– fa schaumbad – zum entspannen und geniessen –
je pisalo. pod fotkico, na kateri je zapeljiva ženska uživala v kadi. pene so ji segale pikico čez prsi, v desni roki je držala kozarec vina, levica ji je počivala na robu kadi. tanki, dolgi prsti. sopara se je dvigala in jo malce, ampak res minimalno, zameglila. bilo ji je bilo vroče, vlažna je bila tudi po obrazu. imela je dolge rjave lase, zadaj spete v figo. brez šminke, polnih potnih ustnic, smejala se ni. zamaknjeno, s priprtimi očmi in brado rahlo dvignjeno je gledala nekam gor. u luster, ne vem. zadaj okno, na njem nemogoče veliko zeleno jabolko. bela svetloba.
to je ena od reklam v burdi, letnik 1986, junij. tetini burdi, če sem natančna. prizor me je tako neustavljivo in nerazložljivo prevzel, da sem list iztrgala iz matere burde, ga hitro in okorno prepognila v … meh … ničemur podoben kvadrat in vtaknila v žep. tatica! doma sem se plena lotila po mesarsko. prizor je zgledal tako resničen. »če bi samo lahko umaknila tele pence, bi se ji vidle joške,« sem premlevala. ja, do golih jošk sem hotela prit. no, nisem. eksperiment je šel v franže, tudi (ali prav) zato, ker sem bejbo pustila v vroči vodi kako urco in pol. »se bo že tazgornji papir s pencami odlepil in bo naga.«
fiksacija na sloje, plasti, (raz)slojevanje in (raz)plastenje [na joške ne več] me spremlja še danes. plasti česar koli. na enem do skrajnosti brezciljnih sprehodov po medmrežju sem si zadnjič na komp prenesla čudeselj, ki bi mi lahko omogočil, da se razslojim, naslojim in preplastim do sitega. zdaj ga imam in se ga učim. p. o. č. a. s. i. se splača, ker fotošop obljublja čudeže. v to me je dodatno prepričalo orodjece, ki sem ga zagledala prvega. magic wand se mu reče. mislem … cute overload.
zelozelo se zavedam, da je fotošop v očeh marsikoga danes kletvica. hudič. izvor zla. ampak ne v mojem svetu. jaz sem začetnik in zame je (še zmeraj) čaroben. magic wand, za božjo voljo. končno bom lahko iz fotk luščila kape, bunde, vrečke, rožice, oči. na čb podlagi. dajmo najprej to, potem pa naprej. bo pa trnova pot. ni ajnfoh za nas, nenadarjene plastenke.
ima pa fotošop tudi svojega pesnika. no, sem mu ga brez privoljenja avtorja in mimo vseh literatnokritičnih avtoritet sama prismolila. priplastila. william carlos williams. blazno zanimiv dečko; zdravnik, žena flossie (pri nas bi ji lahko rekli zobnanitka), pisal pesmi na zadnje strani receptov za zdravila. ponavadi o stvareh in besedah, ki premikajo meje sveta in jezika. enostavčna poezija, kjer besede zaustavijo, razstrelijo, razcepijo. kot kak gorski cvet, ki ima to moč, da prebije skalo. slika, ki jo ustvari s pesmica, pa zaokroži vse skupaj. v glavnem, zacopana na fertik.
tale je zelo znana in zelo značilna. rdeča samokolnica.
————-
so much depends upon / a red wheel / barrow / glazed with rain / water / beside the white / chickens
toliko je odvisno od / rdeče samo / kolnice / ki jo je zloščil / dež / nedaleč proč od belih / piščancev
*v slovenščino prevedel veno taufer.
————-
ko samokolnico preberem z očali fotošopa, je seveda rdeča samo samokolnica, vse ostalo je v čb varianti. kar naenkrat jezik moža od zobnenitke postane še bogatejši. in skrivnostnejši. mislim, kako hudiča pa vem, da so beli piščanci v vseh plasteh beli? kaj če so rumeni, modri ali bohnedej – roza?!? in konckoncev, tudi samokolnica je v resnici lahko umazano zelena. ali še huje, siva.
sej pravim. učim se šele. vse je čarobno.
Avtorica: Polonca Štritof, doštudirala je angleški in italijanski jezik na Filozofski fakulteti, a ni vedela točno, kaj naj s tem počne. Tako jo je pot nesla v OŠ, na raziskovalni zavod, v nevladno organizacijo, nazadnje tudi v korpo svet. Obožuje humor, ki malce zapeče. Rada bi znala risati. Kadar ni ravno polomljena, se z veseljem dobro prešvica na kolesu ali na kakem hribu. Hodi v gledališče, kjer se občasno tudi zaljubi. Piše blog, na Twitterju jo najdete pod @streetof.
Kolumne Polonce Štritof na Metini listi: