Cepljenje spada med 10 največjih javno zdravstvenih uspehov v medicini, ki so znatno prispevali k zmanjšanju obolevanja in umiranja prebivalstva ter podaljšanju pričakovanega trajanja življenja. Veliko nalezljivih bolezni, ki so v prejšnjih stoletjih povzročale velike epidemije ter zahtevale visok smrtni davek in včasih dobesedno zdesetkale prebivalstvo na posameznih območjih, se danes prav zaradi uvedbe cepljenja skoraj ne pojavljajo več ali pa so že povsem izkoreninjene. S cepljenjem letno preprečimo izgubo več kot treh milijonov življenj, še več milijonov ljudi pa zaščitimo pred trajnimi zapleti bolezni. Še vedno pa na svetu zaradi nalezljivih bolezni, ki bi jih lahko preprečili s cepljenjem, umre 1,4 milijona otrok mlajših od 5 let.
V Sloveniji smo s sistematičnim cepljenjem uspeli izkoreniniti črne koze, eliminirali smo otroško paralizo in davico, ošpice, mumps in rdečke se pojavljajo izredno redko, prav tako tetanus in okužbe z bakterijo Haemophilus influenze. Relativno redko se pojavlja tudi oslovski kašelj. Le z izboljšanimi pogoji bivanja, sanitarno higienskimi ukrepi in ustreznejšim načinom prehranjevanja ne moremo razložiti drastičnega upada pojavnosti nalezljivih bolezni, proti katerim izvajamo sistematično cepljenje. Dokaz za to so nekatere nalezljive bolezni, proti katerim se rutinsko cepljenje prebivalstva ne izvaja in jih kljub izboljšanim življenjskim pogojem še vedno preboli velika večina ljudi (npr. vodene koze). Hkrati je uvedba nekaterih cepljenj šele v tem stoletju, ko se higiensko-sanitarne razmere niso več bistveno izboljševale, prispevala k skoraj popolni prekinitvi pojavljanja bolezni (npr. cepljenje proti okužbam z bakterijo Haemophilus influenzae).
Zgodovina cepljenja se je pričela s cepljenjem proti črnim kozam, s čimer so pričeli že pred našim štetjem na Kitajskem. Sodobno cepljenje proti črnim kozam se je pričelo leta 1796, s sistematičnim cepljenjem po vsem svetu pa smo uspeli bolezen konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja tudi izkoreniniti. S cepljenjem želimo predvsem preprečiti sam pojav bolezni in s tem tudi možne zaplete in posledice bolezni. Cepimo predvsem proti boleznim, proti katerim ne obstaja učinkovito zdravljenje. Cepljenje izzove nastanek individualne zaščite, s cepljenjem dovolj visokega deleža prebivalstva na nekem območju pa lahko dosežemo tudi tako imenovano kolektivno imunost, s katero preprečimo širjenje mikroorganizmov med ljudmi in zaščitimo pred okužbo tudi osebe, ki še niso bile cepljenje, ki po cepljenju niso razvile zaščite ali pa pri njih cepljenja zaradi osnovnih bolezni ne smemo izvesti. To velja predvsem za bolezni, ki se prenašajo med ljudmi. Dokaz za kolektivno zaščito predstavlja tudi ponoven pojav nalezljivih bolezni v okoljih, kjer je delež precepljenih oseb upadel pod določen odstotek. Za zaščito pred boleznimi, ki se na človeka prenašajo preko živali ali ob stiku z okuženim okoljem, pa je najpomembnejša individualna zaščita s cepljenjem. Tak primer je cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu. V Avstriji je proti bolezni cepljenih več kot 90% prebivalcev, število obolelih pa je padlo pod 10% od števila pred uvedbo cepljenja. Pri nas število obolelih ne upada, saj je cepljenih le približno 15% oseb. Kljub temu, da so zaradi širokega cepljenja nekatere bolezni pri nas redke ali pa se ne pojavljajo več, pa je sistematično nadaljevanje cepljenja še vedno pomemben ukrep za preprečevanje njihovega ponovnega pojavljanja in širjenja.
