Politične šale v Sloveniji izginjajo

Foto: Ryan McGuire via Gratisography.

Raziskava je temeljila na predpostavki, da politične šale v obdobju postsocializma v vsakdanjem življenju Slovencev izginjajo oz. nimajo več enako pomembne vloge kot v socializmu. Deloma se je zataknilo že na začetku, saj je bilo vprašanje, kako sploh raziskovati pripovedovanje šal med Slovenci, da bo vzorec reprezentativen, raziskava pa izvedljiva in legitimna.

S soavtorjem raziskave, dr. Petrom Stankovićem, sva se odločila, da bova pripovedovanje šal raziskovala na spletu in sicer na priljubljenem družabnem omrežju, Facebook-u. Zastavila sva si tri raziskovalna vprašanja:

  • ali so politične šale v Sloveniji resnično izginile,
  • če so izginile, ali so politike nadomestile druge tarče šal, IN,
  • če so politične šale izginile, zakaj se je to zgodilo, glede na to, da je ljudsko nezadovoljstvo s politiki in politiko očitno vsaj tako intenzivno kot v obdobju socializma?

ZBIRANJE PODATKOV

Raziskovalni vzorec je bil sestavljen iz 200 šal, ki sva jih zbrala 19. januarja 2017 na petih najbolj priljubljenih slovenskih Facebook profilih, namenjenih deljenju šal (glede na število sledilcev in všečkov). Ti profili so: Vici in šale (ki je na dan analize imel 6945 všečkov in 6905 sledilcev); Jokes – Šale – Vici (6942 všečkov in 6907 sledilcev), Zajebancija in smeh (6355 všečkov in 6405 sledilcev), Šale stare in nove (611 všečkov in 609 sledilcev) in Vici za crknet (602 všečka in 602 sledilca).

Iz vsakega od teh profilov sva vzela 40 šal, ki so bile objavljene nazadnje. Da bi ugotovila, ali politične šale res izginjajo, oziroma katere vrste šal danes prevladujejo, sva se osredotočila na analizo tarč v šalah, in analizo družbenih kontekstov, v katerih se te tarče umeščajo.

ŠALE SO ZELO RAZNOLIKE

Analiza frekvenc je pokazala, da so tarče v šalah vzorca 200-tih šal zelo raznolike.

Najpogostejša tarča šal so moški, ki jim sledijo ženske, blondinke, Janezek, Mujo in Haso, tašče, politiki, Fata, duhovniki, odvetniki, starejše ženske in mlajši moški.

Tarče vseh drugih družbenih skupin so se v vzorcu pojavile samo enkrat (takšnih je 38 primerov), medtem ko v 66 primerih posebnih tarč ni bilo mogoče identificirati (ker ne merijo specifično na nikogar). Med tistimi, ki so se v vzorcu pojavili zgolj enkrat, so Zlatan Ibrahimović, bio-kmet, slovenske ceste, Adam in Eva, žaba, ljubezen, zdravnik, matematik, Kristijani, krava, igralec, gejevski par in policist.

REZULTATI KAŽEJO, DA SO POLITIČNE ŠALE V SLOVENIJI VEČINOMA IZGINILE

Rezultati analize jasno kažejo, da so politične šale v Sloveniji večinoma izginile. Iz vzorca 200 šal so le tri usmerjene na politike. Bolj natančno – dve merita na politike v splošnem, ena pa na konkretnega politika.

Res je, da rezultati analize kažejo, da se nekatere družbene skupine pojavljajo kot razmeroma pogoste tarče priljubljenih šal, toda strogo gledano so tarče v vzorcu tako zelo razpršene, da je težko izpostaviti nekaj kategorij, ki bi jih lahko razumeli kot nadomestek za politične šale iz obdobja socializma.

V vzorcu je veliko šal o moških (29) in ženskah (26), druge družbene skupine pa se pojavljajo manj pogosto, pri čemer je povedno, da je še največ tistih, ki se v vzorcu pojavljajo zgolj enkrat samkrat.

Bolj natančno je takšnih tarč v vzorcu z 200 šalami kar 38 (v 66 šalah pa tarč niti ni mogoče prepoznati), tako da je mogoče zaključiti, da v sodobnih slovenskih šalah resda obstaja nekaj razširjenih tarč, ki pa vendarle niso tako zelo priljubljene, kot se zdi, da so bili politiki v socialističnem obdobju. Natančno je o tem sicer težko soditi, saj v času socializma v Sloveniji ni bila izpeljana nobena raziskava tarč šal, ki bi omogočala bolj natančno primerjavo med obdobjema.

