Iniciative, društva, gibanja in organizacije, ki delujemo na področju preprečevanja in ustavljanja spolnega nasilja in nadlegovanja, zadnje čase zaskrbljeno opazujemo način poročanja nekaterih medijev o nedavnih primerih spolnega nadlegovanja na fakultetah.
Menimo, da javno izpostavljanje posameznikov prinaša več škode kot koristi. S poimenovanjem oseb, ki so spolno nadlegovale, se usmeri pozornost nanje in s tem stran od težave in potrebnih ukrepov. Spolno nasilje in spolno nadlegovanje namreč nista zgolj problem konkretnih posameznikov in posameznic, temveč celotne družbe, ki ustvarja pogoje za nasilje. Prav tako se ob pritisku javnosti osebe z izkušnjo nasilja pogosto sprašujejo, ali so storile prav, da so prekinile molk in spregovorile o doživetem nasilju ali nadlegovanju. Nase začnejo prevzemati odgovornost za posledice dejanj osebe, ki je nasilje povzročila. Mediji tega ne bi smeli spodbujati.
Poudariti želimo, da je problem sistemski in ga je treba kot takšnega obravnavati. Prav je, da o problemu spregovorimo, vendar ne na način individualnega linča posameznikov.
Primeri posameznic, ki so spregovorile, niso osamljeni primeri spolnega nadlegovanja, zato je nujno, da se zadeva ne ustavi pri njih.
Mediji ne morejo in ne smejo igrati vloge sodišča ali tožilstva. To nalogo mora nujno opraviti država s svojimi institucijami. Fakultete morajo dobiti prostor, da se seznanijo s prijavami in vzpostavijo do sedaj neobstoječe mehanizme, kako tovrstne situacije obravnavati tudi v prihodnosti. Naloga medijev je, da o tem poročajo in ozaveščajo. S tem pomagajo pri pritisku na inštitucije, ki se morajo soočiti z nenaslovljenimi ali premalo naslovljenimi problemi. Naloga medijev pa ni, da igrajo razsodnike. S tem najbolj škodijo prav osebam, ki so se odločile spregovoriti in ki bi jim morali v takšnih primerih stati ob strani z vso odgovornostjo in razumevanjem.
Zato vam želimo sporočiti, kako (ne) pisati o spolnem nasilju:
- Držite se dejstev primera.
- Zagotovite dostojno obravnavo in varen prostor za sogovornike_ce.
- Ne senzacionalizirajte nasilja.
- Ne uporabljajte jezika, ki romantizira ali prikriva nasilje.
- Ne postavljajte žrtev nasilja na zatožno klop.
- Podpora, ne viktimizacija.
- Ne »zastopajte« storilca.
- Težava je kronična – tako se je je treba lotiti.
PRIJAVA NASILJA NAD ŽENSKAMI: DOBRE IN SLABE PRAKSE POROČANJA O GIBANJU #nisamtražila
Številni mediji so k poročanju o primeru tako Mie Skrbinac v slovenskem prostoru kot Milene Radulović v balkanski regiji ter o drugih pričevanjih o spolnem nasilju pristopili previdno in odgovorno. Nekateri so opozorili na pričevanja in dokumentirali podporo ženskam, ki je preplavila javni prostor v regiji. Drugi so naslovili tudi neprimerne komentarje, v katerih je za spolno zlorabo “kriva” oseba, ki spregovori, in ne storilec. Nekateri prispevki poudarjajo, da ni skrajnega “roka”, do katerega se sme prijaviti kaznivo dejanje posilstva, in dajejo prostor strokovnim mnenjem psihologov za pojasnilo, zakaj osebe z izkušnjo nasilja molčijo, torej zakaj zaradi strahu o doživetih travmah ne spregovorijo javno.
A čeprav se način poročanja o posilstvih in spolni zlorabi spreminja, se nekateri mediji še naprej zatekajo k “starim navadam”, kot so moteči in senzacionalistični naslovi ter izkoriščanje nasilja za povečanje obiska svojih spletnih mest.
