Otroci zbolijo. Nemalokrat. Še toliko bolj pogosto, ko temperature zanihajo, in običajno v tistih blazno napetih trenutkih, ko nam velikim in odgovornim ljudem že tako pohaja sapa. Hudič ima mlade. In mi tudi. Ura je toliko, da se platno noči komaj začne trgati, lepka snov, ki med spanjem prijazno preprečuje, da bi tekoče in tople sanjarije o nedosegljivem dopustu odtekle skozi oči, je zdaj na poti v kopalnico klavrno zasušena na koncu uvelih trepalnic in trmasto kljubuje odpiranju vek, da bi lahko vsaj poskusili začeti z odpravljanjem škode, ki se nabere s kilometrino, ki ji včasih zmotno rečemo odraslost. Nisem jutranji človek. Zato brundam, ustnice mi trzajo, telo se mi nenaravno zvija v gube.
Ta težka in vlažna odeja jutranjosti, ki mi svoje fantomske in odvratne vonjave privoščljivo sili v nosnice, po navadi zdrkne z mene po kakšnih pol ure, ampak pol ure je veliko.
Ogromno. Nedosegljivo. Nerodno stopim na strateško postavljeno kocko, za katero se zdi, da ji je bilo vedno mesto zgolj in samo na mrzlih ploščicah kopalnice. Zaklel bi, če ne bi živel v sodobnih časih, v katerih ni gusarjev. Namesto tega obupano izdihnem in si zobe odišavim s pasto, ki ima okus po živobarvnih sadnih medvedkih. Nisem si še vstavil leč in sem pograbil napačno tubo. Meglica. Tudi prav. Če se ne motim, pasta za odrasle, tista, za katero otrok pravi, da peče, peče, peče, že od sinoči izsušena in zgrbljena leži na robu umivalnika. Ugotovitev, da me spomin še ne zapušča, me vsaj toliko poživi, da se lahko relativno normalen odpravim v otroško sobo. Seveda na poti do tja v mislih uperim pogled v nebo in si ponavljam prosimprosimprosimprosim, da bi bil otrok že oblečen. Voila! Tadam! Tudidudi šadabum!
V sobi pa sumljiva tišina. In orjaška buba v zavetju odeje. Sedem na posteljo zraven nje, jo nalahno, kot bi se poskušal prikupiti metulju, dregnem enkrat, dvakrat. Seveda ne gre lahko. Nikoli ne gre. Da, otroci zbolijo. Nemalokrat. Včasih imajo rdeča lica, pohrkavajo nevidne lističe smirkovega papirja, tulijo za babičinem čajem, ker tvoj nima dodatnega medu in petih žlic sladkorja, od njih buhti vročina, kot se je nekoč bohotila po stanovanjskih blokih. Takrat zbolijo. Včasih pa ne veš oziroma se nagibaš k mnenju, da je vse skupaj šov, otroška prevara, v katere zanko se starši tako preprosto ujamemo. To ni nič novega.
Takšna igra, v kateri starejši, vendar ne nujno pametnejši, skoraj vedno popusti, je stara vsaj toliko, kolikor časa obstaja šola.
Spomnim se takšnih temnih juter svojih let, ki bi jih lahko preštel na prste obeh rok. Ne več. V tistem vmesnem obdobju, ko so starši odšli v službo in sem čakal, da pride babica, sem prav tako v varni toplini odeje, da so se izza nje svetile samo moje široko odprte oči, napeto pričakoval dogodke prostega dne. Sam. No, ne povsem. Do prvega rožljanja babičinih ključev v ključavnici so mi družbo delale brezkrvne prikazni, ki so se mi režale za vrati, celotna soba je vibrirala pod težo mojega strahu, dokler se med vrati ni prikazala znana oseba, ki mi je tako čudovito zapolnila dan. Pustila mi je, da sem jo v igri, v kateri se menda ne smeš jeziti, z vrsto spretnih goljufij znova in znova premagal, hlastno sem požiral že dobro znane zgodbe iz vojne, jaz pa sem ji v zameno, kot lahko stori samo pravi pravcati otrok, nametal za lase privlečene dosežke, ki jih je z dobrohotnim nasmeškom in brez prirezanega ciničnega pogleda sprejemala, oplemenitila, vzela za svoje. To so bili trenutki, ki se jih ne da zgnesti v sivo gmoto. Ne glede na to, ali sem zares kuhal ali pa sem zakuhal bolezen. Tako da sem termometer na skrivaj prislonil k peči. Jutra so z druge – mlajše – strani videti precej bolj obetavna.
Znova dregnem zabubljeno gmoto. Obrne se in me pomenljivo pogleda. Pravi, da je vse narobe. Oh, kako je vse narobe. Jezik ji bo odpadel, blah in bleh, v glavi ima glasne bobne, slabo ji je, ampak ne toliko, da bi bruhala, vse jo boli, joj, kako jo vse boli. Vprašam to ubogo paro, če želi ostati pri meni. Delam namreč doma, v teh letih je to zanjo še nekaj dobrega, vznemirljivega. Slabotno prikima, toda oči se ji iskrijo. Kar naenkrat se ji odpre toliko brezmejnih možnosti. Rada bi bila z očijem, reče. Ni še minilo pol ure, odkar me je vrglo v ta še vedno mračni svet, toda o tisti težki, vlažni odeji ni bilo več sledu. Nasmehnem se. Saj se vendar vsega še vedno tako živo spominjam.
Otroci zbolijo. Včasih zbolijo z namenom.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen na avtorjevi spletni strani.