Od časa do ure: rekreativci in podporne tehnologije v športu

(foto: osebni arhiv)
Prof. dr. Mojca Doupona Topič (foto: Aleš Černivec)

Avtorica: dr. Mojca Doupona Topič, prodekanja za znanstveno in raziskovalno delo na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Kot profesorica sociologije športa se ukvarja z družbenimi problemi, povezani s športom, ki jih skuša raziskati z namenom, da bi se spremenila družbena praksa. 

V tekmovalnem športu zmagi velikokrat sledi vprašanje: kaj zmagovalca loči od ostalih tekmovalcev? Na voljo so trije hitri odgovori, talent, oprema, doping. Športniki večinoma pojasnjujejo, da je uspeh odvisen od talenta in dela, splošna javnost pa se raje ukvarja z bolj in manj dopingiranimi (»saj nimajo komu predati Armstrongovih lovorik s Toura« in podobno).

Ampak, kaj je talent? Ko se o tem pogovarjamo v javnosti, smo zelo nedosledni in polni predsodkov, ali pa smo celo rasisti. Če v sprintu zmaga »beli« atlet (karkoli že to pomeni, saj rasa ni znanstveni pojem, ampak le kulturni konstrukt, utemeljen na predsodkih), potem je bil zelo nadarjen. Če je zmagal »črni« atlet, potem ima »drugačen ustroj telesa, drugačne mišice, drugačna vlakna« ipd. Ko mediji pišejo o belem atletu zmagovalcu, skušajo ustvariti vtis o metafizičnem junaku, ne zgolj o skupku mišic in vezi.  V Sloveniji, na primer, smo nekaj časa imeli najhitrejšega »belca« na svetu. (Na portalu nova beseda je za besedo šprinter 782 zadetkov, za beli šprinter 6, za  najhitrejši belec 9, za črni šprinter pa jih ni). Ker talent postavljamo na nasprotni pol kot trening, naj bi veljalo, da je talent prirojen, tako kot je trening pridobljen, in »naravni talent« ne more biti nič drugega kot ustroj našega telesa, tudi če gre za impulze, ki izhajajo iz možganov.

In ko smo ravno pri možganih in predsodkih, spomnim se, kako je neka srednješolska profesorica matematike dijake izzivala s praktičnimi vprašanji, kako je mogoče, da ljudje gojijo negativne predsodke do nogometašev, ne pa tudi do košarkarjev (sama je bila košarkarica), saj 11 igralcev omogoča neprimerno več kombinacij kot 5 igralcev, vprašanje je bilo, kolikokrat več? Nekateri bi danes morda rekli: besedilna naloga z odvečnimi podatki.

(foto: osebni arhiv)

Ampak ne bom pisala o predsodkih, ne o konstruktih, ne o sociologiji športa, čeprav se  s tem ukvarjam kot profesorica sociologije športa na Fakulteti za šport, ampak o tehnologiji kot podpornici vrhunskega in rekreativnega športa. Pred kratkim je namreč na Univerzi pod mojim vodstvom potekal izobraževalni projekt Podporne tehnologije v kineziologiji in športnem treniranju, ki smo ga dobili na javnem razpisu Implementacija bolonjskega procesa -sofinanciranje vključevanja zunanjih strokovnjakov v pedagoški proces v letih 2011, 2012  in 2013. V okviru projekta so doktorskim študentom kineziologije, elektrotehnike in strojništva ter njihovim mentorjem predavali domači in tuji strokovnjaki različnih ved in smeri. Kaj sploh je tehnologija v športu? Naj to ponazorim s primerom: Pred 15-imi leti, ko je na primer doktorat delala moja sodelavka, nekdanja rokometna selektorka (in moja nekdanja soigralka v RK Olimpija) dr. Marta Bon, je bilo dokaj težko izmeriti, kako se rokometni igralci gibljejo po igrišču, danes pa napredne senzorske tehnologije omogočajo rezultate v realnem času, kar omogoča sprotno združevanje senzorskih in vizualnih informacij. Signali in senzorski sistemi-zaznavanje orientacije, položaja in gibanja so bili sestavni del projekta. Študenti so na praktičnih vajah, potem ko so že spoznali teorijo, imeli na voljo prototip za kolesarjenje in prototip za veslanje. Merili so relevantne kinematične in statične spremenljivke in uporabljali spremljajoče biomehanske modele za izračun vrednosti, ki jih direktno ni mogoče izmeriti. Delovanje električne stimulacije smo demonstrirali na različnih mišičnih skupinah na nogi ali roki  človeka. Vsak posameznik je lahko preizkusil vpliv električnih parametrov na odziv mišice.

