Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Oče me vsakič, ko pridem domov na govejo juho, vpraša, če že imam službo. Vedno mu odvrnem, da sem samozaposlena, da delam noč in dan in da je moja pisarna tam, kjer je moj računalnik. Oče je predstavnik generacije, rojene takoj po vojni, pretežni del življenja je doživel v socializmu, a je bil ves čas sam svoj mojster, obrtnik. Nikoli velik, a dovolj, da se nima za socialista in se nikoli ne bo imel. Pa vendarle me on, ki je v socializmu živel kapitalizem, pogosto vpraša, če imam službo in zakaj ne. Takšno v fabriki, na občini ali ministrstvu. Vedno mu odgovorim, da sem samozaposlena, a vedno znova ugotovim, da nisem dovolj jasna.
Razmišljala sem, če se je sporočilo izgubilo med prevodom, pa sem potem ugotovila, da gre ponovno za enega od teh velikih razkorakov, ki so jih doživele generacije naših staršev. Zgodil se jim je socializem in potem kapitalizem in zdaj še internet. Ne razumejo, da je moja pisarna tam, kjer je moj računalnik. Da sodobne službe niso več tam, kjer je tovarna ali delavnica. Da nimaš šefa, ki ti nalaga delo in določa, kdaj (ne)boš imel dopusta. Ne razumejo novega koncepta službe, ki so ga lepo opisali v RSA Animated Re-Imagining Work.
Živim od projektov, bolj ali manj fascinatnih, delam od jutra do sutra. Vikendov zares ne poznam, prav tako ne regresa ali bolniških. Moje pisarne so v Kočevju, v Ljubljani, v lokalih in prestolnicah sveta. Za moje delo potrebujem zgolj dober računalnik, wi-fi in telefon. Kar je dobro in slabo, ker večina od mene pričakuje, da bo odgovor dobila takoj ali vsaj v ponedeljek navsezgodaj zjutraj. Kar pomeni, da bom delala ves vikend. Tempo je zoprn in določa našo generacijo, ki ni več generacija zaposlitev do groba. Ta teden sem se po Skypu pogovarjala s prijateljem, ki dela v Washingtonu in mi je omenil, kako ga moti ravno to, da ima toliko teh delovnih vikendov. Vsi, ki v petek popoldne pošljejo e-mail, napišejo, da sicer razumejo, da je vikend, a pričakujejo odgovor in rešitve do ponedeljka zjutraj.
Pa vendarle generacija baby boomerjev težko razume te nove koncepte, ker to ni svet, v katerem so se rodili in živeli. Redko je bilo, da si službo še nosil s seboj domov, to so delali učitelji, pa zdravniki, pa univerzitetni profesorji, pa, ja, obrtniki. Danes na šiht hodijo samo še proizvodni delavci. Pa še te je kriza zdesetkala. Na šiht hodijo nekateri državni uslužbenci in občinski uradniki in zato starejše generacije šuntajo svoje otroke in vnuke, da je taprava služba tista v državni ali občinski upravi. In ne razumejo, da morda s to željo, da bi otrok imel neko varnost, nehote ubijajo ustvarjalnost neke generacije.
Današnje generacije so živele v tako različnih svetovih, da bi res potrebovale prevajalca, da bi se razumele med seboj. Danes ni več služb za nedoločen čas, povečini ni več štempljanja ob prihodu na delo in ni več odklopa, ko odhajaš domov. Nekje sem prebrala, da nekatere multinacionalke že uvajajo pravilnike, po katerih morajo uslužbenci ob 18h ugasniti svoje blackberryje in ne smejo več brati službenih e-mailov. Ker sicer preveč trpi družinsko življenje. (vir) Ko trpi družinsko življenje, trpi delovna učinkovitost.
Delo ni več to, kar je nekdaj bilo. Včasih so lovili, da so preživeli, potem so šli v obdelovanje polj, nakar je prišla industrijska revolucija in po njej še ta neotipljiva digitalna revolucija. Kjer je delovno mesto povsod tam, kjer je … wi-fi. Za generacijo mojih staršev so bile sanjske službe tiste na ministrstvih, kjer si imel status, regres in varnost. A tudi korporativno miselnost, ko so se spremembe dogajale sila počasi, če so se sploh zgodile. Jaz lovim odprte wi-fije po mestu, se hitro odzivam, pišem projekte, se prijavljam na razpise, živim na odprtem in burnem morju. Kjer je toliko lepih sončnih dni, a tudi veliko neurja in napol potopljenih bark.
