pri sv. Joštu, a ga niso spoznali. Ako je slutil, da bio ga utegnili spoznati, jo je hitro popihal, večkrat kar naravnost skozi okno in kmalu nato veselo zaukal kje v gozdu, kjer se je čutil popolnoma varnega, čeprav so bili stražniki nastavljeni na vse strani. […] Nekoč pride ravno iz Bankove krčme v Besnici, kjer sos e rokovnjači večkrat shajali in svoje zabave imeli, ter gre proti Spodnji Besnici. Nasproti mu pride orožnik, kterega prav pogumno vpraša, če ima kak ”čik”, naj bi mu ga dal. Orožnik mu ga res da, poleg tega pa ga tudi vpraša, ako je danes že kaj Dimeža videl. O da, odgovarja ta, ni še dolgo tega, odkar sem govoril ž njim ter še pristavi, ako se dobro požuri, ga lahko prav kmalu doide. Nato se zahvali za čik in odide. Ko pa v Rakovici sreča žensko gredočo v Besnico, ji pa Dimež naroči, da naj pove orožniku, kterega sreča v Besnici, da je Dimežu čik podaril. Tako in jednako jih je vodil Dimež za nos vse, kateri so ga iskali dobiti v pest.« Pokorn piše tudi, da so imeli rokovnjači postavljene svoje straže, »njih ženske vlačuge«. Različni signali, kot so razobešene pisane rute na smrekah, pa so jim pomagali, da so se lahko pravočasno in učinkovito poskrili.

Risba iz Cerarjevega Dimeža, ki prikazuje, kako odhaja skozi okno sobe Roze Kovačeve, ki ga je "ljubila z vsem žarom prve ljubezni".
Risba iz Cerarjevega Dimeža, ki prikazuje, kako odhaja skozi okno sobe Roze Kovačeve, ki ga je “ljubila z vsem žarom prve ljubezni”.

Leta 1894 je Frančišek Pokorn v krajevno-zgodovinski črtici Loka opisoval tudi loško graščino. V opisu se dotakne tudi grajskih ječ in z njimi Dimeža: »Zgoraj so bile prav ozke ječe, v katere je prihajala dnevna svitloba le skozi prav majhno ozko luknjico. V jedni od teh ječ je bil priklenjen tudi baje dobro znani rokovnjač Dimež iz Rakovca pod Soro, katerega se je bala vsa Gorenjska, a jo je srečno popihal iz nje.« Novice na dan 19.6.1861 razkrivajo, da sta bila Dimeževo ime, predvsem pa njegov sloves, lahko tudi zlorabljena: »Strah, da bi požgani ne bili, se je precej potolažil, ker od ene strani imamo ponoči dosti varuhov, in si naš mestni župan gosp. K. Loker res veliko prizadeva odverniti nesrečo ognja, od druge strani pa smo se začeli vpraševati: kaj je res, da nam Dimež s požarom žuga? Nobeden ne more tega dokazati; marveč mislijo nekteri, da Dimež je le pretveza kake domače nemarnosti. Ali je res, da Dimeža še na Kranjskem ni in da ga je nekdo na Koroškem vidil, je pa tudi le pravljica.« 

In v taistih Novicah je bila 5. 2. 1862, kmalu po nesreči, objavljena tudi vest o Dimeževi smrti: »Unidan sta dva človeka v Šunkarjevi cegelnici se zadušila in potlej tudi nekoliko zgorela, eden po nogi, drugi po glavi. Da sta bila tatova in razbojnika, ki sta v cegelnici zavetja iskala, ni dvombe bilo, ker so našli pri njiju orožja, par cekinov itd. Brž se je hrup zagnal, da je eden med njima tisti glasoviti ropar bil, da ga cela dežela pozna pod imenom ”Dimež”, piše se prav za prav ”Ziherl”; drugi pa so rekli, da ni bil Dimež. Za gotovo morem povedati, da eden med njima je imel, kakor imajo po navadi nekteri ljudje, zlasti soldatje in rokodelci, na roki kožo vbodeno ime ”Franc Z”, – na členkih ene roke zaceljeno rano, ker se je bil še kot mlad fant s koso vrezal, – dolge lase, da se je mogel večkrat za žensko obleči; tudi mera njegove velikosti se s popisom ujema.« 