Danes aplikacije za merjenje razdalje uporabljajo tudi  rekreativci. Rekreativci  od tehnološko naprednih naprav največ uporabljajo športne ure in e-aplikacije. Z množičnostjo teka od nekaj sto do več kot 18.000 samo udeležencev ljubljanskega maratona v 16-ih letih se je (po vsem svetu) ustvaril trg pripomočkov za rekreativce, ki uporabljajo tehnološko vrhunsko opremo, ure, ki ne merijo samo razdalje in časa, ampak tudi shranjujejo podatke o različnih vrstah treninga, ponujajo virtualne sparing partnerje, spletne aplikacije, ki merijo napredek in uresničevanje zastavljenih ciljev ter podobno. Ogromno stvari, ki so jih najprej uporabljali samo vrhunski športniki ali njihove podporne ekipe, je danes na voljo rekreativcem, ki pa jih ne znajo vedno uporabljati. Na primer udeleženci kolesarskega maratona imajo za svoje sposobnosti in treniranje veliko predobra kolesa, uporabljati  pa jih po večini ne znajo, saj si mnogi med njimi niti višine sedeža ne znajo pravilno postaviti. Težava ni v tem, da bi bilo nepravilno sedenje bolj nevarno na dobrem kot slabem kolesu, ampak da stane dobro kolo nekaj tisoč EUR, posledica njegove uporabe pa je poškodba namesto izpolnjujoče vožnje. Pri tekaških supergah je podobno, nekdo, ki ima normalno stopalo ne rabi npr. superg pronatorjev, ker mu le te povzročijo nenormalen položaj za njegovo telo.

(foto: osebni arhiv)

Rekreativni športniki so velikokrat v zadregi, kako naj se uporablja športna oprema, še zlasti, ker je opreme vedno več, kot je v resnici potrebujemo. Pravilno bi bilo, da bi uporabnik našel opremo in ne oprema uporabnika. Se pravi, da naj iščemo opremo, ki jo potrebujemo, ne pa da med ponujenimi napravami in opremo iščemo tisto, ki bi nam utegnila koristiti. Če vemo, za kaj potrebujemo eliptični trenažer, bomo v navodila pogledali za tehničnimi specifikacijami in navodili za uporabo, če pa ga kupimo, ker nam je nekdo dejal, da je to res dobra naprava za vadbo, se lahko zgodi, da je ne bomo znali niti prav nastaviti, saj pri nekaterih napravah večji del navodil predstavljajo kvazi navodila za hujšanje in zdrav način življenja, ne pa navodila, kako naj napravo uporabljamo za krepitev telesa. Uporabnik se seveda čuti pod pritiskom, da bi nekaj od tega, kar mu trg ponuja, imel, ker smo izpostavljeni kvazi potrošniški logiki, da če ljudje nečesa ne bi potrebovali, trgovci tega ne bi ponujali, vemo pa, da prodajalci znajo ustvarjati »potrebe«. Pri športni opremi ni nič drugače.

V projektu Podporne tehnologije v kineziologiji in športnem treniranju smo se domači in tuji predavatelji poleg športnim rekvizitom, ki jih lahko uporabljamo tudi rekreativci, posvečali tudi drugim, bolj znanstvenim temam, ki za rekreativce (še) nimajo neposredne uporabne vrednost. Posvečali smo se denimo merjenju pospeška telesa pri različnih vrstah gibanja, mehaniki rok in nog pri smučarskem teku, eksperimentalnem merjenju sil, obremenitvam plezalnih vrvi. Ste se kdaj vprašali, kako pri bungi jumpingu vemo, da se bo skakalec ustavil tik nad tlemi ali se vodne gladine dotaknil le z roko? To je moral nekdo izračunati na podlagi številnih parametrov, ker samo izkušnje bi bile veliko predrage. Tehnologija včasih služi kot podaljšek človeškega telesa, kar človeku omogoča gibanje na veliko načinov, lahko pa ga tudi ščiti pred poškodbami. Se spomnite, koliko posmeha je bil deležen Rok Petrovič, ko je med prvimi začel uporabljati smučarsko čelado? Danes pa so tudi odrasli smučarji s kapami precej redki, kljub temu, da jih predpis zapoveduje le za otroke do 14. leta.

Gre pri športu, ki je tudi v individualnih športih postal teamsko delo (Petra Majdič je vedno o svojih uspehih govorila kot uspehih skupine), sploh še za posameznika in njegovo veselje?  Ker ne znamo kupiti superg, kolesa, smuči in ker imamo staro trenirko, naj ne gremo na tek ali smučanje? Nasprotno. Šport je v svojem bistvu izraz človekovega veselja nad življenjem. Ali kot sva že pred leti zapisala skupaj z mojim nekdanjim mentorjem dr. Krešimirjem Petrovičem: »Igra je obstajala pred človekom in je starejša od kulture. V civilizacijsko še nerazviti družbi človek spontano odvečno delovno moč in prosti čas izrablja v nekako igrivem delovanju, v igri in plesu, ki je podobno obrednemu, religioznemu vedenju. Zato ni čudno, da nizozemski kulturni filozof J. Huizinga imenuje človeka homo ludens.«

 

P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorice zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.

Več od Metina lista

Zunanja politika, ki ostaja sama sebi namen

Zunanja politika – konceptualno izražena tudi na ravni deklaracij in strategij –...
Beri dalje