Odstrel medvedov v Sloveniji – kako naprej?

Foto: dr. Miha Krofel.

Zadnje dni precej polemik povzroča odločitev upravnega sodišča o začasnem zadržanju odstrela 175 medvedov. Kmetijske organizacije so v zraku in svarijo s smrtnimi žrtvami zaradi napadov medvedov na ljudi, člani društev proti mučenju živali po vsej Sloveniji pa že slavijo rešitev medvedov pred streli.

Odstrel, ki se je po predpisu vlade začel izvajati konec lanskega leta, je sicer ustavljen le začasno, dokler sodišče ne odloči o tožbi ene izmed nevladnih organizacij. Se pa zdi verjetno, da se bo lovna sezona na medveda, ki traja do 30. aprila, že zaključila pred končno odločitvijo.

V vsakem primeru bo imel izid tožbe verjetno pomembne posledice za nadaljnje upravljanje z medvedom v Sloveniji, predvsem v delu, ki se tiče rednega odstrela. Tega pri nas izvajajo upravljavci lovišč (lovske družine in državna lovišča), ki lahko odstrel medvedov tudi tržijo za namene lovskega turizma in prodaje medvedjega mesa za prehrano. Vendar to ni osnovni razlog za izvajanje odstrela, kot se včasih zmotno predpostavlja.

Odstrel, ki ga določa pristojno ministrstvo, se izvaja za namene omejevanje številčnosti populacije, s čimer se želi omejevati konflikte med ljudmi in medvedi, ki so med drugim odvisni tudi od števila oziroma lokalnih gostot medvedov.

Medvedi že od nekdaj vzbujajo veliko pozornost javnosti, razprave pa se običajno še posebej razvnamejo, ko pride do vprašanja odstrela. Večkrat dobim občutek, da je del težave v tem, ker organizacije na obeh straneh v resnici govorijo o različnih stvareh.

Kmetijski deležniki in državni uradniki večinoma govorijo o populaciji medvedov, ki da je v dobrem stanju in je odstrel ne ogroža. Kar povsem drži. Medtem pa imajo predstavniki raznih društev in širše javnosti pogosto pred očmi odstreljene posamezne osebke medvedov, ki se jim smilijo. Posameznega medveda odstrel seveda ogroža, saj zaradi tega mnogi umrejo. Ohranitev medvedov kot vrste torej ni vprašljiva, nerazčiščeno pa je etično vprašanje, ali je sprejemljivo ubiti medveda zato, da bi zmanjšali verjetnost konfliktov?

Foto: Miha Krofel.

Ali drugače: je bolj sprejemljiva čustvena bolečina, ki jo ob odstrelu medveda čuti človek, ki ima rad medvede, ali pa čustvena bolečina in stiska, ki jo čuti človek, ko medved ubije njegovo ovco, oziroma, ker se boji iti v gozd v strahu pred napadom medveda? Ob slednjem se sicer poraja še vprašanje, v kolikšni meri odstrel medveda omili to stisko, ki bi verjetno povsem izginila šele ob odstrelu vseh medvedov.

Splošen konsenz se zdi bolj pobožna želja kot realna možnost, dokler so med nami tako ljudje, ki si želijo videti medveda vsakič, ko gredo s fotoaparatom v gozd, kakor tudi ljudje, ki bi najraje videli, da bi medvede pri nas povsem iztrebili.

Vseeno pa razmišljam, kakšen scenarij bi bil čim bolj idealen v danih razmerah? Morda takšen, da bi imeli populacijo medvedov, ki bi bila dovolj velika za dolgoročno preživetje vrste, vendar spet ne prevelika, da ne bi medveda srečal ravno ob vsakem obisku gozda.

Največ Slovencev bi bilo verjetno zadovoljnih, če bi se populacija v čim večji meri uravnavala z naravnimi mehanizmi, tako da ne bi bilo potrebe po večjih odstrelih, še vedno pa, da število ne bi naraščalo. Medvedov bi moralo biti dovolj, da bi v gozdu opravljali svojo ekološko vlogo (npr. raznašanje semen in odstranjevanje mrhovine v gozdovih) ter nudili ekosistemske storitve (npr. možnost izvajanja eko-turizma), obenem pa bi povzročali čim manj težav ljudem. Verjetno bi se s takšno situacijo strinjal kar velik del naših državljanov. Vendar, kako to doseči?

Do neke mere lahko k temu pomaga znanost – raziskave o ekologiji medveda ter o dejanskih učinkih, ki jih dosežejo različni upravljavski ukrepi. Temu slovenski in tuji raziskovalci v zadnjih letih posvečamo kar nekaj pozornosti, tako da danes poznamo že marsikateri odgovor, nekaj vprašanj pa kljub temu ostaja še neraziskanih. Na primer, številčnost medvedov je precej dobro ocenjena (v povprečju 800-900 medvedov lansko leto), dobro imamo dokumentiran tudi njen porast v zadnjih desetletjih.

Vemo tudi, da se kljub temu porastu populacije število konfliktov z medvedi ni povečalo in je ostalo v zadnjem desetletju bolj ali manj nespremenjeno.

Za slednje gre verjetno zahvala predvsem novim, učinkovitim upravljavskim ukrepom, ki jih zadnja leta strokovnjaki iz Zavoda za gozdove Slovenije uspešno vpeljujejo v prakso (npr. elektro-ograje, pastirski psi ter medvedo-varni smetnjaki).

