Avtorica: Nataša Briški – novinarka, soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista. V prejšnjem življenju voditeljica Športne scene, dopisnica 24ur iz Washingtona in poročevalka za slovensko edicijo BBC World Report. Na Twitterju jo najdete pod @DC43. Ne mara (g)rozin.
Malo več kot polovica nas je tistih, ki se na novo leto nanovo zaobljubimo, da se bomo obtesali, pili manj, prebrali več knjig, bili prijaznejši z domačimi in tujci, naučili novega jezika in jezikali manj. Menda se po prvem mesecu samo še 60% tistih, ki so si 1. januarja zadali, da bodo deloma spremenili smer življenja, drži svojih zaobljub. Sama sodim med tistih 40%, ki vztrajajo. Dolgo tega nazaj sem na spletu prebrala, da pomaga, če si svoje želje napišeš na list papirja in ga obesiš na kakšen hladnilnik oz. nekam, kjer jih vsak dan vidiš, da te potem napadajo. Če ste si zadali hujšanje, je hladilnik sploh prava stvar. Če ste si zadali, da boste manj časa viseli na internetu, potem si jih dajte za screen saver, če ste si zaželeli več gibanja, potem bo napis na športni majici prava stvar.
Sama, ki sem znana pristašica takšnih in drugačnih list, zlasti pa Metine liste :), sem pripravila seznam bolj splošnih zaobljub za leto 2014, ki bi mirno lahko bil aktivistični ljubiteljsko-politični program. Ker politika ni zgolj nekaj v domeni političnih strank, pač pa jo lahko pri dobrem zdravju ohranjamo zgolj aktivni državljani in državljanke. Moja kampanja za leto 2014 vsebuje naslednje programske točke:
1. Ustanovitev slabe stranke – po vzoru slabe banke bi v slabo stranko prenesli podkupljive, histerične, brezkarakterne in brez strategije politike, ki nas redno smešijo in sramotijo pred malimi ekrani, javnostjo in tujimi predstavniki, ki ves ta cirkus beležijo in pošiljajo domov. Želim si, da bi slabo stranko ustanovili čimprej in vanjo prispevali vsaj nekaj poslancev iz vsake poslanske skupine in iz lokalnih in državnih institucij, ki so nas v letu 2013 tolikokrat sramotili.
2. Vzpostavitev medijskih zvezdic odličnosti – čas je, da se namesto s štetjem klikov, začnemo ukvarjati z medijsko vsebino. Ceneno zbiranje klikov z objavami pritlehnih fotografij in vsebin bi moralo postati staromodno. Želim si, da bi leto 2014 prineslo moderiranje spletnih komentarjev in umirjanje javne razprave. Želim si, da bi mediji sčasoma opustili pro et contra format za vsako temo in za vsako ceno. Prizadevala si bom za vzpostavitev medijskih zvezdic odličnosti, ki bi jih strokovna komisija podeljevala medijem na podlagi naslednjih kriterijev: pomembnost vsebin, verodostojnost sogovornikov, skrb za spoštljiv javni diskurz, navajanje virov, uvajanje družbeno odgovornejših vsebin itd. Število zvezdic bo znak za kvaliteto in družbeno odgovornost nekega medija. Ni nujno, da so to zvezdice, lahko si izmislimo drugačno poimenovanje in bom vesela novih predlogov. Čas je zrel za spremembe. Zvezdice, ne kliki, bi morali postati merilo kvalitete nekega medija. Ker si želim, da bi nam prodajali vsebino, ne pa, da nas prodajajo oglaševalcem.
3. Vsem nam privoščim več zasebnosti – s pojavom Facebooka, Twitterja, Foursquara, Instagrama … imamo čisto preveč informacij o svojih prijateljih, znancih in neznancih. Želim si, da bi ljudje svojo zasebnost spet začeli spoštovati in je ne bi razdajali kot ponošeno pižamo. Kljub silni navezanosti na družbena omrežja si želim, da ne bi vedela, kje je nedeljo preživela moja znanka, kaj je za kosilo skuhal drugi znanec ali koliko km je danes pretekel tretji znanec. Družbena omrežja, ki jih ljubim, so ubila vso magijo osebnih odnosov. Ko si nekdaj spoznal človeka, si ga spoznaval počasi. Počasi si ga lupil kot čebulo in spoznaval vsebino, ki te je spravila v jok, in vsebino, ki te je spravila v ekstazo. Danes greš na njegov Facebook profil ali Google in ves čar je razbit v sekundi. Želim si torej, da bi s skrivanjem svoje zasebnosti ponovno zagrenili življenja domačim in tujim obveščevalcem.
4. Želim si, da bi del časa v tednu posvetili dobrodelnosti. To je lahko tudi samo polurni obisk pri osamljeni 80-letni sosedi, denarna pomoč družini, ki se težko prebija skozi mesec, podpora blogu, ki je vreden vašega talenta … Ko sem bila še v ZDA, mi je prijateljica razložila sistem žepnine, ki ga je uvedla za svojega 10-letnega sina. Od 10$, ki jih je dobil na teden, je moral tretjino vreči v prašička, tretjino je lahko zapravil zase, tretjino pa je moral podariti v dobrodelne namene. Pri mulčkih je treba začeti, da bodo kot mladci in mladenke vedeli, da je darovanje plemenito.
5. Želim si tudi, da bi več ljudi lahko svobodno zaživelo. Ob novem letu se sprašujem, kako izgledajo novoletne zaobljube v deželah, kjer ne obstaja svoboda. Po poročilu Freedom Housa Freedom in the World 2013, je 90 držav od 195-ih svobodnih, nadaljnjih 58 držav je deloma svobodnih, v 47-ih državah, kjer živi kar 34% svetovnega prebivalstva, pa ne poznajo svobode in svoboščin. Čas je na strani svobode. Pred 40-imi leti je bilo samo 44 držav svobodnih, ženske v Švici do leta 1971 niso imele volilne pravice, Svetovna zdravstvena organizacija je šele leta 1990 homoseksualnosti odvzela oznako duševna bolezen, temnopolti prebivalci ZDA so še v 50-ih letih prejšnjega stoletja morali odstopiti sedež belemu potniku na avtobusu. Želim si, da večina ne bi več posegala v pravice manjšin in teptala svobode drugačnih in prikrajšanih.
Želim si, da bi se v letu 2014 začele uresničevati moje želje.
Kolumna je bila izvorno objavljena v Poletu, tedenski prilogi Dela, ki izhaja vsak četrtek v mesecu.