Pahorjeva moškost ali kako se politika prilagaja logiki medijev

Avtorica: Deja Crnović je doktorska kandidatka smeri Študij spola na Fakulteti za družbene vede, ki se ukvarja s performativnostjo spola v politiki. Dela kot novinarka, s čimer upravičuje ležerni tempo pisanja doktorata. Na Twitterju jo najdete pod @DejaCrnovic.

Uprizarjanje oziroma performativnost spola najlažje razložimo, če povzamemo Simone de Beauvoir in Judith Butler: nekega spola se ne rodimo, temveč nekega spola postanemo. To naredimo s ponavljanjem dejanj, ki jih družba pripisuje enemu ali drugemu spolu. Šele ponavljanje dejanja nas naredi ženske, moške, transeksualce, metroseksualce, zapeljivke, mače, ledene kraljice, možače in tako naprej.

S tem ne zanikamo, da reproduktivni organi, ki jim tako radi pripisujemo odločilno vlogo pri razvoju osebnosti, določajo naše možnosti glede razmnoževanja in do neke mere tudi spolnega življenja, temveč želimo poudariti, da oblika našega telesa ne determinira našega glasbenega, kulinaričnega ali modnega okusa, naših kariernih želja ali spogledovanja z jogo, temveč za to skozi socializacijo poskrbita družba ter posameznik ali posameznica.

Kaj ima vse to opraviti z Borutom Pahorjem?

Zdajšnji predsednik države je v svoji kampanji leta 2012, ko je kidal gnoj, obrezoval drevje, pomagal smetarjem, polagal asfalt in v frizerskem salonu umival lase, pokazal, da je spol tudi v politiki stvar uprizarjanja. Če se spomnite Pahorja izpred dveh in več let, ko je bil odvisen od red bulla in teka, ko je veljal za najbolje oblečenega slovenskega politika in ko je tarnal, da s premiersko plačo komajda pride skozi mesec, je sprememba v uprizarjanju očitna.

Moškosti oziroma načinov, kako osebe uprizarjajo moški ali ženski spol, je namreč več. V mednarodni politiki recimo prevladuje buržujsko-racionalni model moškosti, ki ga pri nas pooseblja Danilo Türk, Pahorjev protikandidat na zadnjih predsedniških volitvah. Takšna moškost idealizira tekmovalni individualizem, razum, samonadzor, spoštovanje, ki izhaja iz preživljanja celotne družine in preračunljivo racionalnost v javnem življenju. Gre za moderno obliko moškosti, prvo od številnih oblik novega moškega.

Novi moški in moški delavskega razreda

Moškosti se konstruirajo glede na odnos posameznika do družbenih struktur, vpliva in sredstev, zato se buržujsko-racionalistični model moškosti kot zaželen pogosteje pojavlja v srednjem in višjem sloju, medtem ko je v nižjih slojih bolj zaželen delavski tip moškosti, kjer je cenjena predvsem fizična moč in mačo identiteta, torej tip moškosti, ki jo je predvsem v sedemdesetih letih slavil Hollywood, samo spomnite se takratnih vlog Jacka Nicholsona.

Moškosti se pripisuje fizična in mentalna moč, tekmovalnost, agresivnost, dominantnost, racionalnost, nečustvenost in objektivnost, tem lastnostim pa se dodaja pozitiven predznak, kar jih uvršča pred lastnosti, ki jih pripisujemo ženskosti, kot so mehkoba, čustvenost in skrb. Kljub večji enakopravnosti in prisotnosti žensk v javnem življenju in politiki, so »ženske lastnosti« še vedno dojete kot manj zaželene, tudi oziroma še posebej pri moških.

Hegemona moškost kot najbolj zaželena moškost

Ideje o krizi moškosti, ki se vsake toliko časa prikradejo v kolumne in magazinske oddaje slovenskih medijev, temeljijo na zaničevanju novih moškosti, ki naj bi imele preveč ženskih lastnosti. Novi moški je moški v formi, skrbi za svoje telo in zdravje, spremlja modo in nakupuje sam, je ambiciozen karierist, ki ga vodi želja po doseganju višjega statusa in razkazovanju svojega materialnega uspeha. Čeprav ima številne lastnosti, ki bi jih tradicionalno pripisovali ženskosti, so te vpete v hegemono moškost poznega 20. stoletja in začetka 21. stoletja.

