Mogoče sem naivna. Ko prebiram časopisje, od novinarjev, ki pišejo o z znanostjo povezanih temah, pričakujem, da predstavijo dejstva, da objektivno poročajo o realnosti. Da raziščejo temo, o kateri pišejo, da so prebrane informacije verodostojne. Ne pričakujem nezmotljivosti, pričakujem pa odgovornost za svoje delo. Če v članku pride do napake, kasneje pričakujem tudi popravek napake. Ampak očitno so ta pričakovanja previsoka.
Senzacionalizem in stopnja branosti, ki se na spletu meri v številu klikov, sta prevzela občutek odgovornosti iz rok nekaterih novinarjev in urednikov, ki ne stojijo za napisano besedo. Ki pravijo, “pa saj mi samo objavljamo”. Kot da jih to odvezuje odgovornosti za širjenje napačnih in potencialno škodljivih informacij. Pred dobrim mesecem je v Financah v dveh delih izšel propagandni članek o samozaloženi knjigi proti cepivom. Takrat mi je na twitterju rekla novinarka tega časopisa, da se sicer ne strinja z vsebino članka, ampak da je ona pač za pluralizem mnenj. Tistim, ki se nismo strinjali s takim neodgovornim odnosom, je svetovala, da lahko, poleg teženja njej, pod samim člankom povemo, kar mislimo, ali napišemo odmev. Tak odgovor ni problematičen le zato, ker slabo informacijo postavlja v središče, dobro pa odrinja na rob, v obliko komentiranja. Pri tem se v članku pojavlja takšno morje ne- in polresnic (taka tehnika ima celo svoje ime, Gish Gallop), da bi za pravi odziv, ki bi odgovoril na vsako napačno postavko, moral komentator napisati najmanj krajšo knjigo. Huje je, da pluralizem mnenj postavlja na piedestal novinarskega udejstvovanja. To pa pomeni, da so na začetku izražena pričakovanja o raziskani temi in objektivnem poročanju o realnosti izdana.
Bolj kot zavezanost resnici je pomembno navidez uravnoteženo predstavljanje mnenj vseh strani. Saj poznamo formulo: “on pravi, ona pravi”. Ampak vsaj ko gre za predstavljanje znanosti (če ne še česa drugega), niso vsa mnenja enakovredna. Nekdo lahko meni, da se Sonce vrti okoli Zemlje. Njegovo mnenje pač ni enakovredno mnenju nekoga drugega, da se Zemlja vrti okoli Sonca. Drugo je v resnici z dokazi podprto dejstvo in ne mnenje. Do zmede morda pride, ker včasih zmotno enačimo ljudi z njihovimi mnenji. Ko tako rečem, da eno mnenje ni enakovredno drugemu, nekateri slišijo, da en človek ni enakovreden drugemu. Oba človeka imata seveda enake pravice in dolžnosti (sta si enakovredna), ampak mnenje prvega si zaradi svoje neresničnosti pač ne zasluži širjenja (njuni mnenji nista enakovredni). Saj veste tisti že skoraj ponarodeli rek: vsakdo je upravičen do svojega mnenja, ni pa upravičen do svojih dejstev. Da se z realnostjo nepodprtim mnenjem daje prostor v medijih in se jih postavlja ob bok dejstvom, je že samo po sebi absurdno. Še bolj absurdno pa je iz “on pravi” narediti članek, za “ona pravi” pa pustiti, da v komentarju ponegoduje kak nezadovoljen bralec.
Vzemimo drug primer. Julija je bil v Delu objavljen članek o homeopatiji, ki trdi, da je homeopatija učinkovitejša pri zdravljenju akutnega vnetja srednjega ušesa od konvencionalnih zdravil. Narobe je že to, da se piše o pilotnih, preliminarnih študijah, ki v resnici ničesar ne dokazujejo, ampak lahko samo nekaj nakazujejo, in da se rezultate takih študij predstavlja kot dejstva. Preliminarnim v znanosti sledijo obširne raziskave, ki lahko potrdijo ali ovržejo rezultate pilotnih študij. Ko je več takih raziskav narejenih in ko je dosežen nek znanstveni konsenz, bi bil šele čas o tem pisati v dnevno časopisje. Žal pa znanstveni konsenz ni udarna novica in o takih nadaljevanjih ne bomo več brali. V primeru homeopatije pa sploh ne gre za nadaljevanje, ampak konsenz že dlje časa obstaja. Homeopatija ne deluje. Bralec, ki o temi homeopatije ni podučen, bo tako kot dejstvo sprejel sporočilo neke slabo opravljene pilotne študije (natančno branje študije razkrije vrsto napak), da homeopatija deluje, čeprav obstajajo gore študij, ki dokazujejo drugače (znanstveni konsenz), in čeprav je srž homeopatije v nasprotju z vsem, kar nam o svetu govorijo fizika, kemija in biologija.
