“Planinskih piparjev” izlet na Triglav (2. del)

Aljažev stolp, fotograf Fran Pavlin
Aljažev stolp, fotograf Fran Pavlin
Pot iz Bohinja na Triglav, razglednica, poslana 1908
Pot iz Bohinja na Triglav, razglednica, poslana 1908

Preberite tudi: “Planinskih piparjev” izlet na Triglav (1. del)

“Planinskih piparjev” izlet na Triglav

dne 8. in 9. septembra 1894. leta

Spisal J. Hauptman, nadpipar

„Kešt”, kaj je to? Dolgo so ugibali „piparji”, in ker imajo bistre glavice, so jo pogodili: „kešt” je nemški die Kost. Po desetih si nalože „piparji” najpotrebnejše stvari v žepe in malhe, druge reči pa denejo nosaču v kos in odrinejo po dolini pod „Spodnjo Frtačo”.

Celo uro vodi pot skoraj popolnoma po ravnini. Solnce je lepo sijalo, le sem in tja se je skrilo za neznatne oblačke. Hodili so „piparji” med zelenimi travniki, poleg bistrih potokov in mimo belih vasi. Vse je bilo tako divno in krasno, da so od veselja pevali in vriskali. Še celo vodnik in nosač sta se ogrela in pripevala z enako radostjo. Dobro so stopali. Vreme je bilo za hojo dokaj ugodno, posebno ker je sem ter tja popihal rahel vetrček. Kmalu je prihajala pot strmejša in strmejša, vijoč se med silnim skalovjem. Drug za drugim so stopali „piparji” pred vodnikom in črez dobro uro so dospeli na prvo planino, imenovano „Spodnja Frtača”. Pri nekem studencu so odložili palice ter se kopali, ker bilo je štiri prste na debelo snega.

Pogled iz Triglava proti megleni Ljubljani, razglednica, natisnjena 1908
Pogled iz Triglava proti megleni Ljubljani, razglednica, natisnjena 1908
Nekdanja Vodnikova koča na Velem polju (današnji Vodnikov dom
Nekdanja Vodnikova koča na Velem polju (današnji Vodnikov dom)

Nadaljevali so potem hojo proti Velemu Polju. Vetrček je pihljal bolj pogostoma in močneje, oblačilo se je čedalje bolj, in kmalu je popolnoma izginilo ljubo solnce. Vetrček je postal veter in sem ter tja podoben viharju. Nekoliko v stran od Velega Polja so plezali „piparji” po skalah, da si nabero nekatere pečnice, seveda odzorele in že rumene.

Prečenje zasneženega pobočja,  fotografija, iz albuma SPD, okoli 1930
Prečenje zasneženega pobočja, fotografija, iz albuma SPD, okoli 1930

Počasi korakajo daljo po krasni planini Velopoljski in poželjivo pogledujejo na velikane, ki so se začeli skrivati za oblake. Veter postaja silnejši, in v višini se čuje žvižganje silovitega viharja.

„Piparji” postajajo mirni in resni, le malo govoreč. Čim dalje hodijo, tem več gaze snega. Mraz je, pa le dalje, da se ugrejejo udje. Okolo štirih se pomikajo proti zadnjemu sedlu črez greben pod velikim Triglavom. Strašno začenja pihati; veter postaja silovitejši, tako da postane vihar, orkan. Od daleč se čuje tuljenju enak vrišč nevihte, katera se vedno bolj bliža in slednjič zajame tudi „piparje”. Silni vihar pometa sneg raz vrhunce, noseč ga kakor oblake po zraku, ter ga naposled vrže med „piparje”. „Piparje” zebe hudo; sukenj si ne morejo zapeti, ker imajo otrple prste; na prsi naleteli sneg se stopi, a kmalu zmrzne na njih v ledene kroglice, da je hribolaska srajca podobna oklepu. Vihar se zapodi včasih s toliko silo, da „piparji” cepajo v sneg. Napeti je bilo treba vse moči, da je bilo mogoče nadaljevati pot. Proti silnemu viharju ni bilo nikacega zavetja.

Nekdanja Vodnikova koča na Velem polju (današnji Vodnikov dom)
Nekdanja Vodnikova koča na Velem polju (današnji Vodnikov dom)
Triglavski ledenik in Triglav, razglednica, poslana 1905
Triglavski ledenik in Triglav, razglednica, poslana 1905

Da se nekoliko ožive, so segli „piparji” po žgani pijači, a to je le škodilo; niti najmanje jih ni ogrelo, ampak otrplost se je le pohujšala. Mirno se posvetovati niti mogoče ni bilo, ker je nametaval vihar cele oblake snega „piparjem” v obraz in život. Drug drugega so osrčevali, in ko jim je vrli vodnik Anton Šest zatrjeval, da črez nekaj minut dospejo do planinske koče Marije Terezije, so napeli vse moči ter srčno a počasi korakali dalje, Gazili pa so sneg skoraj do kolena. Tako so se borili s silnim elementom dobro poldrugo uro. Koče niso prej zagledali, dokler niso stali pred njo (2404 m).

