“Planinskih piparjev” izlet na Triglav (1. del)

Bohinjsko jezero, razglednica, poslana 1912
Bohinjsko jezero, razglednica, poslana 1912
Planinski piparji (foto via PD Onger Trzin)
Planinski piparji (foto via PD Onger Trzin)

“Planinskih piparjev” izlet na Triglav

dne 8. in 9. septembra 1894. leta

Spisal J. Hauptman, nadpipar

“Planinski piparji” se imenuje šestorica članov Slovenskega planinskega društva. To ime so si nadeli, ker so planinci in ker vedno h seboj nosijo pipe; obvezani so celo proti globi, tudi javno nastopati s pipo. Pipar tudi ne sme nikdar biti brez tobaka in užigalic, ker sicer ga zadene zadene globa. Pozdravljajo se med seboj z “gorà”; drug pozdrav ali odzdrav se kaznuje, brez dovoljenja druzih “piparjev” ne sme “piparja” nikdar mankati pri izletih, zabavnih večerih in predavanjih Slovenskega planinskega društva. Dalje mora vsak “pipar” sleharno nedeljo in praznik napraviti izlet; ako izleti samo popoldne, mora zjutraj do določene ure priti na Rožnik, inače zapade globi; a tudi zadnji na Rožnik došli “pipar” se mora pokoriti z globo, ker je vstal prepozno in došel zadnji.

Vreme in zima “piparja” ne smeta ovirati. Iz takih in enakih pregreškov nabrani denar služi “planinskim piparjem” v dosego njih glavnega namena, namreč: skupno napraviti vsako leto več manjših in eden velik izlet – seveda le na planine.

Pogled na Triglav, razglednica, poslana leta 1899
Pogled na Triglav, razglednica, poslana leta 1899
Triglav iz Malega Triglava, razglednica, poslana leta 1902
Triglav iz Malega Triglava, razglednica, poslana leta 1902

Ti “planinski piparji” so sklenili svoj veliki skupni izlet leta 1894. napraviti dne 8. in 9. septembra na Triglav. Ukrenili pa so tako:

“Piparji” se odpeljejo dne 7. septembra o polnoči z vlakom iz Ljubljane v Lesce, odtod pa na vozeh v Bohinjsko Bistrico; po zajutrku v Bistrici se popeljejo dalje do Starih Fužin, si poiščejo vodnika Antona Šesta ter najamejo razen njega še enega nosača, kajti šest “planinskih piparjev” potrebuje za dva dni lepo množino jedil in precej pijače; z vodnikom in nosačem je odriniti okoli 7. ure iz Starih Fužin črez Velo Polje do Marije Terezije koče, v kateri naj se prenoči in drugi dan odide na Triglav in odtod v Mojstrano. — To je bil glavni načrt izletu, seveda ob ugodnem vremenu.

Panorama s Kredarice proti severu in zahodu, izdalo SPD, Ljubljana, leta 1912
Panorama s Kredarice proti severu in zahodu, izdalo SPD, Ljubljana, leta 1912
Lesce, razglednica, poslana 1910
Lesce, razglednica, poslana 1910

Pisali so tedaj vozniku v Lesce, naj pripravi vozove za vožnjo iz Lesec v Bohinj, naročili v Bohinji zajutrk in pisali vodniku Antonu Šestu, naj jih pričakuje, da jih bode vodil na Triglav. Proti poldvanajsti uri v tihi noči dne 7. septembra so se čuli neznani glasovi in videle čudne podobe, premikajoče se po mirni Dunajski cesti. Odkod to čudno žvižganje in praskanje? Veliki žreblji na težkih gorskih črevljih praskajo ob trda tla hodnikova, in okovi gorskih palic izvajajo čudne glasove, da si mimo gred oči ljudje zatiskajo ušesa. Šestorica “planinskih piparjev” v kratkih hlačah, z golenicami, z okovanimi čreviji, gorskimi palicami, cepini, čutarami, z nahrbtniki, za klobuki pa “pera”, se pomika tako glasno v kavarno “Evropo”. Tam popijejo črno kavo ter odidejo na kolodvor. Še nekaj trenotkov hudega vrišča, in že sedi po dolgem in širokem v vagonu. Vse potihne, a le za hip. “Fertig” je zakričal zunaj sprevodnik, “piparji” pa so skočili raz klopi, kakor da bi jih bila pičila čebela. Sveta jeza je izpreletela njih narodna srca, in srdito so se spogledali s prevodnikom, ko je prišel v kupe.