Pri cepljenju se aktivira človeški imunski sistem, pri katerem se tvorijo specifična protitelesa, ki nato varujejo organizem pred povzročiteljem nalezljive bolezni, ko le ta po naravni poti vdre v telo. Ob prvem stiku z določenim mikroorganizmom telo namreč potrebuje nekaj tednov za omejitev bolezni. V tem času lahko nastanejo nepopravljive okvare organizma. Predhodno cepljena oseba pa je na okužbo že pripravljena in se veliko hitreje odzove na vdor določenega mikroorganizma ter ga dovolj hitro onesposobi. Cepljenje opravljamo z mrtvimi mikroorganizmi, z njihovimi sestavnimi delci ali pa z močno oslabelimi živimi mikroorganizmi, ki pri veliki večini cepljenih oseb ne morejo povzročiti nobene škode.
Vsa sodobna cepiva, ki jih uporabljamo v programu cepljenja, so dokazano varna in učinkovita. Že pred pridobitvijo dovoljenja za uporabo se izvajajo večletna preizkušanja njihovega učinkovanja, pojava neželenih učinkov ter njihovega delovanja v posameznih skupinah ljudi. Na manjših skupinah ljudi se sprva potrjuje varnost in učinkovitost novih cepiv. V zadnjih fazah proučevanja pa se njihova učinkovitost in varnost preverjata na več deset tisoč preiskovancih s primerjavo cepljene in necepljene skupine ljudi. Šele ob predložitvi nedvoumnih dokazov o varnosti in učinkovitosti posameznega cepiva regulatorne organizacije podelijo posameznemu cepivu dovoljenje za široko uporabo. V Evropi za varnost in učinkovitost cepiv skrbi Evropska agencija za zdravila (EMA). Kontrolo kakovosti vseh v Slovenijo uvoženih serij cepiv pa nato še dodatno preveri Javna agencija RS za zdravila. Ob široki uporabi cepiv se nato izvaja še postmarketinško spremljanje varnosti cepiv s spremljanjem pojavnosti neželenih učinkov, o katerih izvajalci cepljenja obveščajo nadzorne inštitucije. Na tak način skušamo zaznati zelo redke neželene učinke, ki zaradi omejenega števila oseb, vključenih v predhodne faze raziskovanja, morda niso bile ugotovljene. Obstajajo primeri cepiv, katerih uporaba je bila zaustavljena kmalu po pridobitvi dovoljenja za široko uporabo, ko so bili ugotovljeni sicer zelo redki neželeni učinki cepiva (ugreznjenje črevesja pri prvi generaciji cepiva proti rotavirusnim okužbam, ki se od takrat ne uporablja več).
