Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Tole bo kolumna o joškah in pimpekih. Povem vnaprej, kdor nima želodca za takšne stvari, naj raje ne bere dalje. Onidan smo imeli živahno razpravo o istospolnosti v politiki in spolnih kvotah. Na kratko za tiste, ki s tem niste najbolj seznanjeni – spolne kvote so ukrep, s katerim se skuša doseči ravnovesje spolov na določenih področjih, kjer je napredek počasen.
Evropsko gospodarsko sceno že nekaj časa boli glava zaradi komisarke Viviane Reding, ki je uzakonila obveznost, po kateri morajo nadzorni sveti evropskih gospodarskih družb, ki kotirajo na borzi, upoštevati spolno strukturo in imenovati vsaj 40 % nadzornikov drugega spola. Poudarja se pozitivna diskriminacija – kadar imamo pred sabo enako kvalitetna in kompetentna kandidata, ki izpolnjujeta razpisane pogoje, naj ima prednost tisti, katerega spol je manj prisoten v upravnih odborih. (več) Ali pa primer iz politike: leta 1945 je bilo v parlamentih po svetu 3 % žensk, 40 let kasneje so jih našteli 12 %. Da bi šlo vse skupaj malo hitreje, so v devetdesetih začeli uporabljati kvote. Leta 2012 so tako zabeležili 20 % parlamentark. Nekateri raziskovalci in raziskovalke pravijo, da se je delež izboljšal predvsem zaradi kvot. Povsem enotnega mnenja o tem pa ni.
Klasičen argument, ki ga ponavadi slišim vedno, ko beseda nanese na kvote, je: “pametne ženske bodo proti kvotam, saj so sposobne uspeti tudi brez njih”. Torej so se ženskam možgani počasneje razvijali, saj so šele konec 19. stoletja “postale dovolj pametne”, da so se smele vpisati na univerze?! Naj torej argument razumem, kot da do začetka 20. stoletja pač ni bilo žensk, ki bi si zaslužile volilno pravico in tudi tako imele besedo pri urejanju skupnega? Ker tudi to jim ni padlo po naravni poti. Seveda so ženske sposobne, samo aktivnejše delovanje v družbi jim predolgo zakonsko (!) ni bilo dovoljeno, tudi zato so še dandanes do vstopa v politiko veliko bolj zadržane. Ker so kot ženske dodatno podvržene stereotipom in sovražnemu govoru. Marsikatero to na žalost ustavi.
Ukrep je potreben med drugim zato, ker so nas polna usta enakosti in enakopravnosti spolov, tudi ustave so polne prelepih besed o tem, stanje na terenu pa tega ne odraža. Brez strahu, enakost spolov še ne pomeni istosti. In dobro mi je jasno tudi, da z umetnimi ukrepi ne moremo čez noč spreminjati družbenega duha. Lahko pa z ukrepi kot so kvote v politiki in gospodarstvu pomagamo, da se nekatere stvari vendarle hitreje premaknejo. Da so kvote brez hkratnega ozaveščanja in opremljanja vseh kandidatov s potrebnimi znanji blažev žegen mi verjetno ni treba posebej poudarjati.
Na potrebo po večjem deležu (in doprinosu) žensk v gospodarstvu ali politiki kritiki pogosto odgovarjajo: “Kje pa je garant, da bo potem kaj bolje?”. Ga ni. Naj zato ostane tako, kot je? Ne vem niti, zakaj bi se od žensk pričakovalo več kot od moških? Slabše gotovo ne bo, o tem se, če sklepam po odstotkih (ne)priljubljenosti strank, politikov in parlamenta morebiti celo lahko strinjamo. V zadnjem mesecu sta se na slovenski politični sceni denimo pripetila vsaj dva incidenta, za katera si upam trditi, če bi ju “zakrivili” ženski, bi se iz žensk, ki si želijo v politiko, še naslednjih 100 let delali norca. V mislih imam Vogrinovo nategovanje z mandatarjem in grozljiv izpad pojočega majorja v referendumskem soočenju na RTV SLO. Si predstavljate, da bi to naredila političarka? Ali pa, da bi se ženska tako neotesano zdirala v parlamentu, kot se je pred meseci utrgalo Pukšiču? Bistvo povzema pomenljiv stavek Clare Boothe Luce, prve Američanke, imenovane na pomembnejše ambasadorsko mesto v tujini: “Ker sem ženska, se moram dodatno potruditi. Če mi ne bo uspelo, ne bo nihče rekel: “Ona nima potrebnega znanja.” Rekli bodo: Ženske nimajo potrebnega znanja.”
Čeprav nekateri kvote (nalašč?) razumejo kot gratis vstopnico za podpovprečne, temu ne bi smelo biti tako. Pardon, lahko je natanko tako, če kvote jemlješ preko pimpeka in te v bistvu ne zanima, kakšna znanja lahko kdo prinese v stranko, ampak te briga samo, da zadostiš nekim kvotam. Predčasne volitve so, kakšno presenečenje, (spet) presenetile stranke. Prvič v zgodovini volitev na Slovenskem pa so ženske tako iskana roba kot še nikoli doslej. Pri sestavljanju kandidatnih list se je v ozadju namreč dogajal pravi stampedo na ženske kandidatke. To so mi pripovedovale številne kolegice, tudi sama sem dobila nekaj teh vabil. Nihče ni pristopil z razlago, zakaj točno bi potrebovali mene in moja znanja, mi pa na kraj pameti ne pade, da bi šla nekam za številko. Pustimo zdaj ob strani, da želim in bom še naprej delala v medijih. Ampak to je točno to, za kar kvote niso. To je manipulacija in zloraba kvot. Vsebina bi morala biti pomembna, nihče pa me ne bo prepričal, da ima lahko monopol nad tem samo en in isti spol.
Če zares verjameš v enakost in enakopravnost spolov, se z iskanjem kandidatk pač ne začneš ukvarjati pet minut pred volitvami. Tako kot pet minut pred volitvami ne začneš pisati svojega programa. Če nisi pripravljen, pač ne greš na volitve. Razen, če te tako ali tako ne zanima, kako Slovenijo spraviti v boljšo kondicijo, ampak zgolj to, kako in po kateri poti se pririniti do korita, vmes pa ljudem naložiti, kar očitno želijo slišati. Se bojim, da volitve 2014 še niso znanilec sprememb. Bomo pa kvoto volitev, ki jih normalen človek lahko prebavi v enem letu, izpolnili za naslednjih nekaj let.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Zapisi Nataše Briški:
Pred uporabo natančno preberi navodila
Če se lahko izgubim, obstaja velika verjetnost, da se izgubila tudi bom.
Politična kampanja za leto 2014
Preveč dobrega ali kako razumeti ne, hvala
kvote so žalitev. za oba spola…