O psihologiji oklepanja oblasti ali višinski bolezni

(foto: osebni arhiv)
Matterhorn
Matterhorn, Švica (foto: vandango via Flickr)

Pred časom mi je kolegica, ki je službovala na obrambnem ministrstvu govorila, da si je ob nastopu vsakega ministra za obrambo izračunala čas do trenutka, ko bo novi minister zbolel za “višinsko boleznijo”. Ministre, novince v politiki, je po pravilu prej odneslo na Matterhorn, od koder je pogled na ljudi v dolini slabši, od tistih, ki so že imeli nekaj kilometrine na ministrskih funkcijah. Slednje je bolezen močno načela zlasti v terminalni fazi, v času odklapljanja od funkcije. Moja prijateljica je imela razumevajočo razlago za ta pojav, saj je dejala, da bi se tudi njej odpelo, če bi imela moč, da v zrak spravi tri helikopterje, če bi se kasarna šajnala od lepote vsakič, ko bi se pojavila na obisku, sploh pa bi jo odneslo ob pogledu na čedne vojake, ki njej v čast stojijo na dvorišču vojašnic. In odneslo je vse, je vedno rada dodala.

Mene, ki me zanimajo vedno tiste stvari, s katerimi se mi ni treba profesionalno ukvarjati, je ob izbruhu politične drame KPK, začelo zanimati, zakaj zaboga se ljudje tako zelo oklepajo oblasti? Kdaj so izgubili stik z realnostjo, z ljudstvom? Potem sem našla neko povezavo na eno konferenco angleške Royal Society of Medicine, ki so jo imeli na temo The Intoxication of Power, po naše Zastrupljajoča moč. Psiholog Guy Claxton iz Univerze v Winchesteruje na tej konferenci zagovarjal, da imamo pri oblastnikih, ki se

(foto: osebni arhiv)

oklepajo oblasti, opraviti z “motnjo inteligence”. Prof. Claxton je rekel, da je človekova inteligenca sestavljena iz štirih duševnih stanj, ki delujejo v harmoniji. Če eno izmed teh stanj ni uporabljeno, se človek več ne zna odločati oz. postane celo potencialno nevaren. Namesto, da bi analizirali dejanja, se takšni voditelji zatekajo k impulzivnemu načinu odločanja, V času, ko jim ljudstvo daje vedeti, da njihovega vodenja ne podpirajo več, pri takšnih voditeljih nastopi t.i. “mesijanski hubris.” Takšni vodje zavzamejo mesijansko držo in se ob sprejemanju odločitev zanašajo na poslušanje svojega notranjega glasu. Zdravilo, ki pomaga lajšati mesijanski hubris, je… humor. Humor vzpostavlja distanco do voditelja, razjeda strah in vodji nastavlja ogledalo.

V tradicionalnih družbah so na dvorih z razlogom eno osrednjih vlog igrali dvorni norčki, ki so kralje povsod spremljali in se iz njih tudi norčevali. S svojo prisotnostjo in s pokanjem vicev so dvorni norci kralje humanizirali, prinesli na človeško raven. Dvorni norček je bil tudi neke vrste posrednik med podložniki in kraljem, ki je slednjemu na smešen način predstavil težavno življenje podložnikov. Ker je veljal za norčka, je lahko kralju povedal resnico v obraz, ker je tako resnica manj resna. Tako resnico seveda, ki je bila odeta v šalo. Dejstvo, da je govoril resnico, je bilo samo po sebi noro.

Narod v težkih časih še bolj kot prej potrebuje humor in kralji potrebujejo dvorne norčke. Nerodno je, če se vlogi norčka in vladarja pomešata in dvorni norčki postanejo vladarji. Ne vem, zakaj se mi zdi, da imamo te dni pri nas slednjo situacijo. Kako zelo manjka humorja trenutnim oblastnikom se vidi v načinu komuniciranja po družbenih omrežjih, ko na humor odreagirajo s cepetanjem oz. na način pljunka.

(vir: Twitter)

Brez humorja boste ta spopad težko dobili, dragi moji, ker humor ohranja trezno glavo in humor razoroži še tako gorečega nasprotnika. Vladne norčke, pa to naj ne bi bilo ljudstvo, še zlasti potrebuje narod, ki ima v besedišču nerodno frazo “šalo na stran”. To Slovenec navadno uporabi vsakič, ko šale ni ne blizu ne daleč. Novi vladi torej predlagam, da malo sprosti možnost zaposlovanja v državni upravi in na seji vlade en stol prihrani za Saša Hribarja, ki bi vodil resor za hece za Slovence doma in po svetu. Da bo ta dežela spet zdrava. Ali kot je reč nekoč lepo opisal veliki kronist duševnega zdravja tega naroda, gospod Marko Zorko: “Domovina, ti si kakor zdravje! In zadnjo besedo bo imel zdravniški konzilij.”

Joži Zanoškar

What is hubris? Hubris is defined as pride or arrogance and an excess of ambition – often in a position of power. It comes from the Greek. In in classical Athenian usage, it meant the intentional use of violence to humiliate or degrade. (vir)

 

Več od Metina lista

Marec 2017: Ženske v medijih

Najnovejša analiza pogostosti avtorjev oz. avtoric kolumen, komentarjev in intervjuvanih v analiziranih...
Beri dalje

1 komentar

  • “V balans – generalizacija mora imeti vedno izpostavljeno predpostavko in tu jo pogresam. Zelo dober blog, vsecen in dobro argumentiran. Kar pogresam je balans dejstev. Obstaja se druga plat resnice. Ne gre samo za moc, ki jo politik dobi, tukaj gre predvsem za strah, da je ne bi izgubil. Politicno podzemlje, ozadje ali kakorkoli zelimo imenovati zemljevid druzbene neformalne ureditve je pobarvan z nesteto razlicnimi interesi, seveda tudi interesi raznih konkurencnih (opozicijskih) struktur, ki zelijo uveljaviti svoj interes nad drugimi. Gre tudi za obrambni mehanizem politicnega akterja, kjer si lahko vsaj v nekaterih trenutkih predstavljajo, da imajo moc odlocanja. Custva, ki se zgodijo v takih momentih, pa zagotovo prevladajo nad razumom in iz cloveka izvlecejo aroganco, komplekse in vso Senco, ki jo clovek premore. Meni osebno se zdi dosti bolj sporna podpora ali nekriticno razmisljanje podpornikov v takem trenutku. Obstaja namrec ena vecna resnica – tudi pot v pekel je tlakovana z dobrimi nameni. Ljudje se vcasih ne zavedamo, da v imenu dobrega naredimo dostikrat tudi ogromno skode. In to se meni zdi main issue.”

Komentiranje je zaprto.