Kot pri vseh zdravilih je tudi pri cepljenju možen pojav neželenih učinkov. Z natančnim poznavanjem in upoštevanjem zdravstvenih indikacij in kontraindikacij (kdaj se cepljenje sme oz. kdaj se ne sme izvesti) lahko tveganje za neželene reakcije po cepljenju minimaliziramo. Pri zdravstvenih težavah, ki so v časovni povezavi s cepljenjem, lahko gre za resnične neželene učinke, ki so dejansko povezani s cepljenjem ali nepravilno izvedbo cepljenja, lahko pa gre le za naključno sosledje dogodkov, ki bi se pojavili tudi, če oseba ne bi bila cepljena. Relativno pogosti so neželeni učinki, ki se pojavijo po cepljenju na mestu vboda in so večinoma blagi in prehodni ter ne puščajo posledic. Sistemske reakcije (npr. povišana temperatura, izpuščaj) so redkejše in praviloma nenevarne. Ob neustreznem ukrepanju so lahko nevarne alergijske oz. anafilaktične reakcije, ki pa se pojavljajo izredno redko (enkrat na milijon cepljenj). Številne raziskave so zavrnile različne hipoteze o povezanosti cepljenja z avtoimunimi obolenji, avtizmom, multiplo sklerozo, sladkorno boleznijo, revmatoidnimi obolenji, nenadno smrtjo novorojenčkov, astmo in drugim. Le izredno redke raziskave so kazale na možno povezavo cepljenj z določenimi zdravstvenimi težavami, a so se kasneje izkazale za metodološko neustrezne (povezava cepljenja proti ošpicam, mumpsu in rdečkam z razvojem avtizma otrok). Tudi posamezne sestavine cepiv nasprotniki cepljenja velikokrat povezujejo z določenimi zdravstvenimi težavami. Prav zaradi pritiska javnosti so proizvajalci cepiv iz vseh cepiv po letu 2000 odstranili tiomersal (organska oblika živega srebra), ki je v cepivih služil kot konzervans. Bolezni, ki naj bi bile povezane s tem dodatkom v cepivu, se po njegovi odstranitvi niso zmanjšale. Številne raziskave so naknadno tudi nedvoumno ovrgle predpostavljene povezave tiomersala z nekaterimi boleznimi v otroškem in adolescentnem obdobju. Podobno »nevarni« naj bi bili po mnenju nasprotnikov cepljenja tudi ostali dodatki cepivom, ki skrbijo za stabilnost in ustrezen odziv po cepljenju. Večina cepiv vsebuje zelo majhne vsebnosti aluminijevih soli, ki pa jih v telo neprimerno več vnesemo s prehrano in nekaterimi zdravili. Celo z materinim mlekom doječi se otroci prejmejo nekajkrat večje količine aluminija kot pa z vsemi tremi odmerki cepiva, ki jih prejmejo v prvem letu starosti. V kolikor pa so dojenčki hranjeni z mlečno formulo, pa je vnos aluminija še znatno večji.
Tveganje za resne neželene učinke je veliko manjše kot tveganje necepljene osebe za nevaren potek bolezni in pojav zapletov. Ošpice, ki jih v necepljeni populaciji preboli skoraj 99% vseh oseb in so jih preboleli praktično vsi Slovenci, rojeni pred letom 1960, ko se cepljenje še ni izvajalo, pri 5% obolelih ljudeh povzročijo vnetje srednjega ušesa, pri 1% se pojavi pljučnica, pri enem otroku na 1000 obolelih pa se bolezen zaplete s pojavom vnetja možganovine, ki lahko pušča trajne posledice. Približno tak odstotek bolnikov zaradi ošpic tudi umre. Na drugi strani pa se vnetje možganovine po cepljenju pojavi pri manj kot pri enem na milijon cepljenih otrok. Bolezen se žal zaradi odklanjanja cepljenja še vedno v previsokem številu pojavlja tudi v razvitih predelih sveta. Samo v Evropi vsako leto zabeležimo okoli 30.000 obolenj in nekaj deset smrtnih primerov. Kljub temu v Evropi ostaja cilj, da za ošpicami po letu 2015 ne bo zbolel več noben otrok. Tudi tetanus, davica in oslovski kašelj so bolezni, ki lahko potekajo smrtno, cepiva proti tem boleznim pa so skoraj popolnoma varna.
Tudi cepljene osebe lahko zbolijo za boleznimi, proti katerim so bile cepljene. Nekatera cepiva po cepljenju nudijo dolgoletno, lahko tudi trajno zaščito, druga pa za vzdrževanje zaščite zahtevajo obnovitvena cepljenja v določenih časovnih intervalih. Vse cepljene osebe po cepljenju tudi ne razvijejo zaščite, prav tako pa cepiva tudi niso 100% učinkovita. Večina cepiv, ki jih uporabljamo pri rutinskem cepljenju otrok, so učinkovita v 85-95%. Tako lahko pričakujemo, da bo ob stiku s povzročiteljem bolezni 5-15% cepljenih oseb kljub vsemu zbolelo. Prav zato je še toliko bolj pomembna visoka precepljenost prebivalcev, s katero zmanjšujemo tveganje za vnos in razširjanje povzročiteljev teh bolezni. Cepiva, ki vsebujejo žive, a oslabljene, mikroorganizme so praviloma bolj učinkovita in nudijo okoli 98% zaščito.