Kot rečeno, pa z njegovo smrtjo vendarle njegova pojava prebiva naprej. Tako se je v Slovencu dne 21.1.1911, ob 48. obletnici Dimeževe smrti, zapisalo: »Po neprevidnosti njegovih ljudi so ga enkrat biriči ujeli na sejmu v Kranju, ker ga je preje neki kmet iz cerkljanske fare izdal biričem. Tirali so ga v Mekinje, ker je bila tam sodnija in od tod v slami povezanega na vozu v Ljubljano. Med potom je ušel in cerkljanski kmet je imel zvečer rdečega petelina na strehi.« In tudi: »Preoblačil se je vedno: nastopal je enkrat kot gospod v Kranju na stari pošti, se zabaval z ondotnimi gospodi in večerjal. Ko je natakarica pospravljala krožnike, našla je listič z napisom: ”Dimež vas pozdravlja.” Drugikrat je nastopal kot trgovec, mešetar, lovec ali kmet in celo ženskega krila se ni branil, ako mu je šlo za kožo. […] Lepa črnolasa Kovačeva Roza iz Selc je skočila v vodo radi nesrečne ljubezni, ko je doznala, da Dimež ljubi drugo.« Poleg običajnih skrivališč, članek omenja tudi hišo v Železnikih, katere posestnik je včasih bil Dimež in tam naj bi obhajal cele orgije. »Ljudje so rekli: ”Ta človek mora biti z vragom v zvezi ali pa sam denar kuje”.« Seveda pa se je sčasoma razvedelo tudi marsikaj o njegovih skrivališčih: »V Loki je imel svoje ležišče v tretji hiši na trgu pod stopnjicami. […] Stopnjice so se dvignile in spodaj je bila urejena soba.« 

Kar nekaj let kasneje, natančneje 12. 2. 1938, je Slovenec objavil reportažo o obisku pri 97-letni »Knifcovi mami«, ki je bila bralcem zanimiva predvsem zaradi častitljive starosti, vseeno pa je imela – za naš kontekst – povedati nekaj zelo zanimivega: »Takrat, ko je zahajal k nam, še ni bil rokovnjač, ampak sem ga poznala samo kot zastavnega fanta, kakršnih je bilo malo naokrog. Toda takrat sem bila še tako mlada, komaj 18 let stara in še ni bilo misliti na možitev. Razen tega ”Dimež” ni bil domačin; pravili so, da je bil italijanske krvi. Njegova mati je bila črna kakor ciganka, vprav zato so ji rekli ”Dima”, njenemu sinu pa ”Dimež”. […] Toda ”Dimež” me je mislil prav resno poročiti. Večkrat me je vprašal, ali bi ga marala, pa sem ga kar spodila in mu svetovala, naj se ženi pri sosedu, ker so bogatejši. Rekel je: tebe ali pa nobeno in res se ni nikoli poročil. Postal je rokovnjač, da mu ga ni bilo para.” 

Naslovnica knjige Petra Bohinjca Pod krivo jelko
Naslovnica knjige Petra Bohinjca Pod krivo jelko

Za spomin nanj pa naj bi poskrbel tudi njegov sin. Takole je o njem širšo javnost novica dosegla v Slovencu na dan 20.11.1908: »Nedavno smo poročali, da je v Gjurgjevcu pri Belovarju neki Ivan Kušar iz Kranjske vlomil v tamkajšnjo občinsko blagajno in odnesel 50.000 K. Lopova so prijeli in izročili sodbenemu stolu v Belovarju. Marsikoga bo zanimalo, kdo je ta Kušar. Rojen je 1862 leta na Ježici pri Ljubljani in ravno tja pristojen. Če se je kje uresničil pregovor, da jabolko ne pade daleč od jablane, tedaj se je tu. Kušar je nezakonski sin silovitega, svoj čas obče-znanega tatu Ziherla vulgo ”Dimeža”, o katerem je pokojni Alešovec pisal gledališko igro, ki je sicer prišla na oder, toda se ni obnesla. Stari Ljubljančani se tega imena gotovo še spominjajo, in tudi starejši ljudje po deželi vedo o njem še mnogo povedati. Bil je zaprt že v ječah na gradu, od koder je nekoč celo pobegnil, a so ga kasneje dobili. Bil je pravi strah Kranjski in velikanska nadloga varnostnim oblastvom. Kradel je, ropal, lomil tako, da so se njegovega imena bali, kakor Kartažani Hanibalovega. Prišel je v hišo in dovolj je bilo, da je povedal, da je ”Dimež” in že so mu ženske nanesle vsega, kar je hotel. Bil je pravi Mussolino. Ropal je večjidel pri bogatinih, za reveže je pa živel prav na dobri roki. Izkazoval jim je celo dobrote. Zaradi tega ga je pa orožništvo zaman iskalo noč in dan. Potikal se je večinoma po kamniški okolici, toda nihče ga ni izdal. Bil je pravi romantični ropar in lahko bi o njem izdali že cele romane. […] Da preidemo k sinu. Tudi ta ima nad seboj že velike grehe. […] Bil je mornar, po dopustu pa se mu ni zljubilo več delati, marveč kradel je. Kaznovan je bil že 13krat in sicer po 5 let, dve in pol leta. Da se je v svoji, od očeta podedovani stroki, mnogo višje naobrazil, se vidi iz dejstva, ker govori slovensko , hrvaško, nemško, laško in francosko, v tem ko je bil oče pravi Kranjec. Tudi v stroki sami je znatno napredoval. Dimež, oče njegov, se je zadovoljil s cestnimi ropi, sin pa je dospel že do blagajniškega vlomilca.« 

