Z izbruhom pandemije Covid-19 je instrument znanstvenega nasveta politiki (angl. science advice to policy) postal viden bolj kot kdajkoli prej. Ideja strukturiranega in stalnega oblikovanja priporočil odločevalcem s strani znanosti je v številnih državah uveljavljena že dlje. Ključne značilnosti uspešnega znanstvenega nasveta so neodvisnost sodelujočih, interdisciplinarna zastopanost ter transparentnost glede sprejemanja priporočil.
ZAKAJ POLITIKA POTREBUJE ZNANSTVENI NASVET
Če verujemo v humanizem, demokracijo in razum bolj kot se vdajamo napovedim o razrastu njihovih alternativ, velja, da se bo pomen kakovostnega znanstvenega nasveta politiki v prihodnosti krepil. V svetu se soočamo z negotovostjo in kompleksnimi izzivi (podnebne spremembe, spreminjajoča se demografija, številna onesnaženja, preoblikovanje svetovnih trgov, digitalizacija, urbanizacija itd.), za katere ni enostavnih rešitev, ustrezno ukrepanje pa od politikov vseeno terjamo. Znanje postaja vse kompleksnejše, pogosto je nepopolno oz. se postopoma dopolnjuje.
Strokovna ocena stanja, temelječa na dokazih, predstavlja vir oblikovanja in legitimiranja javnih politik. Ena prvih in temeljnih nalog znanosti pri oblikovanju nasveta politiki je razumevanje situacije (npr. povezovanje vse pogostejših suš in poplav s podbenimi spremembami) ter oblikovanje ključnih znanstvenih vprašanj z družbeno-političnimi posledicami, na katere se v nadaljevanju išče odgovore (npr. Kako preprečiti segrevanje podnebja in se nanj prilagoditi?). Za to funkcijo znanstvenega nasveta je ključno zgodnje sodelovanje med znanstvenimi svetovalci in politiko, tj. preden so možnosti za ukrepanje že dodobra zoožene. Druge naloge pa obsegajo pripraviti sistematičen pregled znanja, ki obstaja ali je v nastajanju, ločiti dokaze od mnenj, ocenjevati stopnjo verjetnosti pojavov, identificirati tveganja ter izluščiti morebitne različne interpretacije dokazov. Vse to je nazadnje treba oblikovati v čimbolj jasno in netehnično oblikovane možnosti, ki so na voljo za odločanje.
KDO DAJE ZNANSTVENI NASVET POLITIKI?
Ekosistemi znanstvenega svetovanja politiki so raznoliki. V nekaterih državah delujejo stalna telesa znanstvenikov-svetovalcev, v drugih so formacije vzpostavljene za vsakoratne priložnosti posebej. Ponekod delujejo v okviru obstoječih nacionalnih akademij znanosti (Avstrija, Finska, Filipini, ZDA), drugje gre za nekaj-člansko posvetovalno telo vlade ali posameznih ministrov (Kanada, Malezija, Velika Britanija), spet drugje se storitev opravlja preko razpisa, kjer za nekaj-letna sredstva kandidirajo univerze in inštituti (Danska). Pogosto se metode dela kombinirajo, deloma na podlagi sprotnega učenja ter prilagajanja specifičnim situacijam.
Najboljšega in univerzalnega modela znanstvenega nasveta zagotovo ni. Odvisen je od političnega sistema, politične kulture, sestave in financiranja znanstvenih institucij, družbene stopnje zaupanja v znanost, lokalnih navad itd. Znanstveniki-svetovalci morajo imeti visoko mero strokovnosti in odličnosti na svojih področjih, poleg tega pa morajo biti sposobni stopati v dialog s strokovnjaki iz drugih disciplin in sektorjev. Odsotnost vsakršega konflikta interesov je predpogoj za uspešno delo.
Tvorbe znanstvenega nasveta politiki delujejo tudi na mednarodni ravni. Znana sta Medvladni panel za podnebne spremembe (IPCC) ter Medvladna platforma o biološki raznovrstnosti in ekosistemskih storitvah (IPBES). Svojstven sistem ima tudi EU. Sestavljen je iz oddelka Evropske komisije za znanstveni nasvet, nacionalnih in mednarodnih akademij znanosti (ki nominirajo posamezne znanstvenike za pripravo tematskih poročil) ter skupine sedmih t.i. vodilnih znanstvenikov iz različnih ved, imenovanih za obdobje 5 let (ki s pomočjo dodatnih strokovnjakov iz specifičnega področja oblikujejo priporočila). Poudarek te strukture je na zagotavljanju raznolikosti strokovnih mnenj, izrecni transdiscipinarnosti, rigoroznem pregledu obstoječega znanja in utemeljevanju priporočil.