Koncepti dela so različni. Večina dela, da preživi in zato, ker je plačana. Jaz v svojem delu uživam in se samo čudim oglasom, kot je tisti, v katerem mlada(!) gospa obleži v viseči mreži in zapoje: “in spala bi ves dan”. Kot da delaš zato, da boš potem enkrat lahko spal do onemoglosti. Ultimativni cilj. Spati ves dan. Kot da je spanje/pasivnost tisto, kar bi nas moglo najbolj zadovoljiti v življenju. Politika verjetno hrepeni po pasivnih, zaspanih volicih. Morda celo nekateri delodajalci. Ne bo pa dobro, če bomo vsi zahrepeneli po tem, da se dela čimprej znebimo.
Sama delam domala vse dneve v tednu. Najbolj me straši dejstvo, da bi nekoč padla v visečo mrežo ter pela: “in spala bi ves dan”. Te krščanske nagrade po trdem delu na zemlji si ne želim. Želim si sanjskega dela v tem življenju, dela, v katerem uživam. In takšno delo trenutno imam. Še plačilna disciplina se izboljša, pa smo zmagal’, bi rekel Srečko.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.
Eni hodjo na šiht/v službo, drugi gremo delat/delamo.
Super si to napisala. Naslov oziroma vprašanje, je ravno takšno kot ga pogosto slišim tudi jaz. Ponavadi se zmedem in sploh ne vem kje naj začnem razlagat. Jaz si tudi želim, predvsem plačilno disciplino, pa malo več zagnanosti na tisti drugi, uradniški strani. Za začetek bom zadovoljna tudi z rednim odgovarjanjem na uradne maile ;).
Mirovanje, biti pri miru, “nič delati” je bistven in nujen del vsakega kreativnega procesa.
Seveda! Ampak jaz to ne vidim kot nič delati, ker delo ni samo lopatanje, ampak mirovanje, sproščanje, prebiranje, pogovarjanje … vidim kot DEL delovnega procesa :). Jaz ne morem recimo posneti podcasta o neki temi tako, da pridem na snemanje ob 1pm in začnem snemati. Samo snemanje sicer traja slabo uro, ampak že pred tem o zadevi klepetam, razmišljam, se moram kdaj tudi odklopiti, prespati zadeve, da pridem do kakšne ideje, rešitve. Zato, ja, se strinjam :). Vse našteto pa jaz res razumem kot del delovnega procesa, ti pa so dandanes drugačni v marsikateri dejavnosti.
Uživam v svojem delu, zelo rada pa tudi preležim kakšno deževno nedeljo. Sploh pa odklop na dopustu. Wi-fi? No go. Gre za moje zdravje. Tako fizično kot mentalno.
Čisto premalo jasna sem bila :), pointa kolumne sta bila: v moji branži ne poznam kolega, ki bi imel službo/delo od 7,8,9 – 15,16, 17h. Vse je ponavadi razvlečeno čez ves dan. Vikendi niso nikakršna izjema. In drugo, da delam, kar delam, se ne rabim vsako jutro seliti na točno določen kraj. Dovolj mi je komp in telefon. In zato še ne pomeni, da “mutim”. Samo drugače je.
Die Schicht = izmena
šiht – delo (iz nemščine prevzeta beseda, ki smo jo sprva uporabljali v prvotnem pomenu, kasneje pa je prevzela nov pomen – delo; “Grem na šiht”) 😉
Jaz uživam v vseh svojih “šihtih”, ker imam sestavljene; ko ne uživam, zamenjam delovno mesto. Ampak po 4 zaporednih delovnih vikendih (seveda so delovni tudi ostali dnevi) si včasih želim (navadno neuspešno), da bi cel dan spala (kar navadno vključuje tudi branje knjig, gledanje serij, sanjarjenje, kuhanje in uživanje hrane, dolgo kofetkanje …). Sploh se sprašujem tudi o naši naravnanosti na “vedno moram bit aktiven”. Da ne bo pomote – rada in navadno sem aktivna. Ampak kadar pa “zabušavam” (ko je manj dela in delam bolj na izi), imam pa slabo vest. Tista večna naravnanost na najti si delo (ker samo uživanje pač ni sprejemljivo).
