Pajki so zanimive živali, ki ugriznejo in ne pikajo

Foto: Žan Kuralt.

“Pajki … Niso lepi, so pa zanimivi!”, je bil uvodni nagovor mentorja skupine za pajke, dr. Roka Kostanjška, na Raziskovalnem taboru študentov biologije 2010, ki je takrat potekal v Mostu na Soči. Priznam, mene je prepričal in tako zadnjih 9 let pajki zapolnjujejo del mojega časa.

Bom poskušal dokazati, da gre za res zanimive in raznolike živali. Obregnil se bom tudi ob pajke tresače (Pholcidae), ki jih ljudje nemalokrat zmotno proglasijo za suhe južine. Mimogrede, pajki ugriznejo in ne pikajo. Zdaj pa k zanimivostim!

PAJKI SO IZJEMNO PESTRA ŽIVALSKA SKUPINA

Števec števila vrst pajkov na dan objave prispevka kaže 47.736 vrst (753 vrst v Sloveniji), kar pajke uvršča med vrstno najbolj pestre živalske skupine nasploh. Pester pa ni le sestav vrst, temveč tudi njihove prehranske navade. Naj omenim vrsto Bagheera kiplingi, ki je pravi posebnež, saj se za razliko od ostalih znanih pajkov večinoma prehranjuje vegetarijansko.

Posebneže najdemo tudi v slovenskih gozdovih. Hyptiotes paradoxus ali smrekov pajek je vrsta iz družine Uloboridae, čigar predstavniki nimajo strupnih žlez, a kljub pomanjkanju strupa več kot uspešno lovijo leteči plen.

Poleg prehranskih navad se pajki močno razlikujejo že po sami obliki trupa in okončin. Pri tem imam v mislih velikost in obliko glavoprsja in zadka, dolžino in postavitev hodilnih okončin, velikost in postavitev helicer, ki nosijo strah vzbujajoče strupnike, s katerimi pajki plenu zadajo usoden ugriz. Seveda je razlik še več, a sem se za potrebe prispevka omejil na osnovni izgled pajka, ki ga prepoznajo tudi “navadni ljudje”.

SLIKA 1: Risbe oblike telesa nekaterih pajkov kažejo na veliko raznovrstnost te skupine. Velikosti pajkov zaradi lažjega prikaza niso v razmerju (različni avtorji, https://araneae.nmbe.ch/)

Veliko pajkov živi sinantropno, kar pomeni, da jih najdemo blizu ali celo v človeških bivališčih. Tam je pogost še en posebnež – Scytodes thoracica, pljuvajoči pajek, ki plen lovi tako, da nanj pljuva lepljivo tekočino.

Ko govorimo o pajkih v hiši, ne moremo mimo hišnega pajka iz rodu Pholcus (tresači). Tresače običajno najdemo po kotih prostorov, kjer čepijo na svoji navidez neurejeni mreži. Šele, ko jih poskusimo ujeti, ugotovimo od kod njihovo ime. Gre za protiplenilsko vedenje, ki naredi pajka “nevidnega” za potencialnega plenilca. So pa to tudi pajki, ki jih večina navadnih smrtnikov zmotno proglasi za suhe južine, kar je bil tudi glavni razlog za nastanek tega prispevka.

PAJKI, SUHE JUŽINE IN KAKO LOČIMO PREDSTAVNIKE OBEH SKUPIN

Za odgovor na to vprašanje bo najbolje, če začnemo kar na začetku – pri veliki skupini členonožcev, imenovani pajkovci (Arachnida). Ta združuje sorodne organizme, ki si delijo kar nekaj skupnih lastnosti – ena od teh je tudi število hodilnih okončin. Kot najbrž veste, je tako pri pajkih kot suhih južinah, škorpijonih, paščipalcih ter pršicah (med slednje spadajo tudi klopi) to magično število 8. Za osvežitev spomina – žuželke imajo tri pare hodilnih okončin, medtem ko jih imajo tako stonoge, kot tudi raki, mnogo. Tu pa se podobnosti med skupinami pajkovcev v večji meri končajo.

Pajki uporabljajo svileno predivo v vseh fazah svojega življenja, suhe južine pa žlez za izdelavo svile sploh nimajo.

Različno je tudi število oči. Pajki imajo običajno 6 ali 8 oči, medtem ko imajo suhe južine le par oči ali pa so te odsotne. Najbolj opazen znak za razlikovanje med skupinama pa je členjenost telesa. Pajki imajo trup sestavljen iz dveh delov – glavoprsja in zadka, ki ju povezuje tanek pecelj, ki ga imenujemo pedicel. Glavoprsje nosi helicere (okončine s strupniki), pedipalpe ter hodilne okončine, zadek pa predilne bradavice.

Za razliko od pajkov sta glavoprsje in zadek suhih južin zlita široko, tako da trup izgleda, kot da je iz enega dela – “kot ena bunkica” (Gregorič, 2017). Zadek suhih južin je v nasprotju s pajki tudi opazno členjen. Členjenost zadka pri prednikih pajkov nakazuje najizvornejša še živeča družina Liphistiidae in nekateri fosili, med katerimi izstopa nedavno najdeni fosil vrste Chimerarachne yingi, o kateremu je bilo govora tudi v Metamorfozi 070.

SLIKA 2: Primerjava pajka tresača (levo, foto Olaf Leillinger) in suhe južine (desno, Encyclopaedia Britannica 2011).

Spodobi se, da na koncu povem še nekaj o suhih južinah.

KOLIKO VRST SUHIH JUŽIN POZNAMO IN KAJ NAJRAJE JEDO

V preglednem članku iz leta 2006 Novak in sodelavci poročajo o 64 vrstah suhih južin, ki jih lahko najdemo v Sloveniji. Zanimivi sta dejstvi, da niso vse suhe južine dolgonoge ter da niso človeku prav nič nevarne, saj ne proizvajajo strupa.

Njihove prehranske navade so za pajkovce kar nekoliko nenavadne. Nekatere se prehranjujejo z manjšimi žuželkami, rastlinskim materialom in glivami, medtem ko drugim glavni vir hrane predstavlja mrhovina. Za razliko od pajkov pa lahko svoj plen s škarjastimi helicerami razkosajo in zaužijejo. Pajki plen namreč s strupom le imobilizirajo, nato pa vanj izbrizgajo prebavne encime in utekočinjen plen s pomočjo sesalnega želodca posrkajo. Suhe južine so večinoma nočno aktivne, nemalokrat pa jih najdemo tudi v jamah.

Upam, da vam bo ta sestavek v pomoč pri prepoznavanju dolgonogih živali, ki jih lahko najdete v bližini svojega doma. Sicer pa brez skrbi, če ste še vedno zmedeni. Včasih niti živali same ne vedo, kdo je kdo.

SLIKA 3: Zmeda med dolgonogimi živalmi. S pajkom tresačem, suho južino in dvokrilcem iz družine Tipulidae v glavni vlogi (Common name crisis, Etsy).