V Sloveniji dosegamo zelo visok delež precepljenih otrok. Proti vsem boleznim, proti katerim poteka sistematično cepljenje predšolskih otrok, je cepljenih več kot 95% obveznikov za cepljenje, kar nam zagotavlja kolektivno varnost pred vnosom in širjenjem teh obolenj pri nas. Majhen odstotek otrok zaradi svojega zdravstvenega stanja nekaterih cepljenj ne sme opraviti. V Sloveniji je cepljenje proti večini nalezljivih otroških bolezni obvezno. Tak sistem poznajo še nekatere centralno in vzhodno evropske države, nekatere zahodnoevropske pa zahtevajo obvezno izvedbo nekaterih posameznih cepljenj. Zanimivo je, da podobno visok delež cepljenih otrok dosegajo tudi v nekaterih evropskih državah, kjer cepljenje ni obvezno. Velika večina staršev razume prednosti cepljenja v primerjavi s tveganjem, ki mu je otrok izpostavljen, če cepljenja ne opravi. Kljub veliki medijski izpostavljenosti nasprotnikov cepljenja, je delež staršev, ki zaradi svojih prepričanj odklanjajo cepljenje svojih otrok, razmeroma zelo majhen.
Asist. Zoran Simonović, dr.med., spec. javnega zdravja
P.S. Objavljeni bodo komentarji, ki ustrezajo načelu spoštljivega komuniciranja tako do avtorja zapisa kot drugih komentatorjev in komentatork.
Spoštovani dr. Simonović,
zanima me kdo – če sploh kdo – odgovarja in prevzame odgovornost, če cepivo pri otroku povzroči hujšo neželeno reakcijo ali celo trajno posledico.
Piše asist. Zoran Simonović, dr.med., spec. javnega zdravja: »Kljub temu, da cepiva predstavljajo enega najvarnejših ukrepov v medicini, pa nobeno cepivo ni popolnoma varno in učinkovito. Razviti so natančni kriteriji za ocenjevanje vzročne povezave med cepivom in neželenim učinkom. Znanih je več neželenih učinkov, ki so zelo verjetno vzročno povezani z določenimi cepivi in so standardizirani s strani mednarodnih organizacij. Škoda na zdravju po cepljenju ni nikoli krivda posameznika, ki je cepljenje izvedel ali organizacije, pač pa je posledica neizogibnega tveganja, ki je priznano v povezavi s cepljenjem. Potrebno pa je poudariti, da je tveganje za hujšo okvaro zdravja po cepljenju izredno izredno nizko. Vsak neželeni dogodek, ki je v časovni povezavi s cepljenjem, namreč ni nujno tudi v vzročni povezavi s cepljenjem.
V Sloveniji ugotavlja vzročno zvezo med obveznim cepljenjem otrok in nastalo škodo na zdravju posebna komisija, ki jo imenuje Minister za zdravje. V kolikor le ta ugotovi možno povezavo med cepljenjem in škodo na zdravju, ki se kaže v resnem in trajnem zmanjšanju življenjskih funkcij, pa država prevzame odgovornost za odškodnino osebi, ki ji je obvezno cepljenje povzročilo škodo na zdravju. Le v 19 državah na svetu države prevzemajo odgovornost za povračilo škode, ki je nastala po cepljenju.
V Sloveniji se je že zgodilo, da je bila priznana odškodnina zaradi možne vzročne povezave škode na zdravju s cepljenjem.«
Gospod Simonović, ali je bila ta odškodnina tudi izplačana?