KAKO POTEKA KAKOVOSTNO OBLIKOVANJE ZNANSTVENEGA NASVETA?
Bistvo znanstvenega nasveta je v razumevanju vloge znanosti v družbi. Znanost je osnovana na dokazih oz. dobri metodologiji. Merilo za presojo kakovosti znanstvenih spoznanj so veljavni, zanesljivi in trdni dokazi.
Vendar dokazi niso edini vir znanja. Tu so še vrednote, etična načela in izkušnje, ki imajo v pluralni družbi povsem legitimno vlogo pri sprejemanju odločitev. Znanstveniki-svetovalci torej igrajo edinstveno vlogo v poznavanju zanesljivega znanja, niso pa edini nosilci znanja.
Ideja torej leži v tem, da znanstveniki-svetovalci pripravijo podlage za odločitve, ki pa jih sprejme politika oz. odločevalci. Znanstveni nasvet ne predpisuje odločitve, temveč jo informira.
Lahko osvetli možnosti za odločitev in seznanja s posledicami, vendar je odločitev odvisna tudi od družbene, politične in moralne zaželenosti posledic, te pa so v domeni politike (in seveda javnosti).
Ob opisu bi lahko zbudili vtis, da so znanstveniki-svetovalci imuni na pristranskost in interese. A romanticiziranje postopka znanstvenega nasveta kot povsem objektivnega ni za nikogar koristno. Jasno je, da imajo tudi znanstveniki svoje vrednote in preference. Da bi se jim izognili, je bolje, če sta sta tako znanstvena kot tudi odločevalska stran povsem odprti glede ozadja strokovnjakov in vrednot, ki sta jim zavezani in ciljev, ki jih zasledujeta, ter glede tega, kako se dokazi in znanje izbirajo, obdelujejo in razlagajo.
Eden od ključnih načinov za nadzor nad vplivom neželene pristranskosti je vključevanje različnih disciplinarnih perspektiv (denimo različnih naravoslovnih ved, humanističnih in družboslovnih ved). Tudi vključevanje drugih dimenzij ranozlikosti (v spolih, starosti, izkušnjah, sektorske zastopanosti, geografske zastopanosti itd.) igra pozitivno vlogo pri izključevanju pristranskosti in torej pri doseganju kakovosti in kredibilnosti znanstvenega nasveta.
Še en izjemno pomemben element v postopku znanstvenega nasveta, ki sicer ni povezan s samo metodo pregleda znanja, je ustrezno komuniciranje z javnostjo oz. državljani.
Ne glede na to, kako dober in dobro vključen v (krizno) upravljanje je znanstveni nasvet, poglaviten vpliv na njegovo uspešnost bo imel način komuniciranja.
Javnosti je treba jasno predstaviti cilje znanstvenega nasveta, razmerja med različnimi deležniki ter vsebino priporočil, vključno z mero gotovosti, ki podpira dokaze o.z negotovosti, s katero upravljamo. Pri kompleksnih vprašanjih je koristno, če se predstavi morebitna različna mnenja znanstvenikov in povezanih dvomov. Več transparetnosti ustvarja večje zaupanje v institucije in v znanstveni nasvet.
Aksiome uspešnega znanstvenega nasveta v kompleksnih časih lahko strnemo kot: nujnost zgodnjega vključevanja, interdisciplinarne in raznolike sestave svetovalnega telesa ter transparentnost metodologije oblikovanja priporočil.
ZNANSTVENI NASVET V ČASU EPIDEMIJE COVID-19
Ob nastopu epidemije so skoraj vsi nacionalni in mednarodni mehanizmi znanstvenega nasveta prilagodili obliko (vključili dodatne strokovnjake, se razdrobili na več delovnih skupin, pričeli s pogostejšo komunikacijo z odločevalci, okrepili komunikacijske dejavnosti za javnost itd.). Vsi pa so pokazali na dejstvo, da dlje vzpostavljena in dalj trajajoča kultura oblikovanja znanstvenega nasveta politiki predstavlja prednost pri delovanju v kriznih časih, ko je potrebno gasiti požar.