Zaključimo lahko, da izrazitih tarč v ožjem smislu besede danes v Sloveniji ni več, oziroma da je politični humor nadomestilo zlasti medsebojno zbadanje med moškimi in ženskami.

ZAKAJ POLITIČNE ŠALE V SLOVENIJI IZGNJAJO

Najini razmisleki se nanašajo na ugotovitve, ki sta jih v razpravi o izumiranju šal v postsocialistični Madžarski prispevala Lampland in Nadkarni (2016). Avtorja med razloge, ki so botrovali izginjanju političnega humorja, prištevata izginjanje ‘spontane družabnosti’ in brisanje jasnih razlik med političnimi elitami in posamezniki (v kapitalizmu so posamezniki fragmentirani vzdolž cele serije razrednih in političnih linij). Poleg tega izginjanje humorja pripisujeta postsocialističnemu neuspehu, v katerega se čutijo ljudje preveč vpleteni, da bi se iz njega norčevali. Avtorja pravita tudi, da je olajšan dostop do nekoč tako zelo občudovanih zahodnih dobrin osiromašil sposobnost kritične interpretacije javne kulture. Te poante so prenosljive tudi na slovenski primer, vendar je pri tem potrebno opozoriti, da Lampland in Nadkarni razpravljata o splošnem izginjanju političnega humorja, medtem ko sva avtorja pričujoče razprave v raziskavi skušala odgovoriti na bolj konkretna vprašanja v zvezi z izginjanjem političnih šal. Zato je potrebno upoštevati tudi druge razlage.

Prva stvar, na katero velja opozoriti, je, da je bil socializem, kakršnega smo ga poznali v bivši Jugoslaviji, razmeroma privlačna tarča šal.

Razlog za to je, da ga je Komunistična partija nenehno propagirala, saj ljudje o prednostih te ureditve niso bili vedno prepričani. Še posebej so dvome o socializmu zbujale privlačne potrošniške dobrine, ki so bile na kapitalističnem Zahodu na voljo v Jugoslovanom skoraj nepredstavljivih količinah. Tak razkorak med uradnimi razlagami o superiornosti socializma in vse prej kot idealno realnostjo pa je bil seveda odlična tarča za različne šale. Obstoj podobnega razkoraka med ideali in realnostjo bi sicer lahko očitali tudi kapitalizmu, vendar je tu pomembna razlika, saj kapitalizem očitno deluje brez potrebe po različnih ideoloških upravičenjih, ki bi jih lahko posamezniki duhovito zoperstavljali ne tako zelo popolni resničnosti. Kot so pokazali že številni kritični teoretiki od Karla Marxa dalje, se kapitalizem v resnici legitimira na bolj subtilnih ravneh.

Drugi možen razlog za izginjanje političnih šal v sodobni Sloveniji je, da partijski funkcionarji v socializmu na svoje položaje niso bili izvoljeni, oziroma so bili izvoljeni na ne povsem svobodnih volitvah. Zaradi tega niso bili pretirano priljubljeni, še posebej v primerih, ko se je izkazalo, da ne delajo dobro, kar posledično pomeni, da so se ljudje začeli iz njih hitro norčevati. V obdobju od padca socialističnih režimov konec osemdesetih let naprej pa so politične elite izvoljene na vsaj formalno svobodnih volitvah, kar pomeni, da niso, tako kot je bilo to v obdobju socializma, že a priori v položaju nasprotnika, s tem pa priljubljene tarče različnih šal.

 

Opomba: Daljši zapis, ki vključuje tudi podrobnosti o metodologiji in uporabljene podatkovne vire, je dostopen na blogu Arhiva družboslovnih podatkov.

 

Rubriko Podatki ADP (#PodatkiADP) ureja dr. Sonja Bezjak iz Arhiva družboslovnih podatkov na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Objave pripravljajo raziskovalci, dajalci podatkov in uporabniki podatkov ADP.

Za dodatne informacije glede predaje raziskav ali uporabe podatkov, nam pišite. Spremljate lahko tudi naše eNovice ter našo Facebook stran in Twitter profil (@arhivpodatkov).