Spomin na rokovnjače in Dimeža bo verjetno še dolgo živel med Slovenci. Navkljub strahospoštovanju, ki so ga sejali pred več kot 150 leti v naši deželi, ta spomin najdemo npr: v Besnici pri Kranju, kjer deluje rekreativno društvo Rokovnači, Niet so izdali zgoščenko z naslovom Rokovnjači (z glasbo za istoimensko gledališko predstavo), v Lukovici tudi z motoklubom Rokovnjači ter glasilom Rokovnjač. Predlogov za branje o rokovnjačih kar mrgoli, mogoče za začetek predlagam že omenjeno delo Gorazda Starihe iz Zgodovinskega časopisa pod naslovom Dimež in njegovi, tudi spletno stran Mirana Hladnika; sicer pa je že Josip Jurčič zasnoval roman Rokovnjači, dokonča ga Janko Kersnik. Izšli so leta 1881 v Ljubljanskem zvonu. Po motivih iz romana so 2012 v SNG Nova Gorica v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj uprizorili Rokovnjače in 2013 za predstavo prejeli tudi Šeligovo nagrado. Po Jurčič-Kersnikovem romanu je nekaj kasneje F. Govekar izdal Rokovnjači: narodna igra v petih dejanjih s petjem. O rokovnjaških časih pišetudi Peter Bohinjec v Pod krivo jelko: povest iz časov rokovnjačev na Kranjskem; Jakob Alešovec kmalu po Dimeževi smrti spiše igro Sicherl, vulgo Dimež, der Schrecken von Krain ; Cerar Anton Danilo pa leta 1911 izda povest Dimež, strah kranjske dežele.

Prepričan pa sem, da bo pozorni in iščoči bralec poleg teh izbranih predlogov našel še kaj zanimivega, kar sem tu, povsem nenamerno, izpustil.

Poiskal in sestavil: Tomaž Bešter

 

Viri: 

Benkovič, Jurij (1890). Črtice o rokovnjačih. Dom in svet, letn. 3, št. 1-5, 7-9.

Jos. Apih (1890). Deželni stanovi kranjski od 1818-1847. Letopis Matice Slovenske (1890).

Lovro (1901). Spomini na rokovnjače. Domoljub, letn. 14, št. 9 (2.5.1901).

Mladika: družinski list s podobami, letn. 5, št.1.

-n (1869). Dimež. Besednik:kratkočasen in podučen list za slovensko ljudstvo, letn.1, št.15 (2.9.1869)

Novice: gospodarske, obrtniške in narodne, letnik 19, 19.6.1861 

Novice: gospodarske, obrtniške in narodne, letnik 20, 5.2.1862 

Obisk pri 97 letni gorenjski mami. Slovenec, letn. 67, št. 36 (12.2.1939).

Pangeršič, Irena (2011). Feniksova skrivnost konglomeratnega krasa. Samozal.

Pokorn, Franc (1909). Bésnica pri Kranju: Prispevek k zgodovini župnij ljubljanske škofije. V Ljubljani: knezoškofijski Ordinariat Ijubljanski.

Pokorn, Frančišek (1894). Loka: krajepisno-zgodovinska črtica. Dom in svet, letn.7.

Slovenec: letn. 36, št. 286, 20.11.1908 

Slovenec: letn. 39, št. 17, 21.1.1911 

Stariha, Gorazd (1997). Dimež in njegovi: o Kranjskih Janezih, ki so služili cesarju najraje kar v domačih gozdovih, ali: oporečniki po kranjsko. Zgodovinski časopis, letn. 51, št. 4.

 

Več od Metina lista

Nevarnost intimnopartnerskega nasilja podcenjujemo in ne ukrepamo dovolj odločno

V letošnjem letu skoraj ni minil mesec, da ne bi mediji poročali...
Beri dalje