Lesce, razglednica, poslana 1908
Lesce, razglednica, poslana 1908

“Karten, meine Herren!” Da bi ga strela! Čim glasneje in glasneje je ponavljal “Karten”, tem bolj krčevito so stiskali preplašeni “piparji” vozne listke v rokah. Slednjič se je vender razjasnilo v temnooblačni glavi sprevodnikovi: hudomušno se je namuzal in z lepo donečim glasom izbleknil silno težavne besede: “Gospodje, prosim vozne listke.”- Seveda jih je dobil takoj, obložene s finimi smodkami. Sedaj so se “piparji” pomirili in zapeli: “Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo.” Grozno tožna pesen.

Ob 23/4 zjutraj so izstopili v Lescah, da bi posedli na vozove, pa jih ni bilo. Nič ne dene, so rekli potrpežljivi “piparji” ter so šli v vas in budili kmete, da jim priskrbe vozove. Predno so opravili vozniki konje, priredili vozove in zapregli, je minilo 1 uro. Proti 3. uri zjutraj so se odpeljali “piparji” na dveh vozeh iz Lesec mimo Bleda proti Bohinju. Mraz je bilo, da so “piparjem” zobje ropotali v ustih, kakor žreblji gorskih črevljev po mestnem hodniku. Dospevši v Bohinjsko Belo, so čutili, da si je potreba s kuhanim vinom ogreti zmrzle ude. Vzbudili so sladko spečo gospodinjo, a ona ni bila tako hitro pripravljena odpreti nočnim gostom; a kdor trka, njemu odpro, in kdor tako silno trka, kakor “piparji”, njemu odpre vsak, komur je le količkaj do tega, da prihajajo gostje skozi vrata, a ne skozi okna v hišo. Poživili so se ter se odpeljali v Bohinjsko Bistrico.

Bohinjska Bistrica in Triglav, razglednica, poslana 1905
Bohinjska Bistrica in Triglav, razglednica, poslana 1905
Pogled na Triglav na poti proti Bohinjskemu jezeru, razglednica, okoli 1905
Pogled na Triglav na poti proti Bohinjskemu jezeru, razglednica, okoli 1905

Pred Bistrico so ostrmeli “piparji” in se čudili, odkod so Bohinjci o prihodu “piparjev” zvedeli, kajti domišljevali so si, da so slavoloki postavljeni njim na čast; a kmalu so se prepričali iz napisov na slavolokih, da je vse to namenjeno le prevzvišenemu knezoškofu, ki je prišel birmat. Ker se pa eden “pipar” piše Škof, so mu tovariši hudomušno nagajali celi dan.

Zelo premraženi so dospeli proti 7. uri v Bistrico k županu, gostoljubnemu možu. Ta je „piparjem”, ki so mu itak dobro znani, takoj hitro postregel z dobrim zajutrkom, dasi ni prejel poslanega mu naročila. Tu so si naložili nahrbtnike z vsemi potrebnimi rečmi: s surovim in prekajenim mesom, sirom, kruhom, jajci, zabelo, krompirjem itd. Treba se je bilo podvizati za odhod. „Piparji, na voz!” „Fertik” je zaklical hudomušni „pipar”, a slabo se mu jo godilo. Deset piparskih pesti je na mah udrihnilo po zlobnežu. Voznik je pognal proti Bohinjskemu jezeru, od tam pa proti Starim Fužinam. Na mostu pri jezeru so se ustavili „piparji” ter se divili krasnemu pogledu.

Bohinjsko jezero, razglednica, poslana 1912
Bohinjsko jezero, razglednica, poslana 1912

Proti 9. uri dospevši v Stare Fužine, so poiskali tu vodnika Antona Šesta. Tudi Šest ni prejel o pravem času pisma „piparjev”. Majal je z glavo, naposled pa dejal: „Le idimo! Malo oblačno bode, pa to nič ne škoduje, vsaj ne bode toliko vročine. Pojdite malo v gostilnico, jaz se pa grem preobleč, želodec potalažit in pripravit „kešt” za dva dni.”

(se nadaljuje)

Pripravila in uredila: Žiga Cerkvenik in Irena Eiselt

Vir besedila: Planinski vestnik: glasilo Planinske zveze Slovenije (1895, letnik 1, številka 4).

Vir fotografij: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

 

Preberite tudi: “Planinskih piparjev” izlet na Triglav (2. del)

 

Več od Žiga Cerkvenik

Človek, ki je kaj bral, se kmali pozna po obnašanji in govorjenji

KAJ NAJ UČENIK BERE? S tim, da učenik rad bere dobre knjige...
Beri dalje