Tako je na primer spolno nasilje v naslovu portala Dnevno opisano kot “škandal, ki pretresa oder”, v članku na portalu RTL (.hr) pa kot “afera v Srbiji”. Srbski tabloid Alo je v naslovu poročila o izjavi Milene Radulović višjemu državnemu tožilstvu dramatično poudaril, da je hodila sklonjene glave in “ne skriva svoje nesreče”, medtem ko je bil objavljen še en članek s t. i. “clickbait” naslovom o domnevnih “luknjah v primeru Mika Aleksića, ki so inšpektorjem sumljive”, čeprav v članku ni napisanega nič podobnega.
Tovrstna obravnava občutljivih tem je sicer dobro uveljavljena praksa nekaterih medijev, zgodi pa se tudi, da se o njih neustrezno poroča brez “zlobnih namenov”, zaradi neizkušenosti ali premalo previdnega pristopa. Vendar je pred poročanjem prav zaradi občutljivosti teme izjemno pomemben in potreben razmislek ter dobra priprava. Tako je v enem najobsežnejših poročil na to temo (Anketa o poročanju medijev o nasilju nad ženskami na podlagi spola v Bosni in Hercegovini), ki ga je leta 2016 v BiH objavila agencija UN Women, poudarjeno, da mediji skoraj vsak dan poročajo o primerih nasilja nad ženskami, vendar nasilju kot družbenemu problemu in njegovemu preprečevanju ne posvečajo dovolj pozornosti.
Zakon o enakosti spolov v BiH med drugim navaja, da je prepovedano javno prikazovati in predstavljati katerokoli osebo žaljivo, omalovažujoče ali ponižujoče glede na spol. Analiza medijskega pokrivanja teme nasilja nad ženskami na podlagi spola kaže drugačno sliko: posredno žaljenje žensk, ki so bile zlorabljene, žalitev z vstopom v intimne sfere njenega življenja, kjer se (namerno ali ne) postavi v ozadje grozljivo nasilje nad žensko, v ospredje pa “razloge” za nasilje. Tako mediji niso niti prispevali k ustvarjanju znanja o nasilju niti postali konstruktivni del rešitve tega družbenega problema.
Zato ne škodi ponovno preučiti priporočil za poročanje o spolnem nasilju in nasilju na podlagi spola, zlasti zaradi velikega vpliva, ki ga lahko imajo mediji na pripravljenost oseb z izkušnjo nasilja oz. nadlegovanja, da o njih spregovorijo in jih prijavijo pristojnim institucijam – zlasti kadar so storilci osebe na položajih moči.
KAKO (NE) PISATI O POSILSTVU IN DRUGIH OBLIKAH SPOLNEGA NASILJA?
Spolno nasilje je travmatična izkušnja, ki ima lahko hude posledice za osebe, ki ga doživijo. O tem ni lahko govoriti in zelo pomembno je podpreti tiste, ki se odločijo, da bodo svojo izkušnjo delili javno in/ali prijavili storilce. Pri posredovanju njihovih zgodb je treba paziti, da način poročanja ne bo odvračal drugih, ki želijo to storiti, in jim bo v najboljšem primeru jasno sporočil, da bodo z njimi ravnali dostojanstveno in s spoštovanjem ter da je vredno zbrati pogum za pogovor o nasilju ali prijavo – kadarkoli se to zgodi. Prijava spolnega nasilja ni niti enostavna niti preprosta. V zadnjih nekaj desetletjih so številne institucije, organizacije in celo mediji po vsem svetu razvili priporočila za poročanje o nasilju na podlagi spola in spolnem nasilju, ki lahko pomagajo – in pomembno je, da zdaj nanje opozorimo.
1. Držite se dejstev primera
Pri poročanju o spolnem nasilju je zaželeno navesti njegov širši družbeni kontekst – na primer govoriti o dejanski nekaznovanosti nasilja kot o problemu, ki ga mora družba rešiti, če resnično želi vzpostaviti pravni red. Ali poudariti, da je zloraba položaja pogost “scenarij” v primerih spolnega nasilja in zlorabe. Pri samem primeru se je treba držati ugotovljenih dejstev, ki jih se jih ne sme spreobračati ali pretiravati, ampak jih sporočiti v skladu z najvišjimi etičnimi standardi.