Koča Marije Terezije po prenovi leta 1911, razglednica, poslana 1912
Koča Marije Terezije po prenovi leta 1911, razglednica, poslana 1912
Zasnežen triglavski greben, fotografija iz albuma SPD, okoli 1920
Zasnežen triglavski greben, fotografija iz albuma SPD, okoli 1920

Tiho a srčno so se radovali, ko so stali pred nje durmi ob 7. uri zvečer. A kako vanjo, vrata so zametana do vrha s snegom! S cepinom, s palicami, z nogami in z rokami so odstranili toliko snega, da so s silo odprli zamrzla vrata. Molče so zanetili na ognjišči in v peči ogenj, urno skuhali čaj in čokolado, použili, odložili samo črevlje in klobuke, legli na žimnice ter se odeli s štirimi odejami. Bilo je osem. Hipoma so zaspali, tresoč se po vsem životu. Silni vihar, ki je razsajal celo noč in skoraj zibal kočo, je vzbudil „piparje” o polnoči. Navzlic kurjavi, obili odeji in vročemu čaju jih je zeblo tako, da so škripali z zobmi ter si trgali iz las ledene kroglice. Polagama so se po polnoči ogreli in zopet trdno zaspali, kakor doma v varnem zavetju.

Vodnik in nosač sta skrbno kurila celo noč v peči in na ognjišču, ali navzlic temu je bilo samo 3° gorkote v koči, ko so se prebudili „piparji” dne 9. septembra zjutraj ob 7. uri, primerno spočiti. Vihar je še silno rjul, sneg zametaval, da je bilo joj. „Piparji” so se pomenili ter sklenili, da boljšega vremena ne kaže čakati, ker sneg lahko tako zelo zapade, da bi sploh ne bilo mogoče doli priti. Tudi bi popolnoma pošla hrana v dveh dneh, torej treba vsekakor ob tem vremenu navzdol, in sicer v Krmo in odtod na Mojstrano; kajti Krma je ozka dolina, po celi dolžini na obeh straneh zaprta z velikanskimi vrhovi, torej zavarovana proti viharju, in do nje ni daljo ko poldrugo uro.

Aljažev stolp, fotograf Fran Pavlin
Aljažev stolp, fotograf Fran Pavlin
Mali Triglav, razglednica, poslana 1935
Mali Triglav, razglednica, poslana 1935
Bohinjska vratca nad dolino Krme, fotograf  Benedikt Lergetporer, okoli 1884-1893
Bohinjska vratca nad dolino Krme, fotograf Benedikt Lergetporer, okoli 1884-1893

Skuhali so si po tem dogovoru kave, čaja, potem lepo množino golaža in nekaj litrov vina. Ko so použili vse to, so se čutili toliko močni, da bi se mogli dobro uro boriti s silnim viharjem. Privezali so si klobuke na glavo, na roke nataknili nogavice, ker rokavic niso imeli, vzeli slovo od koče in od Triglava, do katerega jo od koče komaj 1 uro hoda, in srčni odšli. Bilo je že 10 1/4. Na Triglav iti pri tem vremenu, tedaj še misliti ni bilo.

Pot je bila težavna, ker je zelo strma in pelje po skalnatih robovih in grapah; sneg je ležal sem ter tja tudi po 1 meter na debelo. Krčevito so držali „piparji” v rokah gorske palice, ob katere so se opirali, ter čudovito hitro so koračili navzdol. Mnogokrat so se morali z rokami prijemati ob skale ali segati v sneg. Viharje ponehal, in prej, nego so mislili, so dospeli v Krmo, kjer so bili v zavetji in kjer ni bilo skoro nič snega.

V razpali in zapuščeni pastirski koči so ustavili hitri korak, spravili ostanke iz svojih malh v želodec in izpraznili steklenice. In šele tukaj, ko so se popolnoma čutili varni, se jim je odvezal jezik. Veselo so odrinili naprej po Krmi proti Mojstrani. Med potjo so se spominjali pesmi, katero so, iz Ljubljane po železnici vozeč se, peli: „Oj zdaj gremo, oj zdaj gremo, nazaj nas več ne bo”. Skoraj bi se bile uresničile tožne besede. O poldveh popoldne so dospeli v Mojstrano, zvrnili par kozarcev vina, šli na Dovje na vlak ter se odpeljali ob 5 3/4 v Ljubljano, srečni in veseli, da so še živi in zdravi.

Pripravila in uredila: Žiga Cerkvenik in Irena Eiselt

Vir besedila: Planinski vestnik: glasilo Planinske zveze Slovenije (1895, letnik 1, številka 4).

Vir fotografij: Kartografska in slikovna zbirka NUK.

Triglav s Triglavskim ledenikom, fotograf Benedikt Lergetporer, ok. Leta 1887 - 1889
Triglav s Triglavskim ledenikom, fotograf Benedikt Lergetporer, ok. Leta 1887 – 1889

 

 

Več od Žiga Cerkvenik

Moderno dekle

Peter Altenberg: MODERNO DEKLE Če nosiš dekle, kratke deške kodre, in ti pristojajo...
Beri dalje