Avtor: dr. Gregor Majdič, predvsem znanstvenik in profesor, ki proučuje možgane, v zadnjem času tudi matične celice. Zelo aktiven pri popularizaciji znanosti, zanimajo pa ga še številne druge stvari. Napisal je dve leposlovni knjigi, je navdušen gornik, sploh turni smučar, gorski kolesar, popotnik, ki je obiskal že več kot 50 držav, ljubitelj kuhanja in očka dveh otrok. Ker ne želi biti pasiven državljan, občasno piše tudi o družbenopolitičnih temah, predvsem pa je aktiven pri razpravah o raziskovalni in razvojni politiki države, kjer zna biti tudi precej kritičen.
Predsednica vlade: Ali imam prav, da imaš ti nekaj delnic podjetja XY?
Soprog: Ja.
Predsednica vlade: Moram te prositi, da jih prodaš.
Soprog: Zakaj?
Predsednica vlade: Predsednik tuje države bo podpisal s podjetjem pogodbo o dobavi njihovih izdelkov, zaradi česar bodo delnice močno poskočile. In ne moreva imeti dobička iz česarkoli, kar bi lahko bilo kakorkoli povezano z delovanjem moje vlade.
Soprog: Ampak te delnice imava že leta in to povsem slučajno.
Predsednica vlade: Vem, a vseeno jih moraš prodati, preden objavimo, da je posel sklenjen in preden cena delnic zraste, da ne bo izgledalo, da sva imela dobiček zaradi posla, ki ga je sklenila moja vlada.
Se vam zdi tale pogovor znan? Vsem tistim, ki ste spremljali dansko televizijsko serijo Oblast, verjetno da, vsem drugim, ki serije niste gledali in spremljate le novice v slovenski medijih, pa najverjetneje ne. Takšnega pogovora v Sloveniji skoraj zagotovo ne bi mogli slišati, ravno nasprotno, pred nekaj dnevi smo lahko prebrali v dnevnem časopisju, pa še to samo v zelo redkih medijih, da je eden od naših poslancev iz vladne stranke dobro obogatil svoje premoženje s kupovanjem delnic pivovarne Laško pred prodajo Merkatorja, ko se je, zaradi razdolževanja Pivovarne Laško s prodajo Merkatorja, vrednost delnic te družbe močno zvišala. Seveda se pri nas nihče ne sprašuje, ali je takšno početje moralno ali ne, ali imajo politiki in tisti, ki imajo dostop do pomembnih informacij, pravico to izkoriščati za svoje bogatenje. V nadaljevanki Oblast sploh ni šlo za to, da bi gospa premierka ali njen soprog kupovala delnice ob novici o skorajšnem podpisu pogodbe, povsem naključno sta bila že dolgoletna lastnika delnic, katerih vrednost bi morala zrasti zaradi tega, ker bi vlada podpisala dogovor s tujo vlado o trgovinskem sodelovanju. A vendar predsednica vlade ni hotela dopustiti, da bi lahko nanjo padel kakršenkoli sum korupcije in je delnice prodala, preden so objavili sklenitev posla.
Pred nekaj leti sem bral knjigo Gomora, po kateri je bil posnet tudi film, ki ga je morda kdo od bralcev videl. Filma sicer sam nisem videl, sem pa prebral knjigo in ena od stvari, ki mi je ostala v spominu, je, kako avtor knjige razlaga, kako je mafija (camora) v okolici Neaplja pričela služiti denar na ta način, da je kupovala poceni zemljišča, na občinskih svetih nato dosegla (s svojimi metodami) spremembo namembnosti zemljišča in nato zemljišča (zdaj primerna za gradnjo) z velikim dobičkom prodala. Se vam spet sliši znano? Meni se, a v spominu iz knjige mi je ostalo ogorčenje, ki ga čutiš ob avtorjevih napisanih besedah, ki se čudi, kako je nekomu sploh prišla na misel takšna goljufiva shema. In to izpod peresa Italijana, prebivalca dežele, ki jo imamo v Sloveniji za simbol korupcije.
Kaj je poanta tega? Da v Sloveniji enostavno nimamo razčiščenih pojmov, kaj sploh je korupcija, kje se že lahko začne in zaradi tega je tudi tako razpasena. Da, gospodje politiki, tudi to, da letalske karte ne kupiš preko spleta ali agencije, ampak preko prijatelja, ki je slučajno v vodstvu letalskega prevoznika, pa tudi to, da prijatelja prosimo, naj nam uredi, da bomo k zdravniku prišli preko vrste. Pa tudi to, da v kakšnem odboru, recimo agencije za raziskovalno dejavnost, daš kakšen projekt več svoji inštituciji in svojemu področju, drugim pa malo manj brez strokovne podlage ali recenzije, pa čeprav se morda s tem niti nisi osebno okoristil. In zaradi tega enako ne zahtevamo odgovornosti od politikov oziroma jim marsikaj oproščamo, v smislu pogostega argumenta v prid enemu politiku iz visoke slovenske politike – ja, seveda da tudi v svoj žep, a naredi kaj tudi za navadne ljudi, ostali pa dajejo samo v svoj žep. Super, se pravi, želimo imeti politike, ki se bodo na naš račun osebno okoriščali, le da bodo tudi nam dali kakšno drobtinico.
V državi kot je Danska z dolgoletno tradicijo parlamentarne demokracije, se politiki zavedajo, da jih lahko takšen sum korupcije, pa čeprav dejansko v primeru z začetka sploh ne bi šlo za korupcijo, stane veliko volilnih glasov, tvegajo tudi neizvolitev v parlament. Pri nas pa je šla podobna zgodba povsem mimo, pa čeprav smo ravno zdaj v predvolilnem času in bi lahko pričakovali, da bo kdo tudi takšna vprašanja javno problematiziral. A po drugi strani je res, da imamo na vseh političnih polih veliko drugih, tudi hujših sumov korupcije, ki se jih ne razčisti, in je tudi slovensko volilno telo postalo apatično do takšnih »majhnih« ekscesov, tudi zato, ker se nam vsem zdi, da ni nič narobe, če delamo malo »po domače«. Nenazadnje, korupcija je že to, da v službi svojemu delodajalcu vzamemo svinčnik ali paket papirja in ga odnesemo domov. In verjetno dokler ne bomo razčistili takšnih majhnih koruptivnih dejanj sami pri sebi, tudi ne bomo mogli in smeli zahtevati odgovornosti od politikov, in jim to pokazati na volitvah z njihovo neizvolitvijo. Šele, ko bo vsak od nas razumel, kaj vse je korupcija, in bomo to sprejeli sami pri sebi, bomo začeli to zahtevati tudi od politikov, ne samo na načelni ravni, temveč bomo stranke za takšna ravnanja njihovih kandidatov kaznovali na volitvah. Takrat pa bomo začeli stopati po poti zrele države in zrelih državljanov, ki se zavedajo, da so volitve dejansko zaradi nas samih, ne pa zaradi politkov. Veliko vlogo pri tem pa bi morali imeti tudi novinarji, ki bi na Danskem predsednico vlade ob zaslužku z delnicami (pa čeprav povsem naključnem) napadli z vsemi topovi, pri nas pa je zgodba o oplemenitenju premoženja šla takoj v pozabo.
SE ZELO STRINJAM!