2. Zagotovite dostojno obravnavo in varen prostor za sogovornike_ce
Ko poteka pogovor z osebo, ki ima izkušnjo spolnega nasilja, je pomembno določiti, kaj je pripravljena deliti z javnostjo, v kakšnem obsegu in v kakšni obliki. Izjemno pomembno je, da se spoštujejo zahteve glede zasebnosti podatkov, kakor jih določi sogovornik_ca, in se z njim_njo deli končni rezultat (besedilo, priloga itd.). Treba je zagotoviti, da se o osebi, ki svojo izkušnjo spolnega nasilja deli z javnostjo, ne bo pisalo ponižujoče, zasmehujoče ali sovražno in da bo novinar_ka v vseh interakcijah z njo ravnala spoštljivo.
Toda pri varnem (spletnem) okolju ne gre le za objavo besedila ali posnetka. Spolno nasilje ostaja tema, ki povzroča skrajne reakcije, vključno z javnimi napadi, obtožbami in žalitvami žrtev, ki se pojavljajo v komentarjih. Dobra praksa portalov je, da onemogočijo komentiranje takšnih tem, na svojih družbenih omrežjih pa jih skrbno moderirajo ter tako zagotovijo, da njihova platforma ne postane kraj, kjer bodo osebe z izkušnjo spolnega nasilja doživele nove napade.
3. Ne senzacionalizirajte nasilja
Poročanje o spolnem nasilju ne sme biti senzacionalistično in omejeno na tabloidno “šok zabavo”. T. i. “clickbait” naslovi in njihove prepoznavne taktike za pritegovanje pozornosti – z velikimi črkami, ločili, izpostavljanjem podrobnosti nadlegovanja ali posilstva v naslovu in standardnim »zajemanjem« bralcev in bralk z napovedjo vsebine, ki je ni v članku – so v tem kontekstu neprimerni in uničujoči. Začetek zgodbe o spolnem nasilju pritegne dovolj pozornosti javnosti in ga ni treba “dramatizirati”. Takšno ravnanje lahko osebe z izkušnjo nasilja še dodatno travmatizira ali odvrne od pogovorov o njem.
4. Ne uporabljajte jezika, ki romantizira ali prikriva nasilje
Pri poročanju o spolnem nadlegovanju in nasilju se ne sme uporabljati izrazov, ki sicer opisujejo prostovoljne spolne interakcije med ljudmi. Izrazi, kot so “spolno dejanje”, “spolni odnos”, “zapeljevanje”, “fizični odnos”, niso ustrezni opisi posilstva. Na ta način se zabriše meja med spolnim odnosom, za katerega obstaja medsebojno soglasje, in nasilnim kaznivim dejanjem – posilstvom. Napačni so tudi senzacionalistični izrazi, ki se v tračih o ljubezenskem življenju zvezdnikov_ic običajno uporabljajo v “rumenem tisku”. Posilstvo ni “spolni škandal” ali “spolna afera”, ampak eno najhujših kaznivih dejanj, o katerem bi morali na tak način tudi poročati.
Podobno spolnega nadlegovanja, verbalnega ali fizičnega, se ne sme opisovati z dvorjenjem, spogledovanjem, zabavo ali šalami. Predvsem pa ne uporabljajte izraza ljubosumje. Ljubosumje nima nič opraviti z nasiljem in ni razlog za nasilje. Storilci so nasilni, ker želijo imeti kontrolo nad osebo, želijo jo ponižati in utišati. Beseda ljubosumje, uporabljena v tem kontekstu, sporoča, da je ljubezen del nasilja, kar je nesprejemljivo.
Končno, vsako spolno nasilje je storil storilec. Ko se piše o tem, je treba uporabljati jasen in natančen jezik ter se izogibati konstrukcijam, ki nasilje predstavljajo kot nekaj, kar se je “zgodilo” samo od sebe. Že sama izbira formulacije lahko nakaže in mora nakazati, kje je odgovornost za nasilje (recimo: “posilil jo je” in ne “je bila posiljena”).