Sem pa vesela tega zapisa, ker imam sama podobne težave – večina mojih sorodnikov in znancev misli, da me bo “še srečala pamet” :). In da moje službe “niso resne”, da se “malo igram” in vprašanje “a tebe za to plačujejo” ni redko. Pa seveda večni: A je tokrat pogodba za nedoločen čas. Ni, hvala bogu, ker imam ob vsakem podaljšanju možnost razmisliti o tem, če to, kar delam, res želim, če uživam …
NejaS, super zapisano, to je pa še en vidik, o tej kolumni tudi razmišljam, namreč tej prekleti slabi vesti in če kdaj poležiš “a nimaš kej delat”. Vsajeni od ne vem, kje. Če sem sredi dneva na kavi, ne glede na to, da gre morebiti za en braistorming s kom, ker nimam klasik službe, imam včasih slabo vest :(. Pa to ni prav. Jaz ne želim propagirati non-stop dela, zgolj “zabušavanje”, ki je nujno, opredeliti kot del procesa :D.
Odlično napisano, imam pa pripombo: nismo vsi babyboomerji tako nerazumevajoči glede današnjih oblik dela. Vsaj nekateri imamo otroke svobodnjake, pa tudi sami smo preizkusili delo od doma, tako, da, nekateri med nami vemo in razumemo kako in kaj.
p.s.: tudi jaz nikakor ne bi spala cel dan, kljub vabljivemu kraju kjer je viseča mreža, me pa že bolj plavanje mika
Spoštovani,
Vesela sem tega pisanja, ker na Univerzi za tretje življenjsko obdobje prav zaj pripravljamo on-line izobraževalni program medgeneracijskega učenja…( ECIL) Razumeti generacije je prvo poglavje tega programa. Navadno o njih, generacijah, razmišljamo tako, da jih primerjamo po njihovem dostopanju do družbenih virov, kolikor jih je še ostalo (zdravje, izobraževanje, kultura, transport, stanovanje in seveda delo…) No nekateri baby boomerji smo se pokvarili že zelo zgodaj in tistih varnih služb nikoli nismo spoznali… Ustvarjalno delo je bilo zmeraj takšno kot ga opisujete. Tudi meni je mama rekla “A je to sploh kakšno delo” starejši študenti pa ” Kaj ne bi šli v služno!” Prijatelji p ” Saj to ni služba, to je hobi” Iz tega hobija je nstalao več kot 1000 pogodbenih dleovnih mest…Će bi ostala v službi, vsega tega ne bi bilo. A včasih bi si želela delati v kakšni pošteni inštituciji, z veliko zaposlenimi, da bi lahko izbirala s kom se bom družila na delu…
super kolumna o tem, kako je delavski razred totalno uničen, je brez pravic in nezaščiten.
Nekateri deloholiki pa so celo apologeti takega sistema. Brez časa za partnerja, otroka, zase. In potem se čudijo (ali pa tudi ne), ko pri štiridesetih vsi zabuhli sami žulijo vinjak v kakem pajzlu.
Ali pa delajo do konca in jih samo nenadoma pobere.
Osem ur delovnika je bilo uvedenih z ralogom, kot tudi bolniška, dopust in vse ostalo. Jasno pa je, da k zasvojenostim nagnjenim posameznikom take omejitve ne ustrezajo. Prosti čas je tudi čas za soočenje s sabo.
Fizično delo, proizvajanje je komplet razvrednoteno. Seveda, saj ko mi mislimo in ustvarjamo, novodobni sužnji za nas proizvajajo. Po 14 ur na dan za dolar ali manj. Seveda, njih je veliko, nas pa malo. Mi smo elita. Se moramo pazit. Vdih, izdih, meditacija, kofe, pardon, smoothie. Pa delo, ki ni delo ampak hobi. Sanje podobnih, ki morajo zvečer precej utruditi svoje telo v fitnesu, da lahko sploh zaspijo. Saj tako kreativni možgani ne dajo spati! In to letanje od prestolnice do prestolnice tudi utrudi. Kaj šele časovna razlika. Predlagam, da avtorica eksperimentalno zamenja poklic za kak mesec. Predvidevam, da bo kmalu uvidela, da je njeno delo brez dopustov, bolnišk in viseče mreže, privilegij. In ja, štemplati se bo tudi morala!!
Iz lastne kože:
Prepričana sem, da je med nami ‘svobodnimi’ mnogo padcev in vzponov, jutra, ko ne vemo kako bomo preživeli in zavidamo kdaj štemplanje, plačano bolniško…
Jutra, ko si nadanemo masko, ker se poraz ne sme priznati (saj smo vendar hoteli biti ‘svobodni’) in jutra, ko vemo, da bomo delali ponoči in nas bo čez dan vseeno grizla vest, ker smo off.
