Potovanja so imenitni odklopi, za katere niso nujne vreče denarja

Potovanja širijo obzorja, tkejo pristna prijateljstva, so krasna priložnost za učenje tujih jezikov in pridobivanje novih znanj, da o vznemirljivem spoznavanju narave in družbe niti ne govorim.

Potovanja so zabavne izkušnje, ki se jih običajno zelo veselim. Rada jih imam zato, ker pomagajo, da kakšen predsodek pospravim lepo v predal. Tudi stereotipi, ki navadno niso nič drugega kot posledica napačnih informacij in neznanja, so na preizkušnji vsak dan.  

Pred dnevi sem se vrnila iz čarobne Namibije, države na jugozahodu Afrike. Urejena, s spodobnimi cestnimi povezavami in varna za potovanje. Namibijci so si samostojnost priborili približno takrat kot Slovenci. Na območju, velikem za 41 Slovenij, pa živi vsega 2,6 milijona prebivalcev, kar Namibijo uvršča med najredkeje poseljene države na svetu. Trije ljudje na kvadratni kilometer. Za primerjavo, v Sloveniji se na enako velikem območju “gnetemo” 103-je. 

Namibija je dih jemajoča pokrajina, s savanskimi puščavami, čudovitimi peščenimi sipinami, mogočnimi baobabi, barvitimi hribovji in nacionalnimi parki, po katerih se prosto sprehaja divjad, ki sem jo doslej lahko občudovala le v kakšnem dokumentarcu.

Sloni, zebre, levi, tigri, gepardi, hijene, žirafe, nosorogi, antilope raznih barv in rogovij …  

Toliko vsega, da na koncu niti kamere ne vzameš iz nahrbtnika, če se res ne dogaja kaj posebnega. In tu živijo tradicionalna ljudstva, med drugimi plemena Himb in Sanov, za katera se zdi, da so iz enega drugega časa. No, ne samo zdi, oni so iz enega drugega časa. Namibija je divjina, kakršnih je na svetu le še za kakšen vzorec. Prav iz Namibije je bil glavni igralec filma Bogovi so padli na glavo (1980).    

V Afriki je vedno vroče, a ne? Ne bo ravno držalo. Tudi sama se moram večkrat uščipniti, ker Afrika ni ena sama država, ampak 54 njih. Vsaka je malo drugačna in zelo posebna.

Od sedme ure zvečer dalje, ko je v Namibiji, kjer je zdaj zima, padla noč, in vse do osme ure zjutraj, ko se je dobro zdanilo, so temperature iz prijetnih 25-30 stopinj celzija padle na skromnih nekaj stopinj nad ničlo. Za puhovko in snežke! V Afriki :).

Sem mislila, da sem letos z debelimi nogavicami po Severnem tečaju opravila, potem jih pa moram natikati v Afriki!

Evropa je Namibijo začela odkrivati šele v 19. stoletju, ko je območje padlo pod nemško kolonialno oblast. Bolje, da ne bi. Tam in takrat so se namreč dogajale grozljive stvari. Nekaj desetletij, preden so Nemci med drugo svetovno vojno načrtno iztrebljali Jude, so morilske metode najprej preiskusili v Namibiji.

Prvi genocid 20. stoletja je bil pokol na desettisočev pripadnikov plemen Herero in Namaqua. Ljudstva, ki so se uprla nemški nadvladi, so skoraj iztrebili. Izgnali so jih v puščavo, kjer so umrli od lakote in žeje, v koncentracijskih taboriščih pa so se nad njimi zverinsko izživljali.

Stopinje belcev, naših prednikov, ki so nasilno kolonizirali afriške države, se čutijo še dandanes. Belec je vreden več, ne da se drugače povedati.

Ko je šla kolegica na pošto, da kupi znamke za razglednice, se je, kot bi se kjerkoli pri nas, normalno postavila v vrsto. Samodejno so se ji tisti pred njo, vsi temnopolti Afričani, začeli umikati in nakazovati, naj stopi naprej. Leta 2018. Podobno izkušnjo je imela še ena kolegica. Ko se je postavila v vrsto, pa so po njo prišli kar s šalterja. Preko vrste. Ker je bila belka.

Ne tako dolgo nazaj je bil, vsaj zame, internet obvezna oprema na destinacijah, na katere sem potovala. Ponudniki storitev so prav dostop do svetovnega spleta izpostavljali kot eno ekskluzivnejših storitev, s katerimi so želeli prepričati bodoče goste. Danes, recimo kakšnih 10-15 let kasneje, je precej drugače. Brezžične povezave niso nič posebnega in spadajo pod osnovno opremo. Na voljo so brezplačno.

Zdaj se kot ekskluziva prodaja nekaj drugega. Odklop od interneta. Kot recimo nekje v kočevski divjini, ko zaman loviš kakšen košček signala. Ljudje so za to pripravljeni odšteti resne vsote.

Tudi med potovanjem po namibijskih prostranstvih sem povezave večkrat zaman iskala. “Sredi divjine ste, wifi-ja tu ni. Izkoristite priložnost in se odklopite.” To je bil napis na enem od gostišč na severu Namibije. Nujno bi morala vedeti, kako potekajo koalicijska pogajanja v Sloveniji, pa kdo zmaguje na svetovnem nogometnem prvenstvu v Rusiji, treba bi bilo posodobiti objave na Twitterju, pa Facebooku in Instagramu.

Ravno nogomet je bila tista dobra iztočnica za pogovore. Celo policisti so nas ob prehodih iz nacionalnih parkov zalagali z informacijami o zmagovalcih posameznih tekem. Na začetku se mi je zdelo, da z vsakim dnem, ko ne brskam po spletu, zamujam veliko, na koncu ugotoviš, da ne zamujaš prav nič. 

Potovanje je bilo fizično naporno, a blagodejno za dušo in pravi počitek. Zaradi lepote narave, lepote ljudi in dejstva, da smo telefone uporabljali zgolj in izkjučno samo za fotoaparate. 

V Namibiji se je meni čas ustavil. In ustavil se je mnogim ljudstvom, ki živijo enako kot pred stoletji. V svojih kolibah, s svojimi tradicijami in rituali. In med njimi niti enega nisem videla, da bi bil tečen, zadirčen, slabe volje. Kdo je tu bolj pameten. Mi ali oni v deželi, kjer so bogovi padli na glavo.

 

Opomba: Zapis je bil v nekoliko spremenjeni obliki izvorno objavljen v časopisu Kočevska, št. 35.