5. Ne postavljajte žrtev nasilja na zatožno klop
Kot pri vsakem kaznivem dejanju je storilec edini, ki je odgovoren za spolno nasilje. Za posilstvo ni drugega “razloga”, razen odločitve storilca, da ga stori. Toda družbene norme in odnosi pogosto izkrivljajo to dejstvo. Nagnjenost k iskanju “izgovora” za spolno nasilje in preizpraševanju okoliščin, v katerih se je zgodilo, je eden najbolj razširjenih postopkov za prelaganje odgovornosti na žrtev.
Utemeljevanje nasilja z vedénjem, videzom, biografijo ali kakršnimi koli značilnostmi osebe z izkušnjo nasilja neposredno prispeva k njegovi nekaznovanosti. Mediji, ki se zatekajo k takšnemu poročanju, prispevajo k ustvarjanju družbenega ozračja, ki je naklonjeno storilcem, vsaj toliko kot policist_ka, ki osebo z izkušnjo posilstva vpraša, v kakšna oblačila je bila oblečena, ko je bila napadena. Na ta način dobijo osebe z izkušnjo nasilja sporočilo, da se njihovi izkušnji ne verjame, zato izgubijo zaupanje v sistem, ki bi jim moral pomagati in verjamejo, da bodo na zatožni klopi one, ne storilci posilstva. To je eden ključnih razlogov, zakaj spolno nasilje ni niti prijavljeno niti ustrezno kaznovano.
Da se tovrstna praksa ustavi, se je treba izogibati izrazom in formulacijam, ki trdijo ali nakazujejo, da je oseba odgovorna za nasilje, ki ga je utrpela. Najpogosteje gre za osredotočanje na določene značilnosti osebe, ki je doživela nasilja, ki so implicitno ali eksplicitno predstavljene kot “priložnost” ali opravičilo za nasilje. Te lahko vključujejo:
- fizični videz (opis oblačil in ličil itd.) osebe, ki je doživela nasilje;
- vedénje (na primer poudarjanje, da je bila žrtev naklonjena povzročitelju, da se je smejala, šla z njim v zaprt prostor, se ni fizično upirala itd.);
- biografija (preizpraševanje “spolne morale” žrtve, število prejšnjih spolnih partnerjev_partnerk, spolna usmerjenost, materialni ali družinski status, delo, zasvojenost ali uživanje alkohola ali mamil itd.);
- okoliščine (bila je noč, bila sta na zabavi, bila sta sama v stanovanju …).
6. Podpora, ne viktimizacija
Osebnih izkušenj nasilja se ne sme opisovati z izrazi, ki nakazujejo na krivdo ali skrivnost, ki jo je oseba morala prikriti („izpoved“, „razkritje“ in celo „priznanje“). Ljudje, ki doživijo spolno nasilje, se pogosto spopadajo z negativnimi občutki, kot so obtoževanje samega sebe ali sram, zato se je treba izogibati izrazom, ki nosijo prav takšne konotacije. Namesto tega je bolje uporabiti nevtralne izraze, kot so opis, zgodba, pričevanje ali izkušnje.
Po eni strani je treba paziti, da se pričevanja posredujejo natančno, brez “olepševanj” in preobratov, ki bi prikrili resnost storjenega kaznivega dejanja. Vendar pa nenehno ponavljanje, da je oseba “žrtev posilstva”, da je “nesrečna”, poudarjanje njene “tragične usode” in podobno – še posebej, če so v poročilu uporabljeni le takšni izrazi –, lahko osebo z izkušnjo nasilja demoralizira in okrepi občutek nemoči. To je še posebej prisotno pri ljudeh, ki v svojem okolju doživljajo nenehno zlorabo.
Namesto besede “žrtev” je bolje uporabiti nevtralne ali opisne izraze (oseba, ki je doživela nasilje/napad; oseba, ki je preživela nasilje/napad) in ime osebe, ki govori o svojih izkušnjah – ali njene začetnice/psevdonim, če je pričanje anonimno. Pomembno je tudi poudariti pogum in odločnost ljudi, ki doživljajo nasilje in lahko o njem govorijo, namesto nenehnega in vztrajnega opozarjanja na travmatični dogodek, ki so ga doživeli. Če gre za intervju, se je dobro posvetovati s strokovnjaki_njami, psihologi_njami in terapevti_kami, kako najprimerneje pristopiti k takšnemu pogovoru – še posebej, če gre za mladoletnika_co ali nekoga, ki je v posebej občutljivi ali nevarni situaciji.