V teh 25 letih sem bila tudi v branži, ki je propadla popolnoma, slovenska tekstilna industrija.
Šokantno, pred njo celo tovarne metraže v tujini.
Naučila sem se, da se ti svet pod nogami lahko izmakne skoraj čez noč.
Kaj sem lahko storila sama z dojenčkom? Ja, tudi stranišča sem čistila.
Delam več kot 30 let, pred in MED svojo samostojnostjo tudi v gostinstvu, prodaja od vrat do vrat… Takrat je bil moj delovnik več kot 14 ur in delala sem vse, vključno s čiščenjem vseh prostorov.
On dela na normo, v treh izmenah, včasih tudi vikende, mobing vključen.
Vem nekaj iz lastne kože: Nikoli ne vem, kdaj se lahko znajdem na kateri strani brega, kako hitro lahko padem in kako hitro se lahko povzpnem.
Odlična kolumna!
Mi pa ni jasno, zakaj poležavanje v hamaki povezovati s krščanstvom? Kao ležanje v mreži na plaži je zaostala miselnost – tako kot krščanstvo?
Hvala ? :). Ne, to je zato, ker se obljubljajo nebesa, če boš priden na zemlji.
Ali priden biti pomeni slediti svoji duši in razvijati svoje talente in pomagati sopotnikom, ljubiti? Ali razumeti ta priden biti, kot biti poslušen, pokoren?
Po definiciji psihiatrije in psihologije naj bi bil priden kuža. To pa zato, ker presliši svoje notranje nagone in striktno posluša SAMO ukaze iz okolice.Tudi sam se strinjam, da je to v nasprotju tega, zaradi česa je sploh človek nastal. Raje uporabi besedo MARLJIV, če hočeš pokazati na svoje vrline.
Piše ”kakor na Zemlji tako na Nebu.” Torej spet garanje v večnosti. 🙂
Razumem, kako tak šiht poteka. Sam preživim tretjino delovnih dni na potovanjih, pa je kar utrujajoče včasih, pašejo dnevi ko po 8 urah odložim računalnik in služben iPad in vzamem staro nepametno Nokio in grem k družini.
Me pa zanima, če imaš partnerja, otroke ob takem delu?
Poznam tudi pare, ki delajo podobne middle management službe in svoje otroke prelagajo enkrat sem drugič tja.
Vedno z užitkom prebrano, tole pisano na kožo. Hvala.
” A sploh kaj zaslužiš s tem letanjem okoli? ”
Ne, že več kot 25 let živim samo od zraka, stanujem na oblaku, vozim se z vetrom. Aja in oblečena sem v meglo.
“ A si ne bi našla za zraven še eno službo, tako bolj konkretno, fizično delo? ”
Seveda, vedno je kakšna okončina še prosta, saj telefoniram le z enim ušesom, tipkam pa tudi lahko le z eno roko.
“Delo od doma? To je izgovor za poležavanje. Ko imaš službo, greš od doma”
Ja, zato je v vaših sanjah doma vse pospravljeno in kosilo skuhano opoldne.
Realnost, sendvič v avtu, na poti na padalski sestanek.
“ Jaz bi šla raje ulice pometat, meni bi se zmešalo.”
Res je. Meni se je nekaj let nazaj, v fiksnem delovniku za mizo, plačilo na uro po študentski napotnici.
To je le nekaj cvetk iz žlahtnega okolja žlahte in okolice.
Ker imam svoje delo na srečo še vedno rada, ga velikokrat ne jemljem kot službo. Zato si ob raznih dejavnostih ne vključim “taksimeter”, ki bi meril delovne ure.
In se opravičujem celo sama sebi za kakšen stand by premor, kaj šele drugim.
Naročila v petek ob 15:00 “Saj ne gori voda, enkrat do konc’ tedna. V ponedeljek zjutraj bomo pogledali” poznamo.
Pravi žur se začne ko enkrat sodeluješ s kom ki je 6— 10 ur stran od tvojega časovnega pasa.
Bravo za razmišljanje, bravo za točno tako opisano situacijo kot je in bravo za vse nas samostojne podjetnike,ki smo vsi v istem šmornu:)
“…zgodi se Tvoja volja, kakor v nebesih, tako na zemlji!…”
Tako je dejal Kristus, ko so ga vprašali, kako naj molimo.
“marljiv” se tudi meni zdi primernejša beseda k zgornji kolumni. Se Nataša strinja?
Na “priden” je tudi že bilo veliko debat :). Marljiv je odlična in primerna!