O gasilcih, ki jih spoštujemo samo, ko jih potrebujemo

gasilci
(foto via 24ur.com)

“Gasilec, za katerega nekateri po forumih pogumno pišejo, da je bil med izjavo za tv pijan, je noč pred tem spal le tri ure. Zakaj? Ker je pomagal reševati ljudi iz vozil, ki so nepremišljeno zapeljali v previsoko vodo. In taisti gasilec je maja rešil človeka, ki se je zaplezal na Humu, obstal na ozki polici in se držal za šope trave. Rešil ga je, pa ni gorski reševalec, ker jih v Laškem pač nimamo. Pa sta to le dva primera. In kaj si naredil ti? In predvsem me zanima, koliko življenj so rešili tisti, ki se težko ločijo od tipkovnice. In koga bodo klicali, ko ne bodo znali dobiti mačke z drevesa, ko jim bodo sršeni letali okrog glave, da česa hujšega raje niti ne omenjam.”

gasilci
(foto via 24ur.com)

Tako se je bral moj zapis na družbenem omrežju Facebook dva dneva potem, ko se je v Rečici pri Laškem sprožil plaz in zasul strugo potoka. Voda se je potem razlivala med proizvodnimi halami podjetja, več kot 90 gasilcev iz vseh okoliških krajev pa je polnilo vreče in skušalo zaščiti hale pred večjo škodo. Vsi gasilci so bili prostovoljni. Eden od njih, poveljnik laškega društva, je za eno od televizij že ničkolikokrat ponovil, kaj se je zgodilo. Morda se mu je pri kakšni besedi zataknilo, morda mu je pri kakšni besedi šlo na smeh. Kdo bi mu zameril? Spal je tri ure, ker je skoraj vso prejšnjo noč prebedel, da je skupaj z drugimi prostovoljnimi gasilci šel štirikrat reševati voznike, ki so – nekateri s sopotniki – zapeljali v preveč naraslo vodo.

Nekateri so mislili, da je bil pijan.

Gasilci niso predstavniki za odnose z javnostjo. So možje, ki so na kraj požara, poplave, prometne nesreče prihiteli v naglici. Morda so bili sredi dela v službi. Morda so se ravno odpravljali na družinski izlet. Morda že nekaj noči niso spali, ker so ali v službi ali črpajo vodo, ker bo sicer zalila hiše. In tam so zato, da rešujejo zidove, ki nekaterim pomenijo dom. Zaslužek. Tam so zato, da rešujejo življenja. In pri tem velikokrat tvegajo tudi svoje.

In potem pridemo novinarji. Največkrat ne vsi naenkrat. Pridemo časopisni, spletni, radijski, televizijski novinarji. Vsakemu je treba povedati, kaj se dogaja. Že dolgo nismo več zadovoljni s suhoparnimi izjavami. Želimo si slikovito pripoved. Televizijski imamo seveda še svoje zahteve. Z nami se morajo sprehajati. Nas s svojim vozilom peljati na več različnih krajev. Zraven opisovati, kaj vse se trenutno dogaja. Koliko jih je na terenu. Koliko metrov cevi so uporabili. Koliko hiš je pod vodo. Koliko ljudi je ogroženih. In to morajo pogosto ponoviti večkrat, vsaj štirikrat, za vsako kamero posebej. In ti ljudje pred kamero ne stojijo vsak dan. Morda v resnici komaj še stojijo na nogah. Od utrujenosti, seveda.

Spoštovanje, ja, tega nam manjka. Ne le takrat, ko pomoč gasilcev potrebujemo sami. In ne le med poplavami, ko se kakšen teden zavedamo, kako bi brez njih verjetno še vedno plavali, vse preostale dni v letu pa v njih vidimo samo fante, ki organizirajo gasilske veselice.

Jasmina Štorman (foto: FB stran JŠ)
Jasmina Štorman (foto: FB stran JŠ)

Veliko pogumnih in glasnih je za tipkovnico. Koliko poguma še ostane, ko podobe z ekrana postanejo resničnost?

 

Avtorica: Jasmina Štorman, novinarka informativne oddaje Svet na Kanalu A. @jstorman na Twitterju.

Značke
One reply on “O gasilcih, ki jih spoštujemo samo, ko jih potrebujemo”
  1. says: Ksaver

    Jasmina Štorman v tem zapisu lepo prikaže kaj je narobe s slovenskim novinarstvom. Namesto v dejstvih in številkah utemeljenih podatkih o, v konkretnem primeru, podhranjenosti gasilskih proračunov, številu gasilcev na 1000 prebivalcev v Sloveniji in posamičnih krajih napram EU, razliki med profesionalnimi in prostovoljnimi gasilci, potencialne rešitve in kje jih iskati ipd., smo dobili samo in zgolj – appeal to emotion.

    Šundrsko žongliranje z besedami moralno, spoštovanje, pogum in nemalo ostalimi pridevniki, ki subjektivno gradijo ali rušijo karakter posameznika ali skupine v fokusu prispevka, no ja, bolj kot ne zapisa, ki ga glede na lastne preference zmore več ali manj vsak posameznik.

    In to je nekako tudi največji očitek avtorici, njenemu televizijskemu delodajalcu in cehu vobče. Zelo splošno in boleče vsebinsko pomanjkljivo pokrivanje in alaiziranje dogodkov, pasivno pobiranje izjav in skakanje k zelo splošnim zaključkom, ki se ponavadi akumulirajo na relacijo feel-good-posameznika versus abstraktni krivec imenovan “država”.

    Vsaj slednje nam je bilo tokrat prihranjeno.

Komentiranje je zaprto.