Nenazadnje se tisti_e, ki so preživeli_e nasilje, med seboj razlikujejo; to velja tudi za njihove izkušnje, življenjske okoliščine in psihološke mehanizme, ki opredeljujejo njihov odziv na travmo. Ni univerzalnega obnašanja “žrtve”, katerega prisotnost ali odsotnost bi se lahko obravnavala kot dokaz, da je bila oseba zlorabljena ali posiljena, zato se javnosti ne sme predstavljati ideje o idealnem obnašanju osebe z izkušnjo nasilja.
7. Ne »zastopajte« storilca
Za razliko od katerega koli drugega kaznivega dejanja se veliko medijev v primerih celo najbolj ekstremnega nasilja nad ženskami, na primer umora – še posebej, če ga stori družinski član ali partner –, o storilcu običajno “pozanima v soseski” in nato objavi vrsto pričevanj, da je bil storilec prijazen in dober sosed, za katerega “nikoli ne bi pomislili, da je sposoben narediti kaj takega”. Med številnimi različicami na to temo so članki o profesionalnem uspehu, priljubljenosti pri kolegih in celo “žalovanju” zaradi prekinjene kariere storilca.
Zdi se, da je takšne članke pogosto napisal zagovornik obtoženega, katerega naloga je najti olajševalne okoliščine, da bo njegova stranka oproščena ali da bo dobila milejšo kazen. Novinarji_ke nimajo razloga, da bi to delo opravljali namesto zagovornikov_ic in ob tem spodbujali bralke_ce, naj se poistovetijo s storilcem, tako da poročajo o njegovih navadah, hobijih in “močnih/dobrih straneh”. Od tam je le še korak do ugotovitve, da je storilec nasilja lažno obtožen, saj je preprosto nemogoče verjeti, da bi lahko “tako dober človek” zagrešil posilstvo.
Druga stran iste “medalje” je imenovanje storilcev z dramatičnimi izrazi, kot so “pošasti”, “zveri” in podobno, kar se pogosto uporablja kot ena od t. i. “clickbait” tehnik. To daje vtis, da gre za redek zločin, ki ga je storila nenavadno – celo nečloveško – zlobna oseba, in da so imele “žrtve pošasti” prav posebno smolo, da so naletele nanjo.
To na žalost še zdaleč ne drži. Spolno nadlegovanje, zloraba in posilstvo so vsakodnevni pojavi, ki jih v neki obliki v času svojega življenja doživi velika večina žensk in deklet. To skrb vzbujajoče dejstvo je danes boleče ponazorjeno s tisoči pričevanj žensk vseh starosti in iz vseh držav v balkanski regiji. Mnoge od teh zgodb opisujejo zlorabe s strani oseb na položajih, kot so učitelji in profesorji, kar jim je omogočilo dostop do generacij mladih žensk, ki so jih zlorabljali brez nadzora. Zato gre za sistemski problem, ki ga je treba tako tudi reševati, in ne za bizarne “incidente”, ki so izkoriščeni za prodajo čim več izvodov revij.
8. Težava je kronična – tako se je je treba lotiti
Vloga medijev pri poročanju o posebnih primerih spolnega nasilja zagotovo ni izčrpana. Nenehno ozaveščanje javnosti je ključnega pomena za njegovo preprečevanje in sankcioniranje, pri vseh tovrstnih temah je pomembno, da se upoštevajo splošne smernice, ki jih lahko mediji uporabijo, da postanejo del rešitve, namesto, da ostajajo del problema.