Hegemona moškost je tista moškost, ki je trenutno v neki družbi dojeta kot najbolj idealna moškost. V kontekstu mednarodne politike je to Danilo Türk, v kontekstu domače politike pa sodeč po volilnih rezultatih predsedniških volitev moški, ki seka drevje in polaga asfalt.

Prava moškost prinaša prednosti, tudi v politiki

Bolj ko se moški v javnosti identificirajo s hegemono moškostjo, bolj si lahko izboljšajo svoj položaj, kar velja tudi v politiki, kjer moški pogosto uprizarjajo moškost, ki je najbolj zaželena med volivci. V sodobni politiki so državniki in predsedniki neredko predstavljeni v luči vzorne moškosti; javnost jih presoja na podlagi njihove možatosti ali njenega pomanjkanja.

V ameriški predsedniški kampanji leta 2004 so na primer Johnu Kerryju očitali, da je preveč podoben Francozom, torej premalo možat, sploh v primerjavi s protikandidatom Georgeom Bushem, ki je ZDA ravno poslal v vojno. Hegemona moškost se konstituira glede na druge, podrejene moškosti, pa tudi glede na ženskosti. Za identiteto moških je tako najbolj pomembno, da niso takšni kot ženske.

Skozi prizmo hegemone moškosti lahko razložimo, zakaj je bila transformacija Boruta Pahorja med volivci tako dobro sprejeta. Pahor je postal pravi moški, tisti, ki zna delati, čeprav uspešnost v izbranih poklicih ne zagotavlja uspešnosti v politiki. Distanciral se je od svoje narcisoidne moškosti, ki je nekoč služila kot prikaz progresivnosti njegove stranke,  hkrati pa se je približal družbenemu razredu večine volivcev in volivk. Iz vedno bolj osovražene elite, kjer se govori v evfemizmih in sprehaja v oblekah, se je prestavil med navadne ljudi v uniformah, ki med podiranjem dreves govorijo o »podiranju bab«, v slogu prave delavske moškosti poudarjal solidarnost in upanje, šarmiral ženske, jim obljubljal, da pride tudi na dom in tako uprizarjal spogledljivo, retrogradno moškost.

Politika se prilagaja logiki medijev

V kampanji Boruta Pahorja je bilo tovrstno uprizarjanje možno tudi zaradi mediatizacije politike, ki sledi logiki medijev. Pahorjeva kampanja je temeljila na dogodkih in vsako opravljanje poklica je lahko v medijih služilo kot nov dogodek, o katerem so lahko (tudi zaradi Facebooka in Twitterja) poročali, ne da bi na teren poslali svoje novinarje. Pahorjeva ekipa je namreč fotografije opravljanja poklicev redno objavljala na družbenih omrežjih, težnja k personalizaciji politike, ki v ospredje postavlja politične osebnosti, ne pa ideologij in programov, pa je le še dodatno krepila medijsko privlačnost eventizirane kampanje.

Ko predvolilne kampanje ne vsebujejo več tekmovanja med politikami, temveč so zreducirane na tekmovanje všečnih podob, vloga politikov in političark postaja vedno bolj depolitizirana, kar pomeni, da se težave in odgovornosti, ki so bile nekoč del politične debate in odločanja, prenesejo na manj očitno politizirana področja, na primer na javne agencije, v primeru privatizacije tudi na trg.

Depolitizacija in prelaganje odgovornosti

Pahorjeva predvolilna akcija Skupaj za skupno, kjer je bilo glavno vodilo, da je dovolj upanje, ki ga dosežemo s solidarnostjo do soljudi, je prevzela določeno obliko depolitizacije, ki jo povezujemo s fatalizmom. Gre za depolitizacijo, ki je značilna za liberalne demokracije, in ki je usmerjena na procese, ki smo jih pogosto ustvarili sami, a nimamo več zmožnosti, da bi jih nadzorovali ali z njimi upravljali. S tem izključimo vsakršno možnost izbire ali vpliva.

V našem primeru je ta zunanji dejavnik svetovna gospodarska kriza, ki jo je na srečanju Socialnih demokratov v Solkanu opisal tudi Pahor, ko je dejal, da je “gospodarska kriza nekakšen zunanji sovražnik, ki bi nas morala združiti”.

Ko političnega kandidata razrešimo politične odgovornosti, ostane samo še spektakel, psevdo-dogodek za vizualne medije, katerega cilj je ustvarjanje všečne podobe, hegemone moškosti ter zanikanja lastnega in približevanje družbenemu razredu večine.

Opomba: Pričujoče besedilo je povzetek znanstvenega članka, ki je bil objavljen v reviji Družboslovne razprave.