Raziskave so tudi jasno pokazale, da medvedi za razliko od volkov ali risov niso teritorialna vrsta, zato medvedja populacija nima samo-regulacijskih mehanizmov, da bi se številčnost omejevala na podlagi znotrajvrstnih odnosov. Posledica tega je, da si lahko isto območje brez težav deli veliko različnih medvedov, kar vodi v precej večje gostote kot pri volkovih ali risih. Za populacije medvedov obstaja v bistvu le en naravni dejavnik, ki omejuje njihovo številčnost v prostoru in tudi stopnjo razmnoževanja. To je hrana.

In s čim se hranijo medvedi v Sloveniji? Kot je običajno za rjavega medveda, je tudi prehrana naših kosmatincev zelo raznolika: od raznih plodov, trav in zelišč do hrane živalskega izvora, med katero prevladujejo žuželke in mrhovina. Vendar pa v svetovnem merilu prehrana naših medvedov izstopa v enem pomembnem delu: umetni hrani, ki jo medvedi dobijo od ljudi in med katero prevladuje koruza.

Medvedka med hranjenjem s koruzo na Rakitni (foto: Miha Krofel).

Koruzo medvedi dobijo na več tisoč krmiščih za divje živali, preko katerih se vsako leto v naše gozdove pripelje na stotine ton koruze. Medvede sicer krmijo tudi v nekaterih drugih državah Vzhodne Evrope in Balkana, vendar očitno nikjer tako intenzivno kot v Sloveniji, kjer ima ta praksa več kot 100-letno tradicijo. Delež umetne hrane iz krmišč predstavlja kar eno tretjino vse energije, ki jo naši medvedi zaužijejo vsako leto. To verjetno pojasni izjemno visoke lokalne gostote medvedov pri nas in tudi, zakaj imajo slovenski medvedi najvišjo stopnjo razmnoževanja zabeleženo pri tej vrsti na svetu.

V Sloveniji je stroka praktično enotna, da nadaljnje povečevanje števila medvedov ni zaželeno, tudi z vidika varstva te vrste ne.

Prekomerno naraščanje številčnosti medvedov bi namreč verjetno slej kot prej pripeljalo do upada javne podpore varovanju medvedov in pojava nezakonitega ubijanja. V strokovnih krogih smo si dokaj enotni tudi, da kratkoročno ni drugega ukrepa za omejitev rasti populacije kot odstrel.

Dolgoročno pa bomo morali razmišljati tudi o konkretnejših korakih v smeri zmanjšanja intenzivnosti umetnega krmljenja. S tem bi lahko dosegli, da bi do izraza prišli tudi naravni mehanizmi, ki omejujejo rast populacije. Tako bi potem tudi že z manjšim odstrelom dosegli želeni učinek (to je preprečitev rasti populacije). Ob tem je treba omeniti, da takojšnja popolna ukinitev krmljenja verjetno ne bi bila dobra odločitev, saj ima krmljenje medvedov v Sloveniji dolgo tradicijo, poleg negativnih pa tudi nekatere pozitivne stranske učinke.

Medved pod krmilnikom s koruzo (foto: Miha Krofel).

Glede drugih načinov zmanjševanja reprodukcije medvedov, kot sta sterilizacija ali kontracepcija, obstaja še vrsta nerešenih ekoloških, logističnih pa tudi etičnih vprašanj, ki preprečujejo širšo uporabo. Poleg tega je verjetno smiselno, da najprej izrabimo precej bolj naravno in cenejšo možnosti, ki jo nudi postopno zmanjševanje umetnega krmljenja.

Znanost torej lahko do neke mere pomaga k zagotavljanju mirnejšega sobivanja z našim največjim predstavnikom zveri in upravljavcem omogoči napovedovanje učinkov različnih ukrepov. Vendar pa končno stanje, ki ga kot družba želimo doseči, ter načini, ki so sprejemljivi za doseganje tega cilja, ostajajo v domeni etičnih oziroma socio-političnih vprašanj. Nanje znanost ne more odgovoriti.

Lahko pa po drugi strani sociološke raziskave pomagajo pri razumevanju nekaterih družbenih procesov, na primer tistih, povezanih z odnosom ljudi do medveda, in strpnostjo. Pri tem lahko govorimo o dveh tipih strpnosti – po eni strani o toleranci ljudi do medvedov, po drugi pa o toleranci ljudi do ubijanja medvedov. Pri slednjem se pogosto predpostavlja, da imajo ljudje v mestih pozitiven odnos do zveri, medtem ko jih prebivalci podeželja, ki z njimi dejansko sobivajo, ne marajo.

Vendar nedavne anonimne raziskave, opravljene na območjih stalne prisotnosti zveri, kažejo, da je danes tudi na podeželju večina ljudi v resnici naklonjena zverem (čeprav morda tega javno ne izražajo tako očitno).

Tudi podpora odstrelu se zmanjšuje in v zadnji javnomnenjski raziskavi se je na primer že večina prebivalcev območji z volkovi opredelila proti odstrelu teh zveri. To je še posebej izrazito med mlajšimi generacijami, kar je verjetno pokazatelj trendov, ki jih lahko pričakujemo v prihodnosti.

Takšne spremembe v družbi predstavljajo izzive tradicionalnim upravljavskim praksam in povečujejo potrebo po iskanju alternativnih rešitev. Vendar na področju upravljanja s prostoživečimi živalmi hitre spremembe pogosto povzročijo kar nekaj težav. Zato tudi v strokovnih krogih vlada zaskrbljenost ob pričakovanju dokončne odločitve upravnega sodišča glede nadaljnjega odstrela medvedov.

Značke
,