Od prevajalcev k prevajalnikom?

Foto: Matija Brumen.

Prevajalci in tolmači smo že dolgo povezani s 30. septembrom, saj takrat goduje sv. Hieronim, prevajalec Svetega pisma v latinščino in zaščitnik prevajalcev. Povsem uradno ga kot mednarodni dan prevajalcev obeležujemo od leta 2017, ko je Generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 71/288 o vlogi poklicnih prevajalcev pri povezovanju narodov ter spodbujanju miru, medsebojnega razumevanja in razvoja. Pa imamo danes še razloge za praznovanje tega dne?

Prevajalstvo je eden najstarejših poklicev na svetu, povezan je z odkrivanjem novih dežel, trgovanjem, širjenjem znanosti in literature, posebej velik razcvet pa je doživel prav v zadnjih desetletjih s porastom globalizacije, okrepitvijo mednarodnega sodelovanja in tehnološkim razvojem. Celo v času finančne krize in recesije je prevajalski sektor beležil vztrajno rast, ki naj bi se nadaljevala tudi v naslednjih letih (5–6 % po napovedih prevajalskega raziskovalnega centra Nimdzi), zaradi velike fragmentacije pa največja podjetja predstavljajo le okrog petino celotnega trga, kar velja tudi za Slovenijo, kjer nekaj več kot 20 % prihodkov na trgu beležijo štiri prevajalska podjetja.

Podjetja sicer zaposlujejo le manjši delež prevajalcev, večina je samozaposlenih (konec leta 2018 60 % od skupaj 1815 posameznikov, ki so registrirani kot prevajalci, tolmači, lektorji in drugi jezikoslovci; med samozaposlenimi je kar 78 % žensk). Vemo pa, da se s prevodno prakso ukvarjajo tudi mnogi drugi, nekateri celo kar tako »iz čiste ljubezni do jezika« in za simbolično plačilo, kot dodatek k rednemu prihodku, pogosto tudi na črno. Državi je očitno vseeno. Poklic je namreč nereguliran, zato je točno število ljudi v prevajalskem poklicu neznanka.

S to dejavnostjo se danes pri nas lahko ukvarja kdor koli, pod kakršnimi koli pogoji in mimo vseh uveljavljenih standardov, za vedno nižje cene.

Za kakovostne prevode je očitno vseeno tudi marsikateremu naročniku, ki želi svoj prevod čim prej, zakaj ne že jutri? Pri tem pozabi, da je nastanek takega besedila trajal po več tednov. Mar nimamo danes elektronskih slovarjev, interneta, pa nekakšnih prevajalskih programov in celo strojnih prevajalnikov? Res je. Prevajalsko delo se je v zadnjih treh desetletjih korenito spremenilo. Razvoj osebnih računalnikov, internet in digitalizacija virov so nedvomno pohitrili delo prevajalca.

S prevajalskimi programi, ki seveda niso zastonj in je njihovo licenco treba nenehno obnavljati, smo prevode začeli zbirati v pomnilnike, po možnosti po področjih, s čimer smo lažje zagotavljali terminološko skladnost. A ključno vlogo v prevajalskem procesu ima še vedno človek. Rekli boste: kako, saj imamo vendar prevajalnike?! Res je, strojni prevajalniki so tu. A gre za visoko napredno tehnologijo, ki je od statističnih modelov napredovala do globokih nevronskih mrež in učenja z UI, lahko si mislite, da vsa ta tehnologija ni prav poceni, privoščijo si jo lahko le veliki.

Kaj pa tista brezplačna aplikacija? Seveda, krasno in nepogrešljivo. Ko želite koga na Tajskem vprašati za pot ali v Rusiji naročiti vrček piva, se pomenkovati s čednim dekletom za sosednjo mizo (ali pa še to ne?). Za kakršne koli resne poslovne in strokovne namene se vseeno le obrnite na poklicne prevajalce. Ti se zavedajo vprašanja poklicne molčečnosti in zaupnosti podatkov, znajo vaše besedilo prevesti ob upoštevanju namena in ciljne publike, se z vami posvetujejo glede ciljev, ki jih želite s prevodom ali tolmačenjem doseči. Celo pri Googlu pravijo, da njihov prevajalnik ni nadomestilo za prevajalce! Na določenih področjih je to orodje lahko v pomoč prevajalcu, a še vedno je treba strojni prevod primerjati z izvirnikom. Dejansko izboljšanje produktivnosti je na dolgi rok vprašljivo, saj so kognitivne obremenitve pri popravljanju strojnih prevodov večje kot pri običajnem prevajanju, raziskav pa je še premalo, sploh glede rednega tovrstnega dela v daljšem obdobju.

Kljub velikemu pompu okrog prevajalnikov in velikopoteznim napovedim, da bomo prevajalci-ljudje kmalu ostali brez dela, se to ne bo zgodilo.

Vsaj ne v vseh spektrih prevajanja. Bo pa umetna inteligenca gotovo prispevala k nadaljnjim spremembam načina prevajanja in prevajalskega okolja, kakor bo pomembno vplivala na vsa naša področja delovanja.

Z medijsko banalizacijo prevodne dejavnosti in izbruhom prevajalskih podjetij, ki obljubljajo prevode v kratkem času, po nizki ceni, v kateri koli jezik, se je uveljavilo prepričanje, da gre za blago s tekočega traku, ne pa intelektualno delo z avtorskimi pravicami. Vse to je velik problem, na kar že več let opozarjamo v različnih prevajalskih društvih. V želji po sistematični ureditvi smo lani združili moči in letos spomladi predstavili Belo knjigo o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji.

To je prvi tovrstni dokument, ki predstavlja trenutno stanje v Sloveniji. Posebej razveseljivo je, da so pri nastanku dokumenta sodelovala združenja (Društvo slovenskih književnih prevajalcev, Društvo filmskih in televizijskih prevajalcev Slovenije, Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije, Lektorsko društvo Slovenije, Združenje stalnih sodnih tolmačev in pravnih prevajalcev Slovenije SCIT in Združenje konferenčnih tolmačev Slovenije), fakultete, ki izobražujejo te profile, ter neprofitne organizacije.

Dokument je bil tudi povod za vzpostavitev sodelovanja z Združenjem prevajalskih podjetij pri GZS. Vsi deležniki se zavedamo težkih razmer v prevajalskem sektorju, a smo hkrati prepričani, da so ti specializirani poklici perspektivni in za sodobno medkulturno družbo še vedno izjemno pomembni. Zato bomo v naslednjih mesecih okrepili ozaveščanje javnosti, pripravljamo pa tudi konkretne predloge sistemskih rešitev, s katerimi bi zajezili cenovne pritiske in preprečili drsenje teh poklicev v prekarnost.

Pričakovanja prevajalske skupnosti so visoka. A že ta prvi korak je lahko razlog, da tudi oz. še zlasti letos posebej glasno praznujemo mednarodni dan prevajalcev tudi v Sloveniji.