Težnja po objavljanju zgodb tipa David proti Goljatu, kjer je ena študija, mnenje peščice, osamljeni znanstvenik David, znanstveni konsenz pa Goljat, je sicer razumljiva. Ljudje imamo radi zgodbe, sploh take, kjer zmaga David, s katerim se lahko poistovetimo. Tudi kultura kulta genija, ki pride in čisto sam na glavo postavi vse, kar je bilo doslej znanega, pripomore k težnji po objavljanju takih zgodb. In čeprav vsake toliko pride naokoli kdo, ki mu razmišljanje zunaj okvirjev omogoči res revolucionarno idejo – tak je bil Stanley Prusiner, ki je predlagal, da infekcije poleg virusov, bakterij in gliv lahko povzročajo tudi proteini, za kar je dobil tudi Nobelovo nagrado -, je večkrat res, da se neko vznemirljivo, obetajoče razkritje, izkaže za napako – spomnimo se samo na razvpito polomijo s hladno fuzijo, ki sta jo namesto kolegom znanstvenikom, ki bi ju hitro opozorili na napako, najprej kolegom novinarjem obelodanila Flaischmann in Pons.
Čeprav so vzgibi za take objave jasni, je tako novinarstvo neodgovorno novinarstvo. Bralci od časopisa pričakujemo kvalitetne, preverjene informacije, za katerimi novinar stoji. Če namesto tega dobimo samo apologetski “vsa mnenja so enakovredna”, na katerega postajamo že imuni, kako daleč smo od realnosti ZDA, kjer želijo pod argumentom enakovrednosti različnih mnenj v šole spraviti kreacionizem kot alternativo evolucijski teoriji? Bomo kot “mnenje pač” v rubriki Znanost brali o votli Zemlji, preteklih življenjih in astroloških kartah, v rubriki Zdravje pa o čiščenju čaker, zdravljenju na daljavo in zdravilni moči molitve?
Prosim, novinarji, imejte jajca. Niste le trobilo za mnenja različnih posameznikov, ste presejevalci kvalitete in pomembnosti zgodb, ki pridejo do širšega bralstva.
P.S. Objavljeni bodo izključno komentarji, za katere bomo ocenili, da ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Kdo v sloveniji si zasluži naziv “novinar”. A lahko naštejete 5 njih?
(jm) – Žerdin, Milharčič, Markeš, Kučić, Gustinčič. Samo 5 sem jih naštela, jih je pa še kar nekaj. S posploševanjem ne spodbujamo presežkov.
Res je, nekatere stvari pac niso za objavo. Oziroma so, ce so pravilno obdelane. Zraven prelim studije napisano, da je to le drobec, ki se nic ne dokazuje. In potem drigo stran. Vsaj ko govorimo o resnih medijih. Ampak novinarji, tako kot intervjujancem, tudi sebi ne znajo postavljat pravih vprasanj in potem dobimo take polovicarske zmazke..
Maja, hva za tehtno opozorilo na tehtne težave današnjega časnikarstva, ki je žal preveč podvrženo PR sporočilom in premalo odvisno od treznih glav in raziskav novinarja. V skladu s trendom izumiranja tiskanih medijev in porasta spletnih novičarskih portalov bo trivializacija splošnega branja žal še večja, splošno znanje, razgledanost in vedenje pa še slabše. Strani kot je tvoja pa so žal že zaradi same vsebine precej marginalizirane. Vseeno s pogumom naprej
igor
Bravo odličen prispevek. Le tako naprej.
Joj, zdaj si pa želim, da bi tovrstno analizo novinarskega ipd. poročanja lahko brali vsak teden. Mogoče pa bi potem čedalje več folka zahtevalo resno novinarsko delo?