V različnih medijskih kodeksih in priporočilih pri nas obstajajo splošne smernice za poročanje o tej temi – na primer priročnik za medije društva SOS telefon in Kodeks Društva novinarjev Slovenije. Zgoraj omenjena raziskava UN Women je izpostavila tudi številna priporočila za izboljšanje medijske prakse pri obravnavanju nasilja na podlagi spola, pri čemer je poudarila, da bi si morali mediji nenehno prizadevati za ozaveščanje o problemih nasilja na podlagi spola:
- Proaktivno ukvarjanje z nasiljem nad ženskami, tako da se, kadar koli je to mogoče, ne zanašajo na kratka poročila in agencijske novice, ampak uporabljajo daljše novinarske oblike, kot so intervjuji, komentarji ali preiskovalne zgodbe.
- Izogibanje senzacionalizma – s skrbnim osebnim pristopom in analitičnim poročanjem spodbujajte ženske, da odločneje govorijo o nasilju, ki so ga doživele.
- Dajanje prostora sociologom_injam, psihologom_injam, socialnim delavcem_kam in pogosteje poudarjajte in opominjajte na kazni, ki sledijo ljudem, ki povzročajo nasilje.
Poleg teh priporočil ter drugih pravil in priporočil za poročanje o primerih nasilja nad ženskami, ki smo jih omenili že prej, je pomembno omeniti, da je v digitalni dobi priporočljivo, da mediji omejijo in/ali odstranijo komentarje pod članki o nasilju nad ženskami, kot tudi komentarje na socialnih omrežjih, ki zmanjšujejo resnost kaznivih dejanj spolne zlorabe ali nasilja nad ženskami ali zanje neposredno krivijo zlorabljeno osebo in ne storilca kaznivega dejanja. Priporočljivo je tudi, da se poleg besedil o nasilju na podlagi spola ali spolnem nasilju objavijo tudi informacije o tem, kje je v takih primerih na voljo psihološka ali pravna pomoč, pa tudi telefonske številke SOS-telefonov za prijavo nasilja in druge podobne informacije.
V Sloveniji se v primeru, da oseba doživlja nasilje, lahko obrne na centre za socialno delo, policijo ali tožilstvo. Če potrebuje tudi psihosocialno pomoč, se lahko obrne na eno od spodnjih organizacij:
- Društvo za nenasilno komunikacijo
TEL: 01 4344 822, 031 770 120 – LJUBLJANA
TEL: 05 6393 170, 031 546 098 – KOPER
TEL: 031 736 726 – VARNA HIŠA
e-mail: vh.dnk@siol.net
e-mail: dnk.koper@siol.net
e-mail: info@drustvo-dnk.si
Spletna stran - Društvo SOS telefon
TEL številka: 031 699 333 – vsak delavnik med 9.00 in 15.00.
SOS telefon: 080 11 55 – na voljo 24 ur na dan
e-mail: drustvo-sos@drustvo-sos.si
Spletna stran - Zavod EMMA
Krizni telefon: 080 21 33
LJUBLJANA 01/425-47-32
E-mail: zavod.emma@siol.net
KRŠKO: 07/490-65-10 069/625-710
zavodemma.krsko@gmail.com
Spletna stran - Društvo ženska svetovalnica
E-mail: kc@svetovalnica.org
Telefon: 031 233 211
Spletna stran - Društvo varna hiša Novo mesto
Telefon: 07 33 26 895 in 031 393 614 (med 9.00 in 14.00 uro)
E-mail: drustvo.dzbn.nm@gmail.com
Spletna stran - Združenje za MOČ
E-mail: info@zamoc.si
Naslov: Cesta v Mestni log 55, Ljubljana / Telefon: 080 28 80 Mobitel (Ljubljana, tudi 24/7 dežurni telefon): 041 20 49 49 24/7 / Naslov: U. škofa Maksimilijana Držečnika 6, Maribor Mobitel (Maribor): 041 276 434 / Spletna stran
V nadaljnje branje priporočamo:
– Kodeks Društva novinarjev Slovenije
– Priročnik za medije, ki ga je leta 2016 izdalo Društvo SOS telefon, Kako poročati o družinskem nasilju in o nasilju nad ženskami
Opomba: Tekst je povzet po Izvještavanje o seksualnom nasilju: kako biti dio rješenja a ne dio problema? Tijana Cvjetićanin, Elma Murić in Amina Čeliković.