Namreč, če na nacionalni ravni že obstaja mehanizem znanstvenega nasveta, so vsi deležniki na proces in odnose bolje vajeni. Znanstveniki so vajeni spremljanja zanesljivh informacij in najnovejšega znanja (kar je v času epidemije COVID-a potrebno početi na dnevni ravni), znajo sodelovati s strokovnjaki iz drugih disciplin in sektorjev, vpeti so v mednarodne kroge izmenjave znanja, vajeni so učinkovitega komuniciranja z javnostjo oz. imajo usposobljene govorce, ter vodijo konstruktiven dialog z odločevalci. V stalnejših oblikah so tudi politiki bolj vajeni poslušanja in iskanja ravnotežja med dokazi znanosti in vrednotami, za katere se sicer zavzemajo. Javnost je bolj vajena spoznavanja znanstvenega nasveta in mu ob bok postavljati svoja mnenja. Mediji so bolj vajeni serviranja znanstvenih informacij in njihovega ne-politiziranja. Stalnejša oblika delovanja pomaga tudi k usposabljanju mlajših generacij znanstvenikov za to specifično vlogo.
OD SVETOVALNE SKUPINE K ZNANSTVENEMU NASVETU POLITIKI
Svetovalna skupina za COVID-19 v Sloveniji je izrazito krizno pogojena. Nastala je z namenom upravljanja izbruha epidemije, o predhodnem ustaljenem mehanizmu znanstvenega nasveta politiki v Sloveniji stežka govorimo. Skupina je sestavljena iz strokovnjakov (različnih vej) medicinske stroke.
Homogena sestava omenjene skupine bistveno ne odstopa od zaenkrat delujočih številnih podobnih teles po svetu, se pa razlikuje od dodobra uveljavljene težnje po intedisciplinarnosti. Sodelovanje strokovnjakov vedenjskih in družbenih ved, med drugim, presoja medicinsko utemeljena navodila iz vidika dejanskega ravnanja ljudi in s prilagajanji skrbi za učinkovitost ukrepov. Humanistični premisleki so nepogrešljivi pri oblikovanju ciljev ukrepov, ki se nanašajo na celotno družbo, vključno s skrbjo za človekove pravice. S tem, ko se v obvladovanju epidemije pomikamo od kratkoročno naravnanih zamejitvenih ukrepov k upoštevanju celotnih družbenih vplivov, bo interdisciplinarno sodelovanje postajalo še bolj urgentno kot je že bilo doslej.
Z vidika načel znanstvenega nasveta politiki težko razumemo tudi pomanjkanje transparentnosti poteka informacij med svetovalno skupino in vlado. Svojih podlag za znanstven nasvet v pisni obliki javno ne objavlja (so pa novinarji v preteklosti nekatere zapisnike pridobili z uveljavljanjem pravice do informacij javnega značaja).
Medtem ko je visoka mera zaupanja med strokovnjaki in odločevalci pohvalna, pa pogosto stapljanje priporočil svetovalne skupine z odločitvami vlade načenja avtonomnost in kredibilnost znanstvene presoje ter zaupanja javnosti vanjo.
Pomemben napredek je bilo moč opaziti v pred dnevi oblikovanih priporočilih za nov semafor ukrepov, kjer je nasvet svetovalne skupine zamejen od vladne odločitve o veljavnosti ukrepov. Drži, da je v trenutni epidemiji ogromno neznank in znanje neprestano napreduje, kar bo morda vodilo v spremembe priporočil. A ravno to bi terjalo objavo osnov, ki vodijo k sprejemanju posameznih priporočil ter velik napor v komunikaciji z javnostjo oz. njenimi številnimi ciljnimi skupinami, lahko (ni pa nujno) pod vodstvom usposobljene govorke/govorca.
V slovenski svetovalni skupini za COVID-19 pogrešamo interdisciplinarno zastopanost, jasnost podlag, na katerih so oblikovana priporočila strokovnjakov ter njihovo razmejitev med odločitvami vlade. Svetovne trende in znanje glede znanstvenega nasveta odločevalcem bi bilo smotrno uporabiti za izboljšave v slovenski svetovalni skupini za COVID-19, izkušnje te skupine v času epidemije pa za oblikovanje stalnejšega načina pretakanja znanstvenih spoznanj k vsakokratnim vladam in odločevalcem. Te bodo dragocene za naslednje krizne situacije pa tudi druge tleče probleme.
Opomba: Zapis je bil izvorno objavljen 4. septembra 2021 na spletni strani Dela.