(Maja … smem predlagati “proti cepivom” namesto “proti cepivih”? Zardevam, ma sem morala …)
Maja! Čestitam za odličen prispevek! Se strinjam, zato pa raje vzamem v roke kakšno knjigo, ki jo je napisal dober novinar. 🙂
Priporočam knjigo Gudruna Bornhöfta in Petra F. Matthiessen:
Homeopathy in Healthcare – Effectiveness, Appropriateness, Safety, Costs (An HTA report on homeopathy as part of the Swiss Complementary Medicine Evaluation Programme)
Založba Springer
http://www.springer.com/medicine/complementary+%26+alternative+medicine/book/978-3-642-20637-5
ter knjigo Martina J. Walkerja: Dirty Medicine – The Handbook
@Peter se čisto strinjam
@alcessa joooj, hvala za popravek, vidim, da je DobraMeta že upoštevala 🙂
Maja, o.d.l.i.č.n.o. povedano!
Problem piscev, ki poročajo o “obrobnih” temah, je večinoma v tem, da so sami popolnoma neizobraženi za branje znanosti, velikokrat nagnjeni k praznoverju in večinoma imajo slabo razvito žilico za dvom, še posebej ko gre za stvari, ki jih ljudje tako radi slišijo: alternativno, naravno, tradicionalno, kitajsko… Ne vem, če takemu človeku tvoj finalni poziv sploh kaj pomeni in če ga razumejo.
Strinjam se z vami, da imamo tudi dobre in zelo dobre novinarje,seveda pa obstojijo v vsaki branži tudi slabši kot boljši kar pač je normalno po naravnih zakonih v našem sončnem sistemu, ko nikakor ne moremo biti enaki(naravni zakon reagiranja in disharmonije),ker če bi bilo tako, bi se naš sončni sistem že zdavnaj sesul v prah!
Avtorica v samem začetku kar zanimivo piše, da bi človek kar verjel v njeno napredno miselnost, toda ko pri koncu teksta očitno trdi, da verjame samo tisto kar vidi, sliši in čuti, z drugo besedo verjame v tisto kar se je naučila v šolah, kjer predavajo šolsko znanje staro vsaj nekaj desetletij!
Podpira klasično medicino in ji tudi trdno verjame, medtem ko še nikjer ni prebrala, da medicina sama prizna, da za večino bolezni ne pozna pravega vzroka, zato pa avtorica vso alternativo in vse novosti ne prizna, pa čeprav so uspešno delovala in so že stara nekaj tisočletij!
Meni, da je resnica vsega le fizika in kemija, a za višje stopnje znanosti niti ni slišala in to pa zato, ker ta višja stopnja ni vidna, slišna, nima vonja in tudi čutila jo ne opazijo pa jo zato enostavno ne prizna- »Pa se vendar vrti«!?
Moji izreki!
-Tisti ki sam razmišljat ne zna, drugega za norca ima!
-Polomija nastane takrat, ko človek niti ne ve da ne ve!
Napredek pa nastane, ko človek ve da ne ve!
-Nekomu je le potrebno dalj časa, da nekaj razuma,
Nekomu pa čas nič ne pomeni!
-Vsaka laž je prepričljiva, če je poslušalcem sprejemljiva!
-Bolj ko je nekdo bedast, manj verjame!
-Vsako dejstvo je lahko čudež za neznanje!
-Kjer negativne energije ni tudi bolezni ni!
Pogumen, korekten in potreben zapis! In ne bo škode, če ponovim, sicer v zapisu uporabljen, link do bloga Skeptik: http://skeptik.si/, kjer je g. Maja pomembno udeležena.
Glede zapisa o stanju novinarstva se kar strinjam.
Homeopatija ne deluje? Od kdaj? Homeopatija očitno ne deluje le v Albaniji ali Sloveniji, kjer ni uzakonjena, drugje po Evropi pa očitno deluje. Pa še v Sloveniji se v zadnjih mesecih v nekaterih lekarnah dobijo homeopatska zdravila, tako da očitno tudi naša farmacija ni več tako toga kot doslej.
Če avtorici določeno homeopatsko sredstvo ni pomagalo, še ne pomeni, da vsa medicina “ne deluje”, takšno posploševanje ni v korist nikomur, najmanj homeopatiji ali avtorici … Kolikokrat pa nam uradna medicina ne pomaga, pa zaradi tega ne rečemo, da “uradna medicina” ne deluje … Vse metode se med seboj dopolnjujejo.
Že primerjava kreacionizma s homeopatijo je neumestna.